Lepo je bilo danes na radiu in slavnostno. Le dan pred 15. obletnico delovanja. Tema dneva je bila, radio, ki izobražuje in tako sem kot dopoldanski voditelj povabil v goste pisateljico, publicistko, lektorico, pedagoginjo in še kaj… Berto Golob. Vedno se z veseljem odzove vabilu na klepet pred mikrofonom. Tudi tokrat je bilo tako. Kljub temu, da šteje že 77 let, vozi avto, odgovarja na elektronsko pošto, raziskuje splet in še kaj, kar ji človek ne bi pripisal. Zaradi nekaj slabšega vremena in počutja sem jo sicer skočil do Struževega pri Kranju iskat z avtomobilom, ampak to se pred mikrofonom ni poznalo. Veselje, prijaznost, iskrive misli, odkritosrčnost, vse to je kipelo iz nje. In o čem sva se pogovarjala?
O izobraževalnih vsebinah na radiu, v šolstvu, tudi o vzgoji in lepi besedi. Berta vsako leto napiše tudi posebno voščilo za božič, ki ga potem pošlje svojim znancem in prijateljem. Ob koncu sem jo zaprosil, naj vošči tudi nam in poslušalcem. Rekla je: »Želim vam Božjega sonca!« Ni kaj zadela je. Brez njega smo v temi, pa čeprav sredi dneva. Tule prilagam še del posneteka najinega klepeta.

No, konec dneva pa je navrglo presenetljivo novico o jutrišnjem odstopu ljubljanskega nadškofa in metropolita Alojza Urana. Zanimivo je to, da je novica zaokrožila izjemno hitro, da je ni mogoče nikjer preveriti, da katoliški mediji o tem molči(m)jo in da naj bi nadškof Uran to sporočil jutri. Jutri? Jutri nadškof mašuje na zahvalni maši ob naši 15 letnici v Št. Vidu. Bo to storil takrat? Jutri bo še pestro.

Ta teden praznujemo. 15-letnico delovanja. Večinoma je praznovanje delavno, ampak danes je bilo nekaj praznika tudi za nas. Povabili so nas na Oazo miru na Ljubelju. Še pred tem pa smo se nekateri podali na kratek sprehod proti Bornovim tunelom. Vreme ni bilo ravno naklonjeno sprehodom, a vsaj deževalo ni. Prijetna položna pot nas je pripeljala do tunela, precej dolgega in temnega, z oknom v sredini. Dlje kot do tu nismo šli, ker nas je čas malce »preganjal«. Vseeno pa smo uspeli na poti voščiti sodelavki Nataši za rojstni dan. Bilo je prav prijetno in komaj čakam, da se do Prevala (ob nekaj lepšem vremenu seveda) odpravim z otroki.

Pogled proti Tržiču.

Vhod v Bornov tunel.

In še naša odprava v tunelu.

Razstavo v galeriji Družina sem danes pospravil. Bolj bi bilo reči preselil. V naše radijske prostore namreč, kjer bodo dela sedaj na ogled kot stalna postavitev. Res sem bil presenečen, tako nad obiskom, kot nad vtisi gledalcev. Dobil sem kopijo iz knjige vtisov in za vse napisane besede in želje se iskreno zahvaljujem. Kar trinajst strani spodbud in želja so mi naklonili obiskovalci v času trajanja razstave. Nekateri zapisi so taki, da si jih bom shranil za kakšne manj srečne dneve, da mi dvignejo duha… Nekaj dni pred uradnim zaprtjem (18.11.) mi je Socialna akademija pripravila tudi poseben kulturno debatni večer, na katerem se je zbralo kar nekaj ljudi. Ti so mi najprej sledili po razstavi, po koncu pa zastavili še kakšno vprašanje.
Vtisi o razstavi so tako res dobri. Le še vprašanje oltarja, ki sem ga naredil, me malo vznemirja. Trenutno je dobil svoje mesto pred šefovo pisarno, kjer pa zaradi pomanjkanja prostora ne pride čisto do izraza. Upam, da se bo našlo kakšno primernejše mesto zanj. Ampak to že ni več samo v mojih rokah.

