V zadnjih dneh sem se nekaj bližje spoznal z veliko ljubljansko hišo, kjer pridejo na svet otroci. Taki še čisto majhni in nemočni. Človek bi v taki hiši najprej pričakoval veliko ljubezni (do otrok). Namesto tega ga že na vhodnih vratih pričaka napis, ki kaže, da tam otrok pravzaprav ne marajo. Še huje, če se v teh prostorih po kakšni napaki znajdejo, jih »prijazni in ljubezni polni« varnostnik pospremi iz stavbe (beri: vrže jih na mraz pred vrata, odrasli gredo lahko vsaj na kavo ali špricar do šanka!).

V ljubljanski porodnišnici »šparajo«. Na vseh področjih razen pri kurjavi. Tako porodnicam že prvi dan povedo, da imajo na voljo natanko toliko vložkov (dva paketa), če pa jih potrebujejo več, naj si jih same kupijo. To predvsem tiste, ki so bile med porodom rezane ali raztrgane, z veseljem storijo. Podobno je z oblačili za novorojenčke.
Če se slučajno v porodnišnici znajde kakšna novinarska ekipa (recimo kakšnega prvega radia), ki želi poklepetati z porodnicami, intervjuvanko najprej sprejme zdravnica, ko jo vljudno opozori, da mora o osebju govoriti samo lepe in prijazne besede. Bog ve, kaj bi se zgodilo, če tega ne bi storila?
Tobak je nekaterim (zlasti kakšni sestri) tako blizu, da pravzaprav ni potrebno, da bi odhajale kadit ven, ker so z nikotinskim dimom že tako prepojene, da jih lahko, tovrstne omame nevajeni naključni partner, oče ali mož (drugi do porodnice tako ne morejo!) zavoha še preden vstopijo v sobo.
Ja, formulacija partner, oče ali mož… Ne bom pisal o tem kako »bukovo« zveni to liberalno poimenovanje enega človeka s tremi različicami imena, da se ne bi komu zamerili. Da se kdo, ki ni mož, ampak le partner, ali nekdo, ki tudi partner ni, ampak nebodisigatreba samo oče, počutil manjvrednega… Včasih je terminologija kljub vsemu še držala. Potem je izginil (morda s predlogom novega družinskega zakonika?) mož in sta ostala le še partner in oče. V zadnji verziji ostaja le še »zdrav partner«.

No, porodnica potem navkljub vsemu, vse vzame za dobro, saj je vendar človek rojen na svet in to je razlog za veselje in srečo. In potem pozabiš na vse: na plačila za prisotnost očeta (moža ali partnerja) pri porodu vnaprej, na očetova (m ali p) potrdila o opravljenih formalnostih na predporodnem tečaju, ki zdaj veljajo samo določen čas in ga moraš po preteku tega roka, pa čeprav imaš doma že nekaj otrok opraviti znova, na kronično pomanjkanje parkirnih mest… Ja, ljubljanska porodnišnica je res zakon!

15. januarja bo minilo eno leto, kar pišem radijski blog. Beseda sama mi ni najbolj pri srcu zato sem pisanje poimenoval Zapisi. V tem času jih je nastalo slabih tristo o zelo različnih temah. Predvsem o tistih, kjer sem hotel izraziti svoje mnenje ali zabeležiti vtis, ki se mi je porodil. Ugotovil sem, da beseda prav zlahka steče in da mi zvečer, ko navadno pišem, zlepa ne zmanjka snovi.
Kaj torej lahko zapišem po enemu letu? Kdo prebira moje pisanje? Pravzaprav ne vem! To je prva ugotovitev. Vem koliko obiska je imel posamezen zapis, poznam IP računalnika potencialnega bralca, vsake toliko časa me kdo pobara in pove, kaj si o zapisanem misli… in to je skoraj vse.
Statistika, ki jo vzdržuje program radijskega bloga pove, da se branost povečuje, da se pozna vzpostavitev nove radijske strani in da se pozna, če je kakšen zapis uvrščen med bloge različnih blogerskih »časopisov«. Vsekakor pa je obisk takšen, da je v prihodnje potrebno tudi spletni publiki ponuditi del pozornosti, ki jo sicer prvenstveno namenjamo »klasičnim« radijskim poslušalcem.
Že v začetku se mi je postavilo vprašanje, koliko naj bom odkrit v pisanju, da bo le to dovolj iskreno, a hkrati ne preveč osebno. Rekel sem si, da lahko zapišem vse za čemer stojim in kar mi ni nerodno povedati v vsaki družbi! In tega se držim!
Drugo vprašanje, ki sem si ga postavil že na začetku, je bilo vprašanje dolžine. Ker splet že po naravi ne prenese dolgovezenja, je bilo samo vprašanje kako kratek naj bo zapis? Sprva sem mislil, da toliko, kot bi lahko povedal med radijskim programom, a se je kasneje izkazalo, da vendarle kaže biti kako vrstico daljši.
Gotovo pa sem se uštel pri misli, da mi bodo zapisi pomagali pri živem radijskem programu. Saj mi, da ne bo pomote! Sem in tja iz zapisov sestavim tudi kak politični komentar, a to je vendar precej manj, kot sem na začetku mislil. Kdaj pa kdaj zabeležim kak dogodek prav z mislijo, da jo bom povedal med programom, pa se kmalu izkaže, da jo podam drugače, večkrat skrajšano, morda celo v dveh ali treh delih… Vsaj tričetrtine zapisanega pa pravzaprav nikoli nisem povedal v eter. To je zelo zanimiva ugotovitev o kateri bom še razmišljal.
Zdaj pa je treba končati, ker sem že prestopil mejo primerne dolžine. Izbrati moram še eno fotografijo. In danes o slikah sploh še nisem rekel nobene. Pa (morda) jutri.

