Sinoči se je vse izjemno »sestavilo« na Zemonu. Lepa prireditev, ravno prav dolga, odlični pevski gostje projekta Pesem tisočerih zvonov«, prijazni gostitelji, srečanja s starimi kolegi, res veliko dobrih slik… Sem bil zelo zadovoljen tudi zato, ker so bile vse slike za katere sem odgovarjal, včeraj prodane!

Še beseda ali dve za TV.

Odlični pevci med katerimi je bil tudi Marjan Bunič.

V nedeljo smo se najprej odpravljali na primorsko, kjer pa je menda že deveti dan zapored kislo, megleno, oblačno in deževno vreme, zato smo končali na gorenjskem, natančneje na Bledu. Izgledalo je, da so bili tam skoraj vsi ljudje, znani in neznani, saj se je okoli jezera vila neprekinjena reka turistov. Pa se nismo dali. Lep popoldanski izlet smo zaključili na blejskem gradu. Bilo je ravno prav hoje, sonca in novih stvari, ki smo jih spoznali v grajskem muzeju.

Grajski tiskar nam je pokazal, kako so včasih tiskali.

In še pogled na Bled to nedeljo.

To besedilo sem napisal leta 2006. Prav danes je spet aktualno.
»Jutranje sonce se je ravno rojevalo izza gozdnatih krošenj nekje med Črnim vrhom in Nanosom, ko sta si roke podala slikarja letošnje likovne kolonije za Karitas. Eden, najmlajši, se je po delovni noči ravno odpravljal k počitku, drugi, že upokojeni, pa se je oprtan s skicirko podajal na Sinji vrh, da izdela nekaj skic ob sončnem vzhodu. Nasmehnila sta se in si mislila, kako različni smo si. Eni bolj zgodnji, drugi pozni, mlajši, starejši, eni pod pezo upokojenskih let, drugi še v mladostnem zenitu. Različni, a vendar vsi skupaj na enem kraju, ob eni skupni nalogi. Zbrani ne prvenstveno zaradi sebe, ampak za druge. Za mlade družine, ki jih tako potrebujemo in se srečujejo s toliko težavami.
Ko smo se kasneje zbirali pri skupnih obedih, smo ugotovili, da imajo eni raje brezmesno hrano, drugi prisegajo na sladico. Z nami sta bila zakonca iz Avstrije, ki sta se z nami pogovarjala samo v nemščini ali angleščini. Vendar pa vsi ti zadržki, vse te različnosti, niso razdvajale, ampak nasprotno, so bogatile. Različnosti so bile tiste, ki so odkrivale presežke, sotrudnikovo bit. Koliko pestrosti nosi posameznik v sebi, je pokazal tudi prijateljski večer, kjer je vsak pred drugimi izlil delček sebe. Brez slabe vesti, brez maske, ki nam jo nadeva vsakdanjik. Pristno in odkrito. Takrat smo ugotovili, koliko stvari nas kljub različnosti druži. Zaradi vesele družbe, zaradi tistih, ki so nas povabili in onih, ki so nas z odprtimi rokami sprejeli v svoj dom, nam je bilo lepo.
Najlepši del pa je prišel po koncu, ko smo se že vrnili domov. Barve smo zopet zložili na police, platna razporedili po domačem ateljeju. Pa je prišla kartica iz morja, ki jo je poslala kolegica slikarka. In je prišlo od drugega povabilo na razstavo, skupaj s pripisom, da je „svet po Sinjem vrhu lepši“. Toplo mi je bilo takrat pri srcu. Čeprav ne bi prodali nobene slike (a smo jih kljub temu kar nekaj) bi bilo zaradi tega vredno priti. Kajti to je bil naš namen. Ustvarjati in Biti, lepota in dobrota, za druge. In to je Karitas!«