Spet imamo odprto osrednjo hišo moderne umetnosti pri nas. Po treh letih prenove so nocoj odprli veliko pregledno razstavo Zorana Mušiča. Tiskovne sem se danes želel udeležiti že zaradi posebnosti dogodka, ki ga je direktorica Zdenka Badovinac označila, kar za zgodovinskega. Res prenova osrednjega prostora, kjer se hrani nacionalni zaklad sodobne likovne produkcije ni kar tako. Še sploh če spremljamo polemike, ki so projekt prenove spremljale že od samega začetka. Namreč, zakaj se lotiti tako obsežne prenove, če se ne da doseči bistvenega povečanja razstavnih in ostalih površin, ker je stavba spomeniško zaščitena?
Nekaj novih prostorov, so pri prenovi vendarle z prerazporeditvijo iztržili, verjetno pa je najbolj razveseljiva novica gradnja nove stavbe na Metelkovi, kjer naj bi (predvidoma leta 2011) dobila prostor umetnost 21. stoletja.
Toliko o »vznesenosti« trenutka. Po tem so namreč predstavili še odprtje velike razstave Zorana Mušiča, njegovih del iz domačih zbirk. In tukaj sem spoznal, da se kljub obnovljenim prostorom, v načinu prezentacije pravzaprav ni nič spremenilo. Kustosinja Breda Ilich Klančnik, nam je kljub velikemu poznavanju Mušiča postregla le z nekaj »tehničnimi« podatki. Sledili sta dve razvlečeni predavanji o pomenu Zorana Mušiča in njegovega dela. Verjamem, da bi študente na likovni akademiji ali umetnostni zgodovini lahko očarali, tudi mene kot likovnika bi lahko, ampak kot novinar sem zraven pošteno zehal. Predolgo, brez iskrivih prebliskov, akademsko… Zelo spoštujem dr. Tomaža Brejca. Za diplomo sem predelal njegovo delo o Temnem modernizmu. Kljub temu pa mi v zvezi z Mušičem ni uspel prižgati iskre. Prav tako ne beograjski kritik Jaša Denegri. Na razumem, kako lahko Moderna galerija zamudi takšno priložnost, kot je medijski nagovor. Tako razstavo bi na Dunaju prodali tako, da bi ljudje stali v vrstah pred galerijo, da bi lahko vstopili. Tako pa si upam skoraj napovedati, da bo galerija v prihodnjih dneh spet z znamenju povprečnosti. Zakaj tako?
Vse je bilo pozabljeno ob pogledu na razstavo, ki v trenutku navduši. Mušič se ne da ujeti v kalupe likovne kritike, me je prešinilo. Zato tudi vam priporočam ogled, bolj kot pa kakšno predavanje o njem, pa čeprav prileti iz zelo strokovnih ust.

V Kulturnih utrinkih je danes Jure Sešek gostil diplomata Milana Jazbeca, tudi pisatelja, ki je pred časom izdal delo z naslovom "Martin Krpan, diplomat in vojščak". Kar nekaj trditev o Krpanu sem slišal s katerimi se globoko ne strinjam in ker sem imel že leta 2002 o tem neko časopisno polemiko, naj povzamem nekaj trditev in nanje podam tudi drugačen pogled.
Takole odgovarja Milan Jazbec v enem od intervjujev na vprašanje kdo je zanj Martin Krpan:
»No, Martin Krpan je za mene v tej knjigi, pa tudi sicer, primer samozavestnega, smelega, pogumnega in zadržanega človeka, ki se zanese na svoje sposobnosti in drži besedo. Je spreten, iznajdljiv in spoštljiv ter se spozna na manire, čeprav marsikdo drugače misli. Ni pohlepen in ohol, pa tudi nečimrn ne. Ne želi si tistega, česar ne rabi in s čim ne bi imel kaj početi. Njegov vrednostni sistem je čvrst in mu omogoča biti pokončen in ponosen. Zato mu ni treba svojega življenja zamenjati s službo na dvoru in si tega tudi ne želi. Kako poučno, ko navidezni dvori vedno privlačijo s svojimi dvomljivimi lučmi. Je izpričano sposoben velikih del, navezan je na domače okolje – sploh ima sam s sabo in s svetom okoli sebe uravnotežen pozitiven odnos. Mar ni to blizu tistemu, kar so starogrški filozofi videli kot ideal državnika? Prepričan sem, da je imel Levstik s Krpanom v mislih takega posameznika, svobodnega in svobodomiselnega, sposobnega in zadovoljnega, ki je temelj vsake države. To je po moje temeljno Levstikovo sporočilo za današnji čas.«

Strinjam se, da je to na Krpana mogoč pogled. Ampak pogled na Krpana ne more biti samo enosmeren, kajti njegova dejanja so tipično negativna, lahko bi rekli da gre za antijunaka. Je namreč lažnivec, ki naplahta cesarja in mu še v oči gleda, tihotapec, kontrabant, ki se preživlja s sivo ekonomijo, ne plačuje davkov, pretepa organe oblasti, spomnite se kako je enega pograbil in druge z njim omlatil, cesar ga najame kot morilca, ki nato izkoristi Brdavsovo naivnost in mu vzame glavo, nima nobenega smisla za ekologijo, kajti poseka drevo sredi negovanega vrta in še bi lahko naštevali.
Morda smo Slovenci ta model junaka, čeprav je izmišljen, posvojili zato ker nismo imeli nekih posebnih junakov iz zgodovine.
Naj povem še, da je Josip Stritar o Krpanu že leta 1874 zapisal, da gre za posrečeno »burko« v kateri Levstik ni hotel slikati slovenskega ljudstva. Anton Slodnjak je že v tridesetih letih (prejšnjega stoletja) zapisal, da je bil Krpan kmečki tihotapec, ki po opravljenem poslu, ki ga ne zmore noben dunajski velikaš, zavrne ponujeno cesarično in za svoje delo zahteva gmotno plačilo. Težko bi torej Jazbečevi interpretaciji Martina Krpana, kljub vznesenosti, nekritično pritrdili, če se je o njegovi osebi že v časih precej pred nami, burila polemika. Že nekaj let pa imamo tudi knjigo Aleksandra Zorna z naslovom Nacionalni junaki, narcisi in stvaritelji, kjer je podoba literarnega (anti)junaka Martina Krpana dokumentirana in ponujena v osebni razmislek.