Novi ljubljanski nadškof je danes glavna tema, tako v medijih, kot v pogovorih med ljudmi.

Da je temu res tako je pričala tudi udeležba na umestitvi v ljubljanski stolnici: predsedniki države, vlade, opozicije, vrsta eminentnih gostov in hvala Bogu tudi veliko Božjega ljudstva. Zelo zanimivo se mi je zdelo, da je novi nadškof v svojem nagovoru izrecno poudaril, da se Cerkve ni treba bati. Je tudi vam to zvenelo znano? Papež Janez Pavel je ob izvolitvi za Petrovega naslednika, na balkonu pred zbranimi na trgu sv. Petra, izrekel znamenite besede: »Ne bojte se Kristusa!« Kristus in Cerkev. Zakaj bi se sodobni svet bal Kristusa ali Cerkve? Saj se vendar zdi, da oba prezira, da se nanju ne ozira, da sta mu napoti in se zaradi tega vanju besno zaganja?
A če pomislimo bolje, je vendarle strah tisti, ki generira večino nesporazumov med Cerkvijo in družbo. Strah pa izvira iz nepoznavanja. Če bi se torej bolje spoznala, bi drug v drugem prej našla zaveznika, kot nasprotnika… Ampak to je že neka druga zgodba.

Tokrat sem hotel besedo nameniti še pozdravnemu govoru dramskega igralca Gregorja Čušina. Ta je v svojem prepoznavnem, lucidnem govoru med drugim izjavil tudi, da: »…smo, vaši verniki kristjani, še več: katoličani in kot taki ponižni in potrpežljivi. Ne boste prvi pastir, s katerim bomo potrpeli, kakršenkoli že je in vas bomo spoštovali in ljubili, četudi ne boste izpolnili vseh naših pričakovanj in želj. A več želja in pričakovanj do vas gojijo, če se po svetopisemsko izrazim, volkovi, tatovi in roparji, tisti, ki pravijo, da jih ne brigate in da se tudi Vi ne smete brigati zanje. A če boste natančno pogledali, boste videli, da so ti volkovi, tatovi in roparji le preoblečene in prestrašene izgubljene ovce. Zelo prestrašene in zelo izgubljene. In tudi te so del Vaše črede. Pričakujejo, da jim boste šli na živce! Ne razočarajte jih v njihovih pričakovanjih. Biti škof je odgovorna in stresna služba. A prosim Vas, gospod nadškof, pokažite Sloveniji, da je Stres lahko tudi pozitiven!«

Lepo ali ne? Nekaj takega iskrivega, humornega vzdušja še kako pogrešam v naši politiki, gospodarstvu, glavnem mestu, soseski, med ljudmi na cesti…

Otroci so se polni vtisov vrnili s smučanja. Hvala za babi-dedi servis! Imeli so lepo vreme, dolge proge, skratka odlično s črtico, dvakrat podčrtano. Doma smo jih pričakali z rdečo preprogo in zastavami, na zvočnikih je donela himna… Oči je zrecitiral pozdravni govor in nato smo vsi skupaj malo pojokali in božali dojenčka. Sledil je vroč čaj, klepet z udeleženci, obujanje spominov, prva foto projekcija slik. In nekaj teh vtisov tudi pripenjam.
Sam sem zvečer, ko je po spalnicah že vse potihnilo, odšel še na tek. Tako, da si še sam nalijem nekaj zimskih vtisov…

Golobič in Ultra
Golobič proti Veselinoviču
Pahor in Lahovnik o Golobiču
Šoltes in Pahor proti Erjavcu
Erjavec in Zanoškar
Kos proti Zanoškarju
Križanič in univerza
Križanič in kadri, ki odhajajo
Zalar proti Brezigarjevi
Miklavčič in Lekarne
Miklavčič in oporečna voda iz vodomatov
Miklavčič in cepivo proti gripi
To so teme s katerimi se trenutno ukvarjamo v Sloveniji. Morda boste začudeni, ampak gre za teme, ki z vodenjem države nimajo nič (ali pa zelo malo) skupnega. In nastopajoči? Kako prozorno, razen Brezigarjeve, sama koalicija. Ribarija petelinov ob koritu.
KDAJ BODO VOLITVE?????

Ptiči in otroci "oserjejo" hišo, politiki pa državo!

Sonce nas je danes zvabilo iz sive Ljubljane na hribček...

...kjer je cerkvica sv. Jakoba, nedaleč od znamenite Katarine nad Ljubljano. Znamenite med drugim zato, ker imajo tam vremenoslovci svojo postajo in lahko v poročilih slišimo kakšno je na Katarini vreme. Danes je bilo sončno. Pot pelje naprej malo po gozdu, kmalu pa se pogled odpre na cerkvico sv. Jakoba in za njo Kamniške alpe. Meglice so se podile po nižinah, na vrhovih pa je kraljevala modrina. Posledično je bila v Ljubljani temperatura pod lediščem, na Jakobu pa ne…

In prav temperatura je verjetno zmedla obiskovalca, ki ga sredi snega niti malo nisem pričakoval. Močerada! Kaj dela močerad na snegu? Verjetno ga je sonce omotilo, da se je izkopal iz kraja, kjer je nameraval prezimiti, potem pa je končal v snegu. Sprva sem mislil, da sploh ni živ, saj so močeradi vendar hladnokrvne živali in jim na snegu zmanjka energije. A se je izkazalo, da vendarle miga. Tako sem ga končno prenesel na del brez snega, da se je (upam) lahko odpravil na drugi del zimskega počitka, ki sicer zanj traja od oktobra do aprila.

Ob tem sem se spomnil na to, kako nam sonce vsem daje življenje. Ko je lepo, se kot močeradi ali martinčki, privlečemo iz svojih lukenj in grejemo. Kri pa nam zakroži po telesu z novo močjo.

Božično drevesce se nam je popolnoma posušilo. Toplo stanovanje, suh zrak, vse to je vplivalo, da so začeli okraski, kar sami padati na tla. In tako smo ga danes pospravili. Ne morem se načuditi, kako se je stanovanje zdaj povečalo.
Osebno sem sicer za naravno smrečico ali jelko. Kljub obilici pospravljanja, se mi to zdi najprimernejši način božično novoletnega okrasa. Slovenija je poleg tega edina evropska država, ki se zarašča, druga pa je po odstotku gozda na celotno površino... Tako argumenti proti sečnji ne zdržijo. Gozdove je potrebno vzdrževati, čistiti in če lahko kmetje, ki jim ni z rožicami postlano, ob koncu leta zaslužijo s tem še kak evro, prav!
Božični prazniki so zdaj na nek način odšli. Sicer bomo še do Svečnice poslušali tudi božične melodije, šli morda še na kak koncert božične glasbe, občudovali jaslice v kakšni cerkvi…, ampak doma je s tem konec. Bilo je lepo, navdihujoče, posebno ker smo pri delu sodelovali. Družino to potegne skupaj. In ta občutek bi danes rad delil.