Danes sem že četrtič v tem letu kidal sneg. Glede na to, da smo 30. 1., to že nekaj pove… Sneg v Ljubljani se drži že več kot mesec dni in imamo ga 45 cm (ob 19. h in še kar pada)! Skoraj pol metra. Zato se bilo treba takoj zjutraj odpraviti na rekreacijo z lopato. Pa bolj kot smo odmetavali, bolj je snežilo.
Na misel mi je prišlo, da je človek res izjemen, ko izkoplje predor v skalo, »ureže« cesto v dolino, zgradi mesto… A vendar le narava lahko v eni sami noči spremeni cele pokrajine. Nasuje snega, pa je vse drugače. Gozd in polje spremenita svojo podobo, jezero ob katerem smo se včeraj sprehajali je čisto drugačno, še celo sivi bloki sredi mesta so pod belo odejo nekako bolj… novi, sveži.
Popoldne smo šli fantje na vrt. Vzeli smo lopate in iz snega naredili snežno hišo, mini iglu. No malo smo goljufali, saj je bil sneg premehek za ledene zidake, zato smo streho utrdili z deskami in čez nasuli snega. Mislim, da nam Eskimi ne bi zamerili… Mokri, a dobre volje smo dobili vroč čaj in mamino gibanico. Zatem smo si družinsko pogledali risanko o malem kuharskem mojstru Ratatoulliju in bilo nam je sladko in toplo skupaj. Malim in velikim.
Ko so se najbolj utrujenim že začele zapirati veke, pa sva z ženo odšla še na romantični sprehod do bližnjega bajerja. Sneg je še kar padal, ceste so bile le za silo očiščene, prometa malo, ljudi na cesti še manj… Le noč na meji tišine, zamolkle luči in snežinke, ki padajo. Ne vem koliko jih je padlo danes, ampak vsaka je enkratna, unikatna, drugačna. Kot človek! S polnimi pljuči sem zajemal zrak in čutil, kako se polni duša. Kot pravi moj prijatelj Janez, »morda bi moral dati v žepe nekaj kamenja, da me ne odnese v zrak…«

Tole sem prejel na svoj naslov. Ker se mi zdi, da gre za stvar o kateri naj bi bralo več ljudi, objavljam v celoti...

Poročilo Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) o svobodi tiska v Sloveniji za leto 2009

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) opozarja, da poročila mednarodnih organizacij o človekovih pravicah v Sloveniji, kar zadeva medije in svobodo tiska, niso popolna. Zato združenje v dopolnilo in celovitejši vpogled ponuja pričujoče poročilo o svobodi tiska v Sloveniji in stanju na področju medijev. Združenje smo ustanovili 14. novembra 2007 kot odgovor na politično pristranskost Društva novinarjev Slovenije, ki je novinarstvo večkrat zlorabljalo za interese leve politične opcije, ki je večino časa na oblasti. Tako je bilo tudi v primeru novinarske peticije proti cenzuri in političnim pritiskom, v kateri so obtožili takratno vlado Janeza Janše, hkrati pa zaradi lastne politične orientacije zanemarili politične pritiske in cenzuro s strani politikov in strank leve politične opcije. Združenje novinarjev in publicistov povezuje novinarje in urednike različnih medijev in redne komentatorje v slovenskih medijih, kateri osnovna dejavnost ni novinarstvo.
