Kljub temu, da sem Ljubljančan z dolenjskimi koreninami, me vedno vleče na primorsko. Tudi danes popoldne smo se odpravili tja. Do Vojkove koče na Nanosu, če sem čisto natančen. Otroci v Dnevnik mladega planinca zbirajo žige in tako smo združili koristno s prijetnim. Cerkvica sv. Hieronima pod vrhom je vedno očarljiva (razen, če zelo piha burja), zato pa je Vojkova koča na Nanosu bolj umaknjena, manj izpostavljena, pa še v neposredni bližini RTV stolpa in tako izgubi večino tiste mogočnosti, ki bi jo turist pričakoval, saj mogočno Nanos spremlja že od Postojne naprej. Razgled ni bil najboljši, celo morje se je v daljavi le lesketalo, pa še pihalo je. Zato smo jo ubrali še do Abrama, kjer je bila obilica italijanskih turistov. Otroci so si ogledali medveda, ki ga ima gospodar že od mladih nog in je v tem času zrasel v veliko zverino. Do doma pa smo jo mahnili kar čez Podkraj in se tako vsaj v duhu še malo zazrli v bližnji Sinji vrh. Lepo popoldne, ki pa nam je dalo vedeti tudi, da se je poletje končalo tudi na primorskem, kajti listje pod Nanosom se že dobro barva.

Takole se barva gozd pod Nanosom!

Na dan Slomškovega slavja nisem bil v Mariboru. Pri nas je pač tako, da mora nekdo vedno ostati tudi v Ljubljani… Bil sem jutranji in dopoldanski dežurni na programu. Program je sicer zaradi Slomška večinoma potekal iz Maribora, že od zvonjenja ob 7.h. Ampak o tem, kako je bilo v Mariboru, bodo (upam) pisali drugi.
Jaz sem mislil danes zabeležiti, kaj se zjutraj lahko zgodi. Namreč zgodilo se je že, (in verjetno se bo še kdaj) da kdo izmed dežurnih zaspi. Na radiu imamo natančen protokol, kaj storiti v tem primeru (kličeš najbližjo zamenjavo, glede na bližino radia). Najbližja radiu sva dva spikerja (Jure in jaz, do radia imam 4 km, oz 6 minut, Jure podobno). Najbližji tehnik je Boštjan. Ker je danes umanjkal tehnik, sem budil Boštjana. Res se je potrudil 12 minut čez peto je bil že na radiu. Zadnjič sva se Matjažem pogovarjala, kaj lahko narediš (napovedovalec) v takem primeru in to mi je prišlo več kot prav. Takoj, ko je bilo konec ponovitve slovenske oddaje radia Vatikan, se mora oglasiti generalni avizo. Prva glasba mi je sicer ušla, ampak po uspešni mehki prekinitvi (fade out) sem avizo uspel vklopiti (kar med vsemi gumbi sploh ni enostavno, sploh če nisi tehnik). Naslednji korak je bil bujenje dveh tehnikov (dežurnega in nadomestnega), ter izbor naslednje (slovenske) skladbe (pri nas se zjutraj vrti samo slovenska muzika). V naslednjem trenutku sem tekel v sosednji studio in posnel uvodni pozdrav, med naslednjo glasbo pa še prvo jutranjo vremensko napoved, celo z točno uro, ki sem jo preračunal, glede na dolžino skladbe. Govorne intervencije sem potem spustil v eter. Več ni bilo treba, ker je bil rekordno hitro na radiu Boštjan, sicer kot je rekel napol slep, zaradi poznega odhoda v posteljo, a vendar neskončno bolj koristen za mešalno mizo kot jaz…
Ne vem koliko ljudi je opazilo, da je kaj narobe, ampak meni se je zdelo da je kar dobro izpadlo. Konec dober vse dobro, posebej ko se je po prvih jutranjih poročilih, vse spravilo v prave tirnice. Ljudje moramo biti iznajdljivi, na nepredvidene situacije čimbolj pripravljeni, predvsem pa dobre volje, ker smo (po najboljših močeh) težavo rešili. Za danes bil lahko rekel, da je bržčas imel kaj zraven tudi Slomšek. Ni čudno, saj smo bili v teh dneh, njegov radio!

Eurostat je pred evropskim dnevom jezikov, 26. septembrom, objavil izsledke raziskave o poznavanju tujih jezikov. Tretjina odraslih na stari celini ne zna nobenega tujega jezika. Slovenija je po poznavanju tujih jezikov blizu vrha, takoj za Norvežani. Sodi tudi med države, v katerih se v srednjih šolah dijaki učijo najmanj dva tuja jezika.
Najbolj izobraženi so Norvežani, kjer jih tri četrtine (74,7 odstotkov) govori dva ali več tujih jezikov, pri Slovencih je takšnih 71,8 odstotka. Pri Litovcih je ta odstotek 66,1 in pri Belgijcih 51,5. Med Francozi jih je manj kot četrtina (22,9 odstotka) vprašanih odgovorilo, da govorijo dva ali več tujih jezikov, 35,9 odstotka pa jih obvlada en tuj jezik.
V Evropi bi med poliglote najtežje uvrstili Britance: dve tretjini (64,9 odstotka) odraslih v navedeni starosti jih pravi, da znajo en tuj jezik. Poleg tega se več kot polovica (51,4 odstotka) britanskih dijakov ne uči niti enega tujega jezika. STA
Ta novica mi je dala misliti. Včasih imperializem z mornarico in vojsko, danes kulturni in jezikovni imperializem. Zakaj bi se britanski dijaki učili kakega tujega jezika? Če znajo svojega, se bodo z njim lahko pogovarjali pravzaprav po vsem svetu. Logično, mar ne? Tudi jaz se štejem, za enega tistih, ki naj bi znali dva tuja jezika, a Shakespeareja v originalu pač ne bi znal (pre)brati… Se pravi, da je v globalnem svetu danes dobro znanje enega samega (seveda pravega) jezika dovolj. In to so Britanci (in Američani, da ne bo kakšne pomote) spoznali že davno. Lahko rečemo, da je to pač naša usoda. Lahko rečemo, da več jezikov kot znaš, več veljaš. Res! Ampak nekaj grenkega pa vendar ostane na koncu jezika.

