Škof Rožman je ena najbolj osovraženih osebnosti slovenske polpretekle zgodovine. V soboto 7. novembra bo v Zavodu sv. Stanislava, od 9. h naprej, SPOMINSKI ZBOR ob 50-obletnici njegove smrti, pod naslovom: "Križa teža in plačilo". V organizaciji društva Slovenskih katoliških izobražencev bodo sodelovali: dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Marijan Smolik, Anton Drobnič, dr. Ivo Kerže in akademik dr. Kajetan Gantar. Prav pred kratkim je izšla knjiga »Med sodbo sodišča in sodbo vesti«. Izdala jo je Založba Družina in so v njej večinoma še neznani dokumenti. Še zlasti lahko omenimo seznam oseb, za katere je škof Rožman interveniral med drugo svetovno vojno. Gre za približno 2000 posameznikov in približno 60 skupin, ki so štele tudi do 1000 ljudi. Rožman je skušal rešiti kar največ življenj, vendar pa je kljub temu, predvsem zaradi svojega nasprotovanja komunistični revoluciji, doživljal obsodbe in klevete.
Kaj lahko rečemo ob 50 letnici njegove smrti? Bo njegova vloga objektivnejše opredeljena, glede na to, da je bil montirani proces iz leta 1946, na katerem je bil škof v odsotnosti obsojen na 18 let strogega zapora, odvzem državljanskih pravic in zaplembo premoženja, razveljavljen? Konec decembra 2005 je namreč škofija vložila zahtevo po varstvu zakonitosti. Vrhovno sodišče v Ljubljani je 1. oktobra 2007 razveljavilo sodbo Vojaškega sodišča z dne 29. avgusta 1946. Vrhovno sodišče je zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno sojenje, s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z 10. aprila letos pa je bil kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavljen.
Morda nam bo odgovor na katero izmed teh vprašanj prinesla sobota.

Na srečanju katoliških novinarjev, ki poteka na Otočcu, je danes največ pozornosti vzbudilo polemično predavanje dr. Ivana Štuheca o tem kje smo in kam gremo. Med povedanim je bilo kar nekaj trditev o katerih se v Cerkvi (raje) ne govori in to je po njegovem tudi največji manjko katoliških medijev, servilnost in apologetika…
Težava je predvsem v stanju, ko manjka zdrave racionalne pameti. Ko se za model duhovnika postavlja lik (intelektualno podhranjenega) Janeza Vianneya, namesto, da bi se o njem govorilo kot o primeru, kaj zmore slabotni posameznik, če sodeluje z Božjo milostjo. Vianney torej ne more biti model duhovnika. Štuhec je spomnil na to, da se kriteriji študija na Teološki fakulteti (programsko) za bogoslovce, ki jih je tako malo in zaradi tega skoraj vsakega v Bogoslovje sprejmejo, nižajo. Ti se zato vpisujejo na višješolski program, laiki pa na univerzitetnega. Kaj to pomeni za razvoj teološke misli pri nas ni treba posebej ugotavljati. Nosilci teološke misli čez nekaj let, če bo šlo tako naprej, ne bodo duhovniki, ampak laiki.
Zatem se je navezal na različna duhovna gibanja v Cerkvi, ki pa so, kot ugotavlja, na nizkem intelektualnem nivoju, ali pa so zelo ozko usmerjena in ne morejo nagovarjati širše. Tega torej ne moremo projecirati na celoto, čeprav se včasih zdi, da gre celo za pastoralno prakso Cerkve. Ta, kot da se iz racionalnega, seli na področje karizmatičnega…
Po drugi strani, pa so prav gibanja »rešila« shod družina na Prešernovem trgu, kjer so očitno edina doumela pomen zavzemanja za družino. Kje so bili župniki in kaplani s svojimi verniki, se sprašuje Štuhec, da niso podprli tega dogodka?
Zatem se je dotaknil vprašanja Evharističnega kongresa, v katerem prepoznava model katolištva, ki je bil na slovenskem živ v letih 1890 – 1920, morda še do začetka druge svetovne vojne in je bil že takrat v konfliktu z modernističnim modelom družbe. Je res mogoče na tak način evangelizirati? Zdi se, da se o predvojnem katolicizmu premalo pogovarjamo, verjetno pa od takrat izvirajo težave, ki bi jih danes poimenovali, »alergija« na krščanstvo. In takih ljudi, ki se ob omembi besede krščanstvo obrnejo stran, je v Sloveniji po mednarodni raziskavi teologa Paula Zuhlenerja skoraj 35%...
Če odkrite refleksije o tem ne zmoremo, tudi v medijih, potem je z našim krščanstvom nekaj narobe, pravi Štuhec, ki kot primer navaja izogibanje govorjenja o določenih temah, kot so naprimer spolne zlorabe. Tukaj manjka jasne vizije in pastoralne strategije, za kar bi morali poskrbeti predvsem škofje.
V tej luči katoliški mediji izpadejo nekritični do Cerkvenih avtoritet, servilni in pridigarsko moralistični. Štuhec meni, da smo tudi družbeno zreli za novo pomlad!
Pa smo jo sposobni prenesti?