Ob 2.h in 38 je prijokal na svet, težek skoraj štiri kilograme, velik 54 cm, po dveh urah in pol v porodni sobi. Toliko telegrafsko sporočam, še poln vtisov. Pravkar sem namreč prišel iz porodnišnice, pa še ne morem zaspati, verjetno od vznemirjenja. Pa tudi čez dobro uro bo treba buditi otroke za šolo in vrtec. Najprej pa bodo seveda želeli videti bratca. In ker je tak režim trenutno v porodnišnici, da sme k mami in otroku, samo partner, oče ali mož (!), nam bodo tokrat za prepoznavanje in komunikacijo služile zgolj fotografije…
Skratka vse se je srečno končalo. Žena je bila sicer utrujena a zadovoljna, mali Tine pa je kar začel iskati okoli, kje je kaj za pod zob…, ko pa je našel, ga je lakota zapustila in se je le stiskal in slinil.

Takole pa se je slišal prvi jok!

Popoldne smo šli v Mini teater. V novo imentno gledališče na Križevniški ulici, tik zraven Križank. Tam pravkar poteka krajši festival Koledovanje in koledniški običaji. Gre za tematiko, ki nam je kristjanom še posebej blizu, zato me je poleg predstave zanimalo tudi koliko ljudi je prišlo v gledališče. Direktor gledališča Robert Waltl mi je v pogovoru, ki sva ga imela pred dnevi za radio povedal, da je ta festival nadaljevanje raziskovalnega dela, iskanje podobnosti z evropsko lutkovno tradicijo vezano na biblijsko tematiko, ter ohranjanje premične kulturne dediščine. Ogledali smo si predstavo praških lutkarjev, gledališča Buchty a loutky (Buhtlji in lutke) z naslovom Angelček Tonček. Kljub temu, da je bila predstava v češkem jeziku, so otroci celo šolsko uro zavzeto sledili dogajanju na odru. Nismo razumeli vsega, ampak dovolj, da nam je bilo lepo. Celo najmlajšemu še ne triletniku, ki pa sem ga moral resnici na ljubo, enkrat podkupiti z bombonom…
Tudi z obiskom sem bil kar zadovoljen, čeprav pa sem pogrešal družine z otroki. Največ je bilo strokovne publike, nekaj pa tudi sladokuscev kot mi. Festival traja še celo nedeljo, vstopnine ni… kaj bi ljudem še morali ponuditi, da bi prišli pogledat nekaj lepega? Toliko jadikujemo, da v gledališču ne moremo videti (razen velikih izjem) krščanskih tem. Jadikujemo, da ni avtorjev, ki bi o tem pisali... Vendar, če pa se zgodi, da pride nekaj tudi za našo dušo na oder, pa se niti toliko ne potrudimo, da bi to podprli in s tem pokazali da smo prepoznali "luknjo" na tem področju.
Da tega ne pokažemo lahko pomeni dvoje: ali nam je vseeno ali pa da smo tako daleč od kulture, da ni nobene potrebe, da bi kaj takega obstajalo? Trdno upam, da nič od tega, ampak da je šlo le za splet neugodnih vremenskih razmer, ki jim lahko pripišemo tako »pišmevuhovsko« vedenje!

Danes ga pa kar mede. Sneg seveda. In sploh ga ni malo. Takole kažejo uradni podatki za 8. januar ob 19. uri:
Višina snežne odeje:

Kredarica 265
Lisca 41
Kočevje 35
Let. J.Pučnika Lj. 32
Rateče 30
Ljubljana 29
Slovenj Gradec 28
Novo mesto 25
Črnomelj 25
Let.Cerklje obKrki 19
Celje 18
Let. E.Rusjana MB 13
Murska Sobota 8

Kar dobro ali ne? In zgleda, da bo ponoči še kar padalo.
Mi smo jo popoldne, ko so otroci opravili z obveznostmi, mahnili v bližnji gozd. Snežna idila pod lučmi javne razsvetljave se nam je zgodila. Kepanje, vriskanje, skakanje v cevec, mavžanje, sneg za vratom… vse to smo skusili. Najbolj pa jim je bilo všeč, ko smo se domov odpravili po poti, kjer pred nami, v tem snegu, ni hodil še nihče. Pri tem nam je pomagala baterija, ki sem jo vzel s seboj, saj tam seveda ni bilo luči. Je že tako, da so otrokom navadno najbolj všeč in si najbolj zapomnijo, tiste stvari, ki jih sploh ne načrtujemo…
Sprehod, ki ga navadno opravimo v pol urice se je podaljšal na debelo uro, pa še potem skoraj niso hoteli domov. Le obljuba, da nas čaka vroč čaj je zalegla. Prilagam še foto dokumentacijo, ki pokaže, da smo sredi prave zime! (Fotografirati pa ni bilo prav nič enostavno!)