Združenje meni, da je ključni problem svobode tiska v Sloveniji pomanjkanje politične pluralnosti medijev. Vodilne slovenske časopise preko povezanih lastnikov obvladuje zgolj leva politična opcija, ki izhaja iz nekdanjih strank naslednic komunističnega režima. To so Socialni demokrati - SD (naslednica zveze komunistov), Liberalna demokracija Slovenije - LDS (naslednica nekdanje socialistične zveze mladine), Zares (stranka, ki je nastala po sporu v LDS, vodi jo dolgoletni nekdanji generalni sekretar LDS Gregor Golobič). Ker konservativnih dnevnikov ni, so stranke, ki ne pripadajo omenjeni levi politični opciji (Slovenska demokratska stranka - SDS, Slovenska ljudska stranka - SLS, NSI - Nova Slovenija), v izrazito slabšem položaju, kar zadeva obravnavo v medijih. Dnevnika Slovenec in Jutranjik, ki sta bila ustanovljena v devetdesetih, pa nista mogla preživeti na razmeroma majhnem slovenskem časopisnem trgu, ki ga obvladujejo tri največje časopisne hiše - Delo, Dnevnik in Večer , ki so imele monopolni položaj že v prejšnjem nedemokratičnem sistemu.
Največja slovenska časopisna družba Delo, ki izdaja dnevnika Delo (prodana naklada 54.000 izvodov) in Slovenske novice (prodana naklada 80.000 izvodov), je v lasti Pivovarne Laško. Lastniki Pivovarne Laško so bili donedavno preko različnih podjetij Boško Šrot in povezana podjetja, ki jih vodijo člani Foruma 21, tega pa vodi bivši predsednik države in zadnji predsednik komunistične partije Milan Kučan. Boško Šrot je nekaj mesecev pred volitvami leta 2008 naročil, da mora Delo podpirati stranko socialnih demokratov (SD) Boruta Pahorja, ki je nazadnje tudi zmagala, in spodkopavati takratnega premierja Janeza Janšo, predsednika Slovenske demokratske stranke (SDS). Lastnik Boško Šrot je bil donedavna tudi sam član SD. Delo je od leta 2008 tudi večinski lastnik časopisne družbe Večer (prodana naklada 39.000 izvodov), ki je bila že prej v lastniškem sistemu korporacije Boška Šrota. Po bankrotu Boška Šrota poleti lani je postala glavna lastnica gospodarskega sistema Pivovarne Laško največja slovenska banka NLB, ta pa je v lasti države. Tako zdaj na uredniško politiko spet vpliva vlada oziroma gospodarski minister Matej Lahovnik, ki je član stranke Zares Gregorja Golobiča.
Dnevnik ima prodano naklado 43.000 izvodov. Večinski lastnik časopisne družbe Dnevnik je družba DZS, katere lastnik Bojan Petan je podpornik Gregorja Golobiča. Do večinskega deleža je prišel leta 2002, ko je vlado vodila LDS, v kateri je bil Golobič vodilni funkcionar. Poleg Styrie v Sloveniji izdaja svoj dnevnik švedska korporacija Bonnier, časopis Finance (prodana naklada 12.000 izvodov) se ukvarja pretežno s financami, je do vlade kritičen, vendar pa ima precej manjšo naklado kot trije vodilni dnevniki. Avstrijska družba Styria ima v Dnevniku 25 odstotni delež in ne more vplivati na njegovo uredniško politiko. Styria si je zaman prizadevala pridobiti večinski delež najprej v Večeru, nato pa v Dnevniku, zato je ustanovila brezplačni časopis Žurnal 24 s precej visoko naklado (112.000), ki pa objavlja zgolj kratke in nepoglobljene članke. Podobno kot Dnevnik Delo, Dnevnik in Večer je tudi dnevnik Primorske novice (neuradna prodana naklada 16.000), ki se prodaja izključno na zahodnem delu Slovenije (blizu Italije), lastniško povezan z državnimi podjetji (Luka Koper, Intereuropa, Hit) in levimi strankami (KB 1909, Dnevnik).
