Vse službeno za to leto sem postoril! Veliko se je nabralo v zadnjih dneh. Je že tako, da smo nekateri narejeni za zadnjo minuto…
Tako sem že pripravil oddajo naš gost za soboto 2. januarja, ko bomo gostili pianistko Sonjo Pahor, pripravil sem radijsko adaptacijo naše Božičnice, ki bo na programu za tretji sveti večer, 5. januarja, obiskal sem ekipo sodelavcev v Martjancih in hkrati imel tudi radijsko katehezo v živo z nadškofom Turnškom, posnel Kulturne utrinke in Koledar pireditev…, zadnji dan leta, na silvestrovo, pa sem prost. Doma za naše palčke in ženo, brez službenih obveznosti.
Kaj bomo počeli? Nič velikega ne bomo načrtovali. Naj se samo pokaže. Vem, da bomo zvečer s prijatelji, da bo vsak podaril del sebe, svoje enkratnosti, talentov, zato da nam bo skupaj lepo. Na koncu bomo nazdravili in voščili. Nekaj kasneje pa še slavljenki, ki ima prvega januarja rojstni dan.
Naj ne bo preveč načrtov, naj se kaj tudi čisto spontano pokaže.
Tako kot se mi kaže želja za leto 2010: tako lepo naj bo, kot je bilo leto, ki se poslavlja!

Proti večeru so nas obiskali koledniki. V naši župniji postaja koledovanje navada. V času med božičem in Gospodovim razglašenjem, se mladi fantje, navadno ministranti, odpravijo po hišah, prepevajo koledniške pesmi, voščijo blagoslovljene praznike in nabirajo darove za misijone. Veseli smo jih bili, škoda da se niso za dalj časa ustavili. Le toliko, da so zapeli, na podboj napisali njihov anagam, se slikali in na kratko poklepetali. Še nobene dobrote niso vzeli. Na moje vprašanje, so nam le zaupali, da pa jih pri vseh hišah niso sprejeli. »Mi ne rabimo tega!«, jim je nekdo zabrusil. In kaj rabijo taki ljudje ob sklepu leta? Mar si ne želimo vsi predvsem miru? Naklonjenosti in solidarnosti? Nekatera srca tudi v nežnih trenutkih praznikov ostanejo zakrknjena. Kakšna škoda. Kaj potem delijo svojim družinam? To vsekakor ni bila lepa lekcija iz strpnosti.
Kakorkoli že, tukaj pripenjam fotografijo, ki naj tudi vam pove, da je ohranjanje in obujanje starih navad nekaj žlahtnega, nekaj prijetnega, kar ljudi v okolju kjer živijo, povezuje. Še več, kar jih dela okolju pripadne!

In še njihovo voščilo v avdio obliki:

Že nekaj dni razmišljam o dveh trditvah, ki sta obe resnični, vendar pa druga drugi nasprotujeta… »Vsak je nadomestljiv«, je prva, druga pa: »vsak človek je enkraten in neponovljiv«.
Prva teza govori o tem, da se svet tudi trenutek ne ustavi, ko se za nekoga ustavi vse. Pravzaprav nas je sodobni svet naučil, da moramo vse, kar je slabotno in nekoristno umakniti iz očesa javnosti. Ne, da tega ne bi bilo, le skrito je za takimi ali drugačnimi zidovi bolnišnic, domov za ostarele… Tudi naloga ali funkcija, ki jo posameznik opravlja na svetu, z njegovim odhodom, le lahno zaniha in dobi potem v novi osebi nov zagon (če je uspešna)… Tako imamo varljiv občutek, varljiv pogled na svet, ki mu je del skrit.
In kako potem to uskladiti s trditvijo, da je vsak enkraten in neponovljiv? Čudež narave, z vsemi enkratnimi talenti, zanimanji, pogledi in nazori, za nekoga življenjsko usoden in če odide, potem v drugemu zazeva velika praznina, ki je nihče drug ne more nadomestiti v taki meri?
Verjetno je odgovor čisto preprost, kot so tudi vsi odgovori na temeljna vprašanja eksistence, sorazmerno preprosti (kot npr. deset zapovedi). Namreč vsak je nadomestljiv v širšem družbenem kontekstu, nenadomestljiv in neponovljiv pa na osebnem. Vsak človek sestavlja delček celotne družbe, kjer je le delček, vijak, ki se nekoč iztroši in ga nadomesti drugi. Z tem segmentom navadno ne naveže osebnih stikov, ampak le širše. Po drugi strani pa je vsak posameznik povezan z osebnimi skupinami, kjer se razgali in osebno naveže. Člani teh skupin, navadno družin, dobri prijatelji, ga poznajo in cenijo zaradi njega samega, ne zaradi funkcije, ki jo opravlja, ali koristi, ki jo imejo od njega. Seveda velja tudi obratno, da ga ne cenijo zato, ker ga poznajo…in tudi tu trditev o enkratnosti zdrži.
Ob koncu leta, ko se oziram nazaj, se sprašujem, če je porabniška logika zmagala v naših odnosih ali nas čaka čas nove ekonomije?