Tudi danes še podoživljam dvodnevni podvig kolesarjenja po Slomškovi poti od Ponikve do Št. Andraža in od tam do Maribora. 200 kilometrov (198 če smo čisto natančni) ni mačji kašelj, na to me opozarjajo tudi boleče noge in še vedno nekoliko nezadovoljna zadnja plat, ko sedem… Ko pravim podoživljam, mislim na film, ki se mi zavrti pred očmi, ko se pogovarjam o tem kaj smo doživeli. Ko potem pregledujem fotografije, ki sem jih posnel, ugotavljam da marsikaj manjka. Kljub temu sem tokrat izbral za galerijo tiste, ki so poleg že objavljenih, morda še dovolj sporočilne, estetske ali nasploh lepe. Sliko si v celoti oglejte tako, da kliknete nanjo.

Snemanje pogovora z Urško Slomšek v Slomškovi hiši na Ponikvi. Snemalec Izidor Šček, voditeljica Nataša Ličen.

Takole pa je izgledalo, ko je Izidor posnetek obdelal na računalniku in ga tudi vi lahko vidite v naši video galeriji.

Župnik iz Ponikve Alojz Kačičnik nam je poklonil svečo na kateri so upodobljene vse postojanke naše poti. Svečo smo simbolično prižgali pri sv. maši. V ozadju na eni strani papež Janez Pavel II. deli blagoslov, na drugi strani, skozi okno megleno jesensko jutro.

V akciji. Kolesarji vozimo po slikoviti pokrajini, desno je grad Lemberg.

Prostrana in poetična Koroška, na kolesarski stezi pa romarji na poti do Št. Andraža. Panoramski posnetek.

Pa naj še kdo reče, da radijci nismo veseli ljudje.

In še zaključek pred Slomškovim spomenikom v Mariboru!

Prav je, svojo nalogo opravim do konca, tako kot se je tudi naše romarsko popotovanje zaključilo. Na klepetu z vuzeniškim župnikom, smo določili rezervo traso naše poti. Sklenili smo, da se bomo glavni cesti Maribor Dravograd, izognili kolikor dolgo bo šlo. Tako smo se odločili sicer za neprimerno težjo, vendar veliko bolj varno in slikovito pot. Pot je vodila po levi strani Drave od Vuzenice vse do Podvelke. Kar nekaj vzponov, celo makadamskih (verjamem da je imel eden celo 18% vzpon, pa ni bil edini na naši poti) smo premagali. Žal pa smo se zato izognili Radljam ob Dravi, kjer smo kasneje izvedeli, da so nas ljudje ob poti pričakovali. Se globoko opravičujem čakajočim, ampak mislim je bila to vseeno bolj varna pot.
V Podvelki smo se priključili na glavno cesto in okušali vse »slasti« tovornjakov in prometa nasploh. Vendar pa smo z vsakim kilometrom bližje Mariboru dobivali novih moči. Pedala so se kar lažje vrtela, navdušenje, da se vse skupaj bliža svojemu sklepu nas je krepilo. In tako smo nekaj po 17. uri prikolesarili na trg pred Mariborsko stolnico. Tudi tam je bilo nekaj ljudi, ki so nas poslušali preko radia in zato prišli. Nasploh moram omeniti, da se mi je tokrat res zdelo, da je bilo naše kolesarsko romanje, dobro spremljano in da so nas ljudje na cesti prepoznavali. Toliko navdušenih ljudi ob cesti, ki so nam mahali, hupanja avtomobilov in nato mahanja ljudi v njih, celo kolesar Rudi, ki se nam je pri Podvelki pridružil, tega res nisem pričakoval. Da seveda ne omenjam vseh sporočil, telefonskih klicev in podobnega.
Naj sklenem. Mislim, da je projekt uspel v popolnosti, da smo Slomška dostojno predstavili in hkrati v njegovem imenu naredili nekaj »dobrega za Boga in ljudi«. Pred nami je še molitvena noč, ko se bo čisto materialno pokazalo, kako uspešni smo bili pri navduševanju ljudi, da se nam pridružijo in pa sobotno Slomškovo slavje. Verjamem, da če bodo pripravljavci z rezultatom na koncu zadovoljni, bodo delček zaslug, morali pripisati tudi našemu delu. In to je pravzaprav največ, kar si lahko zaželim!

Najprej smo se ustavili pri slikoviti cerkvici sv. Lenarta v Vuhredu.

Skupinska slika za naslovnico revije PRO.

V Podvelki nas je pričal tale harmonikar in nam odigral eno iz svojega repertoarja.

Malo po tem se nam je pridružil še kolesar Rudi, ki je svojo pot začel v Dravogradu. Hvala in čestitke za pogum!

In potem je prišel Maribor. Prav odleglo nam je!

Na koncu pa smo se zahvalili še drug drugemu za preživete ure. Tudi jaz še enkrat napišem. Hvala kolegi!