Poleg dnevnikov imajo na volivce veliki vpliv tudi politično-informativni tedniki: Mladina, Demokracija in Reporter. Mladina s povprečno prodano naklado okoli 13.600 izvodov je bližje levi politični opciji, večinski lastnik je družba KB 1909 iz italijanske Gorice, ki jo povezujejo s kapitalskimi ostanki podjetja Safti, ki ga je v dobi komunizma vodila SDV, slovenska različica Stasija. Omrežje tega podjetja je povezano z Milanom Kučanom in Forumom 21. Demokracija (prodana naklada po podatkih urednika niha med 6.000 in 8.000 izvodov) je desnosredinsko orientirana in lastniško povezana z največjo opozicijsko stranko SDS. Reporter s povprečno prodano naklado 10.500 izvodi, ki je prav tako bližje sedanji opoziciji, je v lasti zasebnega založnika, ustanovili pa so ga nekdanji novinarji Maga, ki se niso strinjali s spremembo uredniške politike te revije. Pred tem je bila ta bližja s strankam sedanje opozicije, na začetku leta 2008 pa je zadnji lastnik revijo politično preoblikoval in tako je postala še eno glasilo levice. Posledica tega je bila, da je prodaja revije v enem letu iz 12.900 izvodov padla na manj kot 3.800. Nato so revijo spremenili v prilogo časopisa Delo. Prav primer Mag kaže na dejansko stanje svobode tiska in medijske pluralnosti v Sloveniji.
Ker so se vse tri največje časopisne hiše (Delo, Dnevnik, Večer) polastili ljudje, ki so politično povezani s tako imenovano levo politično opcijo, so tudi uredniške politike bolj naklonjene levi politični opciji. To dokazujejo tudi podatki iz nekaterih raziskav. Tako sta bili s strani raziskovalcev Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici (School of Applied Social Studies) v letih 2007 in 2008 opravljeni dve študiji o stanju svobode in pluralnosti medijskega prostora v Sloveniji, v katerih se je pokazalo, da je v pisanju osrednjih tiskanih medijev značilno več naklonjenosti do t.i. levice kot do t.i. desnice. Tako je tudi za časa Janševe vlade kljub očitkom le-tej, da izvaja politične pritiske na medije, prevladoval negativen odnos do nje. Ker pa je ta zdaj na oblasti, je seveda težko pričakovati, da bodo mediji, ki so z njo lastniško povezani, neodvisno in nepristransko poročali o političnih odločitvah (svoje) vlade. Ker obstajajo neformalne povezave med uredniki, lastniki in politiki, novinarji pogosto sami vedo, kaj smejo napisati in česa ne, sicer jim bo urednik zavrnil tekst. Prisotnost samocenzure ogroža avtonomijo novinarskega dela, zaradi samocenzure večinoma ni potrebna nobena cenzura urednika ali lastnika. Novinarji, ki so kritični do vlade oziroma levice, težje dobijo službo pri enem od treh velikih časopisov (Delo, Dnevnik, Večer) ali pa so v veliki manjšini. Enako velja tudi za regionalni dnevnik Primorske novice, kjer so se pod Pahorjevo vlado so se pritiski na okrepili novinarje, posebej na urednike in direktorje, ki so napredovali v času Janševe vlade. Ti se bojijo, da jih bodo po degradaciji še kriminalizirali in vrgli iz službe. Nekdanjo urednico politike Vido Gorjup Posinković so degradirali v novinarko kulturne redakcije, nekdanjega odgovornega urednika Tina Mamića pa so iz političnega uredništva tik pred evropskimi volitvami prestavili v redakcijo tedenske priloge Sobota, ki se načeloma ne ukvarja s političnimi temami. Več možnosti za svobodno novinarsko ustvarjanje je pri manjših ali manj vplivnih časopisih, kot so Finance, Reporter, Demokracija in Žurnal. Še vedno pa obstaja nevarnost, da bi vladajoča oblast skušala vplivati na njihovo neodvisnost tudi preko oglasov, saj je velika večina podjetij, ki oglašujejo, v državni lasti oziroma lasti podpornikov levice.