Namenjena je vsem tistim, ki ste kdaj uživali v fiziki, še bolj pa tistim, ki niste nikoli, a ste si vsaj želeli vedeti nekaj o njej. Šolska fizika zna biti prav dolgočasna, sploh ker je nevarno blizu matematike in s tem računanja, različnih formul itd. Še posebej postane dolgočasna, kadar je učiteljici dovolj že teoretična razlaga, za poskuse in demonstracije pa ji zmanjka časa, volje in sredstev.
Zdaj pa si predstavljate, da pridete na uro fizike, kjer je teorija omejena na minimum, vse ostalo pa so ravno poskusi in demonstracije. Od velikih ogledal in igre z milnimi mehurji, do fakirske postelje in statične elektrike. Seveda tudi z teoretično razlago, da ne bo pomote, le formule so nam bile prihranjene. Dve uri sta minili kot bi mignil, celo našemu dvoletniku, ki več kot pol urice ne zdrži, ne da bi kje začel delati škodo, da ga ne bi na stranišče ali pa da bi postal nevzdržno lačen.
Znanost je lahko zabavna, nam sporoča hiša eksperimentov, celo veliko bolj kot pa kakšen doktor znanosti (npr Artur Štern)!

Če smo pred tedni mislili, da je državni aparat z odlikovanjem nekdanjega šefa Uprave državne varnosti, odgovornega za aretacijo četverice (Ertla), padel na samo moralno dno, smo se pač zmotili. Najnovejša cvetka poliranja lastne podobe in svojega ravnanja pred državljani je bil slavnostni govornik na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Miran Potrč, eden od naslednikov trše prenoviteljske linije nekdanje partije, tisti za katerega opcija samostojnosti Slovenije »nikoli ni bila vredna besede«!
Morda se nam je še do pred kratkim zdelo, da gre pač za posamezne primere, ki nimajo kakih zlih namenov, vendar pa nas zadnji manevri lahko resno zaskrbijo. Naj naštejem nekaj stvari:

1. Slovenski parlament ni sprejel evropske resolucije, ki je obsodila vse totalitarizme, ampak se je z njo samo seznanil.
2. V prestolnici smo kot v posmeh izvensodno pobitim po vojni, spet dobili ulico imenovano po diktatorju Titu.
3. Slovenija ni z državno slovesnostjo obeležila okrogle obletnice padca železne zavese in prehod v demokracijo.
4. Slovenija se z državno slovesnostjo ni spomnila 20 letnice ustanovitve Demokratične opozicije Demosa, ki je zaslužen za to, da imamo samostojno in suvereno državo.
5. Gregor Golobič je v enem od časopisov razlagal, da ni samo Demos osamosvojil Slovenije in da bi se vse skupaj enako končalo, tudi če Demos takrat na bi dobil volitev.
6. Predsednik države je odlikoval zadnjega šefa Udbe, za zasluge, ki jih ima za demokratične procese. Ni pa odlikoval nikogar, ki je pri teh procesih sodeloval na strani Demosa.
7. Slavnostni govornik na državni proslavi ob Dnevu samostojnosti in enotnosti je bil človek, ki je tem procesom aktivno nasprotoval.
8. Predsednik vlade se je z vsem tem strinjal, čeprav so ga polna usta politične širine.
Še bi lahko našteval, ampak je popolnoma dovolj, da pokaže brezskropuloznost politične linije, ki nas trenutno vodi. Mi očitno nismo izgubili kompasa ampak smo naročili novega. Takega z magnetom, ki pokaže smer tja, kamor krmar(ji) trenutno hočejo. Ni namreč pomembno kaj se je v resnici zgodilo, pomembno je to kako to prikažemo javnosti.
In še to bi rad zapisal, kako globoko smo v svojem revizionizmu padli. To kažejo nekateri komentarji na različnih forumih, predvsem spletnih časopisov, kjer so nekateri ob današnjem prazniku, ko se spominjamo razglasitve rezultatov plebiscita o samostojni in suvereni Sloveniji, odkrito zapisali, da se je »narod takrat napačno odločil«… Kje je danes tistih 572 novinarjev, da nam povejo, kaj je v Sloveniji danes najbolj ogroženo? Svoboda ali zgodovinski spomin?