Tokrat smo se že tretjič srečali predstavniki katoliških medijev v organizaciji Komisije za medije Slovenske škofovske konference. Navzoči so predstavniki Tiskovnega urada SŠK, tednika Družina, revije Ognjišče, radia Ognjišče, radia Slovenija, Vrneta, Sončne pesmi, tiskovni predstavniki različnih škofij, nekatere pa tudi še pogrešamo. Srečanje poteka na Otočcu, kjer smo popoldne že imeli uvodno predavanje škofa, odgovornega za medije« pri SŠK, dr. Petra Štumpfa. Ta nam je na srce položil zavzemanje za resnico in odgovornost pri poročanju. Predavanje smo sklenili z diskusijo, ki se je med drugim dotaknila tudi povišanih tonov v komunikaciji hrvaške komisije Pravičnost in mir, in njihove izjave o meji. Ocenili smo jo kot neustrezno, pretenciozno in površno, ter razmišljali o ustreznih odgovorih nanjo…

Škof dr. Peter Štumpf med dr. Ivanom Merlakom in dr. Janezom Grilom

Popoldan smo nadaljevali z ogledom tovarne Krka, kjer so nam prijazni uslužbenci pod vodstvom Elvire Kralj, odgovorne za stike z javnostmi v Krki, razkazali tovarno in delovne procese v njej. Krka da nekaj nase, kar smo takoj začutili, saj se je že na vhodu na velikem ekranu pokazalo, kaj se trenutno dogaja pri njih in eden od zapisov je kazal tudi tole:

Večer smo zaključili na Trški gori pri Colnarjevih, kjer so nas prijazni gostitelji povabili pod svojo streho. Tam smo v sproščenih družabnih trenutkih poglabljali predvsem medsebojno poznavanje in stanovsko pripadnost. Jutri bo kar naporno, z več predavanji in tudi s srečanjem z novomeškim ordinarijem Andrejem Glavanom.

Udeleženci

Prvega novembra so se trije predsedniki, države, vlade in parlamenta, Türk, Pahor in Gantar, torej najvišje državne avtoritete, poklonili žrtvam povojnih pobojev v Hudi jami pri Laškem. To je bila novica, ki so jo mediji takoj povezali s morebitnim Pahorjevim odstopom in Türkovim obiskom v Frankolovem in je bila zato njena prava teža, po krivici zmanjšana. Žal. Zdi se mi, da se je vendarle, vsaj na simboličen način zgodil velik preobrat. Vsi trije so zmogli položiti venec tja, kjer ležijo nikoli obsojene žrtve tistih, katerih nasledniki politične kontinuitete so sami. To se mi zdi zelo pomembno, saj so se takemu dejanju pietete, do zdaj izogibali in po nepotrebnem delili javnost na prave in neprave. Zdaj pa so nam sporočili, da smo v smrti vendarle vsi enaki in da žalost svojcev na eni in drugi strani, ob izgubi najbližjih, ni nič manjša. Gre za pomembno civilizacijsko gesto. Vsi trije predsednik so se s tem dejanjem na simbolični način, dvignili nad politična spletkarjenja glede žrtev in priznali, da se je tam zgodil velik zločin. Nedvoumno nam sporočajo, da naša država to sprejema in se od zločina ograjuje. Tega v vseh 20-tih letih od padca nekdanjega sistema, tako odločno (vse tri najpomembnejše državne funkcije) nismo znali povedati. Zato jim s tega mesta, kot njihov politični oponent, osebno iskreno čestitam za to dejanje, z upanjem, da bo prišlo do preobrata tudi v parlamentu, kjer volja po nedvoumni obsodbi Zločina, z njihove politične strani, še vedno ni jasno izražena.

Menda bo torek prinesel prvi sneg v zimi 2009/2010. Tri tedne prej kot lani. Zelo lepe dneve smo preživeli še ta konec tedna, zato kot obliž pripenjam te slike. Na njih najdete take barve, kot na kaki impresionistovi paleti. Naj nam poživijo dan...