Premier Borut Pahor je na začetku mandata oktobra 2008 obljubil, da bo od svojih ministrov zahteval, da se javno ne izrekajo o medijih. Kljub temu prihaja do pritiskov vladnih strank na medije in novinarje, zlasti stranke Zares Gregorja Golobiča, iz katere prihaja tudi ministrica za kulturo Majda Širca, pristojna za medije. Poslanci stranke Zares, njihova ministrica Majda Širca, predsednik Gregor Golobič, ki je tudi minister za visoko šolstvo in znanost, ter glavni tajnik stranke Bogdan Biščak so v letu 2009 večkrat s svojimi izjavami in političnimi pritiski ogrožali svobodo novinarskega dela zlasti na nacionalni televiziji RTVS in največji komercialni televiziji POP TV. RTV Slovenija, javni medij na katerega čelu je vodstvo, ki ni po volji vladnim strankam, predvsem stranki Zares, je slednja neusmiljeno napadala in k temu pritegnila tudi medije, ki jih obvladuje. Februarja in marca 2010 so vodstvo RTV ob letnem poročilu v Državnem zboru skušali linčati in kriminalizirati z ad hoc obtožbami o neizpolnjevanju poslanstva in manjšanju sredstev za kulturne vsebine, čeprav je po preverljivih neodvisnih podatkih vodstvo RTV dokazalo ravno nasprotno. Slovenski parlament se je na posebni seji, ki so jo izsilile vladne stranke, ukvarjal s programi javnega medija in napadal novinarje ter ostale, ki jim niso všeč. Vrstili so se očitki o cenzuri in kadrovskih čistkah, čeprav javni medij objektivno ocenjeno v zadnjih letih poroča o vseh relevantnih temah v državi in dokazov za politične pritiske ni. V nasprotju z obdobjem vladavine LDS, ko je njen sekretar Gregor Golobič, sedaj predsednik Stranke Zares, med oddajo v živo klical urednico v režijo in od nje zahteval, kaj naj sprašujejo takratnega premiera Toneta Ropa. Prav tako je dokazan politični pritisk, ko je odgovorni urednik Uroš Lipušček skušal tik pred osrednjo informativno oddajo preprečiti objavo prispevka o spornem nakupu vladnega letala, kar je bila takrat velika afera. Praksa je bila tudi, da je predstavnik vodstva veteranov, ki jim poznavalci očitajo izvajanje masakrov po drugi svetovni vojni, v montaži odrejal vsebino prispevka ob najdbi enega od grobišč.
V letu 2009 je stranka Zares je skušala s pritiski povzročiti odstop ali predčasno zamenjavo vodstva televizije, zlasti programskega direktorja Jožeta Možine, mandat je nastopil 2006, ki je kot novinar v obdobju do leta 2005 pripravljal dokumentarne oddaje in prispevke, ki so razgaljali delovanje nekdanjega komunističnega režima. Predsednik stranke Zares in minister za visoko šolstvo in znanost Gregor Golobič je velik pritisk vršil na novinarja TVS Mateja Hlebša ter odgovornega urednika Rajka Geriča. Hlebš je pred evropskimi volitvami poročal o podjetju Ultra in posledično razkril ministrovo laž, da ni solastnik tega podjetja oz. da ima podjetje zavarovane bančne kredite. Golobič je novinarja 20.1. 2010 napadel celo za govornico v parlamentu. Odgovorni urednik Rajko Gerič je Golobiču neposredno očital, da laže. A namesto da bi društvo novinarjev Hlebša zaščitilo pred političnimi pritiski, ga je tudi samo obsodilo in ob tem celo kršilo pravilnik novinarskega častnega razsodišča, ker pred razsodbo sodišča o zadevi ne bi smelo razpravljati. Stranka Zares je uspešno vršila politični pritisk tudi na največjo komercialno televizijo POP TV, ki je o tej gospodarski aferi (Ultra) junija poročala v najbolj gledani politični oddaji Trenja. Po ostrih odzivih tajnika Zares Bogdana Biščaka je POP TV oddajo Trenja ukinila, ker se je bala, da bo izgubila oglase, ki jih dajejo podjetja v državni lasti.