Danes so ga bila polna usta med ljudmi, na radiu in televiziji, časopisi, tiskani in spletni so spremljali vse detajle, od zmage nad Rusi, do predsednikovega poskakovanja. Menda je tekmo v Mariboru spremljala četrtina vseh prebivalcev, kar bi reci in piši zneslo okoli pol milijona ljudi. Celo najvišji državni veljaki iz Slovenije in Rusije so se zbrali na štadionu in se namesto resnim državniškim stvarem posvečali nogometu. Kot bi šlo za kakšne sodobne gladiatorske boje. Svak mi je povedal, da sta si z ženo med tekmo merila pritisk in da mu je ta v minutah podaljška, narasel na več kot 200. V Ljubljani je rajala deset tisoč glava množica na Prešernovem trgu, na nekem forumu je gospa napisala, da je tudi ona vesela, kadar zmagamo, pa čeprav ne gleda nogometa, komentatorji pa so v zanosu morda celo pomislili, da se svet vrti okoli žoge…
Jaz sem do nogometa popolnoma hladen. Pravzaprav velja to za veliko večino športov, razen morda za badminton in dviganje uteži. Poleg vsega tudi televizije nimamo in sva si gol, ki je padel proti Rusom, s sinom ogledala kar preko spleta. Zakaj bi človek izgubljal več kot 90 minut časa, za tisto eno minuto, kot traja, da si iz treh ali štirih kotov ogledaš, kako se je zatresla mreža? Poleg tega smo za ugoden rezultat izvedeli takoj, saj je vsesplošno pokanje zajelo (tudi) našo ulico. Tega nisem nikoli dobro razumel, ampak saj niti ni pomembno. Tudi Martin Strel nam pravi, da tega kar zdaj dela on, mi še ne razumemo. Čakam na kakšno nogometno razodetje, do takrat pa počnem druge stvari.

V ponedeljek v oddaji PRO je bil objavljen posnetek kulturnega programa, ki smo ga posneli na Sinjem vrhu nad Ajdovščino v likovni koloniji Umetniki za Karitas. V soboto bo namreč na dvorcu Zemono pri Vipavi odprtje že petnajste tradicionalne razstave iz te dobrodelne kolonije. Slikar Janez Medvešek eden izmed sodelujočih mi je takoj naslednji dan poslal naselednje sporočilo: "Zdravo, Jože! Ko si na Sinjem vrhu snemal odajo, se mi ni zdela prav nič posebnega. To je kot slika, ki nastaja, poteza za potezo na platno... - samoumevno. Ampak, ko je pa ta " slika" s Sinjega vrha sinoči dobila okvir... Upppssss!!! Čestitam . Pa ne zaradi mojega sodelovanja. Sinoči sem šele opazil, koliko dela, zaporedja, končkov mozaika je bilo v njej. Še enkrat bom rekel, tako kot slika. Ta nastane prvo v umetnikovi glavi, ko pa gledaš umetnika, ki polaga potezo za potezo je to eno "čudno" dogajanje. Vem, ti si vedel, kaj delaš in tista slika, ki sem jo "slišal" sinoči je bila LEPA!"
Janezu se zahvaljejem za pohvalo in mu hkrati varčam žogico, saj če je oddaja bila dobra je bila zaradi sodelujočih! Pripenjam še izjave slikarjev in organizatorjev, ki so enkrat za spremembo, namesto s čopičem spregovorili pred avditorijem. Hvala!

Anamarija Stibilj

Edi Žerjal

Azad Karim

Franko Žerjal

Jana Vizjak

Janez Medvešek

Jožica Ličen

Lenče Mitevska

Lucijan Bratuš

Matej Kobal

Primož Brecelj

Silva Copič

Silva Karim

Tea Curk Sorta

Vesna Čadež

Večerni sprehod po osamelih ulicah domačega mesta lahko prinese kakšno presenečenje. Redek promet, že zaprte trgovine in redka osvetljena okna, skozi katera pogled radovedno stika. In potem se pod svetilko izriše podoba, ki se bliža. Nič posebnega. Mlad obraz, nekoliko zdolgočasen, napoten po svojih večernih opravkih. Vendar s kotičkom očesa opazim, da bi znal ta obraz poznati. Še preden se uspem spomniti, sva že drug mimo drugega. Spomin preskoči in spomnim se dečka morda iz prvega ali drugega razreda, ministranta, ki sem ga imel na vajah pred kakimi petnajstimi ali dvajsetimi leti. Spominjam se njegovega pogleda, ko je poln navdušenja pokazal v zvezek narisani motiv, kako pokleka, ki ga je naredil za "domačo nalogo". Ni bil dolgo v ministrantski »familji«. Morda ga nismo znali prav zadržati. Ampak takih fantov je bilo kar nekaj. V svojih letih ministriranja, ki jih je za eno polnoletnost, sem jih videl veliko. Na začetku zelo navdušenih, ki pa jim je volja sčasoma upadla. Verjamem pa, da so od teh let vseeno nekaj odnesli, čeprav samo spomin. Tudi z Davidom je bilo tako. Čeprav sva odšla drug mimo drugega, sem srečal njegov pogled, ko sem se ozrl preko rame…