Vladajoča koalicija je v koalicijski pogodbi zapisala, da bo spremenila zakon o RTV Slovenija, posebej sestavo programskega sveta, obljubila je umik politike iz javnega zavoda, večjo demokratizacijo in številne izboljšave. Osnutek zakona o RTVS, ki ga je pripravila ministrica Majda Širca, pa dejansko predvideva, da bi bil programski svet po novem sestavljen tako, da kar 10 od 11 članov Sveta bolj ali manj neposredno izbira politika! Po sedanji politični zasedbi bi v svetu imela večino vladajoča koalicija in predsednik države, ki sta oba iz t.i. leve opcije, člane pa bi imenovali za obdobje sedem let, z možnostjo še enega mandata, s čimer želijo preprečiti enako pravico opoziciji v primeru njene zmage na parlamentarnih volitvah 2012. Novinarji v tem programskem svetu ne bi več imeli svojih predstavnikov, prav tako želijo z novim zakonom in sveta izločiti predstavnika invalidov, predstavnika italijanske in madžarske avtohtone manjšine, predstavnika Slovencev v zamejstvu, predstavnika Cerkve. Vsi ti imajo sedaj sedež v Programskem svetu zagotovljen.
Uveljavitev novega zakona vključuje tudi kadrovsko čistko – predčasno bi se namreč končal mandat vsem urednikom na Radiu in Televiziji. Vlade ne moti, da zakona ne podpirata niti Združenje novinarjev in publicistov niti Društvo novinarjev Slovenije. V primeru, če bo zakon sprejet, Združenje novinarjev in publicistov opozarja na še večje nevarnosti političnega vplivanja na novinarjev in obračunavanja z drugače mislečimi novinarji in uredniki. Da je temu tako, kažejo zapisi pripravljavke zakona, ministrice za kulturo Majde Širca, ki je na svojem uradnem blogu RTV Slovenija imenovala javna hiša, o direktorju televizije Jožetu Možini pa je za zapisala vrsto zaničljivih, sovražnih in vulgarnih ocen, kar daje katastrofalno podobo uradne osebe, ministrice, ki ji je sedanja oblast zaupala pripravo novega zakona o RTV.
Posebno resen problem predstavlja državna tiskovna agencija Slovenska tiskovna agencija STA, ki je v 100-odstotni lasti države. Vlada Boruta Pahorja je marca 2009 imenovala za direktorja STA Bojana Veselinoviča, ki je bil eden od podpisnikov novinarske peticije proti Janševi vladi (podobno kot novi odgovorni urednik Maga Veselin Stojanov in njegova namestnica Mateja Babič, zdaj urednica priloge Delo Mag). Veselinovič je začel vršiti pritiske na odgovornega urednika Boruta Meška, ki je bil imenovan s strani prejšnje direktorice Alenke Paulin, katero je imenovala prejšnja, Janševa vlada. Okrepili so se tudi pritiski in uredniški posegi v tekste novinarjev, ki so kritični do nove vlade, zato so nekateri med njimi že odšli drugam. Meško je moral zaradi šikaniranja na bolniško, ko pa se je vrnil na delovno mesto, ga je po nekaj mesecih Veselinovič odpustil zaradi izmišljenih krivdnih razlogov. Meška je odpustil celo medtem, ko je bil na bolniški. Zdaj se mora zdraviti brez sredstev za preživljanje. Združenje novinarjev in publicistov je zaradi tega protestiralo pri premierju Borutu Pahorju in ga obtožilo političnih pritiskov na novinarje, vendar se je ta skliceval na avtonomijo direktorja, ki ga je imenovala njegova vlada. Podobno je ravnalo tudi Društvo novinarjev Slovenije, ki je stopilo na stran oblasti in ne odpuščenega urednika ter je primer označilo kot urejanje razmer na STA. O tem brutalnem maščevalnem obračunu leve opcije je naše združenje obvestilo tudi nekatere mednarodne inštitucije. Naše obvestilo o primeru Meško prilagamo tudi sedaj v priponki.
Povsem nasprotno pa je Društvo novinarjev Slovenije ravnalo v primeru, ko je novinarka TV Slovenija Mirjam Muženič neuspešno kandidirala za evropsko poslanko na listi stranke LDS. Vodstvo TVS jo je v skladu z novinarskim kodeksom prerazporedilo v drugo redakcijo, Muženičeva pa se je že naslednji dan po volitvah, ko so po Sloveniji še viseli njeni plakati z znakom politične stranke, hotela vrniti nazaj na dnevno-informativni program kot dopisnica iz Trsta, kjer je spremljala politično dejavnost slovenske manjšine v Italiji. Ob tem jo je podprlo Društvo novinarjev Slovenije, prav tako tudi stranki LDS in Zares, ki so to prikazali kot politični pritisk na novinarko, čeprav se je ta s kandidaturo sama vpletla v politiko.
Združenje novinarjev in publicistov še ugotavlja, da kazenski zakonik še vedno dovoljuje politikom, da novinarje kazensko preganjajo zaradi žalitve države ali funkcije predsednika države. Konec leta 2008 je na tej podlagi novinarko Reporterja kazensko preganjal celjski župan Bojan Šrot, zaslišali so jo policisti, šele nato je tožilstvo ugotovilo, da kazenski pregon ni mogoč. Prav tako so v Sloveniji mogoče sodne odredbe, na podlagi katerega medijem ni dovoljeno poročati o kateri zadevi. Najbolj je odmeval primer začasne sodne odredbe Cerani vs. Dnevnik, kjer je okrajno sodišče časopisu Dnevnik prepovedalo navajati določena dejstva o italijanskem podjetniku Pierpaolu Ceraniju, dva meseca pozneje pa je to odredbo zavrnilo višje sodišče. Taki primeri sodnih odredb zoper medije naj bi bili še štirje, vendar je nekatere med njimi višje sodišče že razveljavilo.
Prosimo, če naše poročilo vključite v vaše ugotovitve, naše navedbe lahko tudi preverite, veseli pa bomo, če nam lahko kakorkoli pomagate pri izboljšanju položaja svobode tiska in novinarskega dela v Sloveniji.

Združenje novinarjev in publicistov (Association of the Journalists and Commentators Slovenia)
Igor Kršinar, predsednik

Prvič v tej sezoni sem bil na smučeh. Radijci so pripravili športni dan na Krvavcu (hvala Izidor) in tako se nas je tam zbralo petnajst sodelavcev, ki smo preizkušali svojo športno pripravljenost. Vreme sprva ni kazalo kaj prida, tudi temperature so v zadnjih dveh dneh precej pod ničlo, a to se je tokrat dobro izkazalo. Sneg je bil tudi po poldnevu čisto soliden, proge dobro pripravljene, ljudi ravno prav, dober dan smo torej izbrali…
Nekaj športa dobro dene, smo vsi družno ugotavljali, kako taka rekreacija poveže tim, pa tudi ni treba posebej poudarjati. Pripenjam tri fotografije, ki naj povedo, da smo se imeli več kot dobro!

Takole se nam je prikazal očak Triglav, sicer pa se je videlo vse tja do Snežnika...

Skupinska slika, ob čaju in prigrizku.

In še pogled proti nižinam, ki so jih malce oklepale meglice.

Moja žena pravi, da se dojenčki začnejo nasmihati šele, ko so stari mesec dni. Jaz sem tole ujel včeraj. Morda res ni nasmeh, ampak samo nehoteni smejalni refleks, vsekakor pa me je spravil v dobro voljo!

To je zgodba, ki se ni nikoli zgodila. Če se vam bo zdelo drugače in boste koga od vpletenih o tem povprašali, se bo samo prizanesljivo nasmehnil in odmahnil z roko… Žal mi je tudi, ker bo zgodbica malo daljša, a ne gre drugače. Ako se vam zdi predolga, takoj prenehajte z branjem. Ta (malo satirična, skoraj) pravljica gre takole:

Ko je bil za predsednika vlade potrjen g. Borat, se je po slovesni umestitvi, med vsemi ostalimi, srečal tudi s pripadniki verskih skupnosti. Največjo skupnost je predstavljal pomemben član g. Šok, ki je bil predsednik komisije za urejanje vprašanj med to skupnostjo in državo. Na srečanju je bilo postavljeno tudi vprašanje o direktorju državnega urada, ki ureja vprašanja z verskimi skupnostmi. Ta urad je do takrat vodil g Čep, ki pa za politično opcijo g. Borata, ni bil najbolj sprejemljiv. Že tedaj se je vedelo, da bo za direktorja kandidiral tudi g. Gulikoža, ki je ravno takrat izgubil službo, iz njegovih izjav pa se je vedelo, da največje verske skupnosti ne mara. G. Borat je takrat g. Šoku velikodušno obljubil, da g. Gulikoža ne bo postal direktor tega državnega urada, saj je še veliko drugih, ki bi bili sprejemljivi za obe strani.
Med tem pa je g. Gulikoža stopil do g. Cvikerja, ki je v vladi g. Borata opravljal pomembno vlogo in ga prosil za pomoč, da bi vendarle dobil omenjeno službo, saj je bil končno brezposeln… Tako je g Cviker, ki je imel to moč, a za hrbtom g. Borata, vseeno uredil tako, da je g. Gulikoža, mesto direktorja dobil. G. Borat se je znašel v neprijetnem položaju, saj je vendar obljubil, da se to ne bo zgodilo, vseeno pa je zaradi koalicijske aritmetike, moral popustiti in je g. Cvikerja javno samo malo oštel, da se nista razumela. G. Šok in njegovi pa so bili zaradi neverodostojnosti besede g. Borata prav v stresu.
Potem se je zgodilo, da je šel g. Borat na državniško potovanje v Večje mesto, kjer stanuje tudi šef g. Šoka, g. BlagoslovljeniXIV. B. Borat se je hotel srečati tudi z njim, vendar pa je ta srečanje z njim odklonil, kajti g. Borat ni bil iskren v svojih obljubah. In tako se po njegovem mnenju ne dela. Zato je g. Borata sprejel samo njegov tajnik.
Doma so takrat letele po nebu vseh vrst obtožbe, zakaj se je to zgodilo. Sklicali so celo konferenco, kjer je bilo pojasnjeno, da so odnosi med državo in največjo versko skupnostjo, več kot zadovoljivi (zadostni). Tisti, ki razumejo diplomatsko latovščino so pač vedeli, da to pomeni oceno plus dve…
Potem je v dokajšnjem zatišju (v ognji so bila druga žezla) minilo nekaj časa. G. Cvikerju so medtem uredili dobro službo izven države, da se ne bi bilo treba g. Boratu stalno opravičevati zaradi njegovih dejanj. BlagoslovljeniXIV. je v tem času g. Šoka imenoval za prvega v največji verski skupnosti. Sledila je lepa slovesnost ustoličenja, na kateri je bil tudi g. Borat. G. Šok je v pozdravnem govoru povedal, da se njega in njegovih ni treba bati in je predsedniku, ki je bil vljudnostno navzoč pri njegovem ustoličenju, tudi podal roko. G. Borat jo je z veseljem sprejel in že je lahko pričakoval, da ga naslednjič v Večjem mestu ne bo sprejel samo tajnik. Na slovesnost je bil po protokolu seveda vabljen tudi g. Gulikoža, ki pa nanjo ni prišel. Prišel je šele po njej, samo na čaj in piškote. In tam je povedal, da se kot nepripadnik te verske skupnosti, takih slovesnosti ne udeležje, ker bi bil, če bi se jih, neiskren. Verjetno je pozabil, da je svojega šefa g. Borata, s tem že spet naredil neverodostojnega. Tudi on namreč ni pripadnik omenjene verske skupnosti, a je zaradi vljudnosti, protokola, odnosov, kulture… vendarle prišel!

In potem je počil lonec in te (dolge) zgodbe (še ni!) je konec.