To je zgodba, ki se ni nikoli zgodila. Če se vam bo zdelo drugače in boste koga od vpletenih o tem povprašali, se bo samo prizanesljivo nasmehnil in odmahnil z roko… Žal mi je tudi, ker bo zgodbica malo daljša, a ne gre drugače. Ako se vam zdi predolga, takoj prenehajte z branjem. Ta (malo satirična, skoraj) pravljica gre takole:

Ko je bil za predsednika vlade potrjen g. Borat, se je po slovesni umestitvi, med vsemi ostalimi, srečal tudi s pripadniki verskih skupnosti. Največjo skupnost je predstavljal pomemben član g. Šok, ki je bil predsednik komisije za urejanje vprašanj med to skupnostjo in državo. Na srečanju je bilo postavljeno tudi vprašanje o direktorju državnega urada, ki ureja vprašanja z verskimi skupnostmi. Ta urad je do takrat vodil g Čep, ki pa za politično opcijo g. Borata, ni bil najbolj sprejemljiv. Že tedaj se je vedelo, da bo za direktorja kandidiral tudi g. Gulikoža, ki je ravno takrat izgubil službo, iz njegovih izjav pa se je vedelo, da največje verske skupnosti ne mara. G. Borat je takrat g. Šoku velikodušno obljubil, da g. Gulikoža ne bo postal direktor tega državnega urada, saj je še veliko drugih, ki bi bili sprejemljivi za obe strani.
Med tem pa je g. Gulikoža stopil do g. Cvikerja, ki je v vladi g. Borata opravljal pomembno vlogo in ga prosil za pomoč, da bi vendarle dobil omenjeno službo, saj je bil končno brezposeln… Tako je g Cviker, ki je imel to moč, a za hrbtom g. Borata, vseeno uredil tako, da je g. Gulikoža, mesto direktorja dobil. G. Borat se je znašel v neprijetnem položaju, saj je vendar obljubil, da se to ne bo zgodilo, vseeno pa je zaradi koalicijske aritmetike, moral popustiti in je g. Cvikerja javno samo malo oštel, da se nista razumela. G. Šok in njegovi pa so bili zaradi neverodostojnosti besede g. Borata prav v stresu.
Potem se je zgodilo, da je šel g. Borat na državniško potovanje v Večje mesto, kjer stanuje tudi šef g. Šoka, g. BlagoslovljeniXIV. B. Borat se je hotel srečati tudi z njim, vendar pa je ta srečanje z njim odklonil, kajti g. Borat ni bil iskren v svojih obljubah. In tako se po njegovem mnenju ne dela. Zato je g. Borata sprejel samo njegov tajnik.
Doma so takrat letele po nebu vseh vrst obtožbe, zakaj se je to zgodilo. Sklicali so celo konferenco, kjer je bilo pojasnjeno, da so odnosi med državo in največjo versko skupnostjo, več kot zadovoljivi (zadostni). Tisti, ki razumejo diplomatsko latovščino so pač vedeli, da to pomeni oceno plus dve…
Potem je v dokajšnjem zatišju (v ognji so bila druga žezla) minilo nekaj časa. G. Cvikerju so medtem uredili dobro službo izven države, da se ne bi bilo treba g. Boratu stalno opravičevati zaradi njegovih dejanj. BlagoslovljeniXIV. je v tem času g. Šoka imenoval za prvega v največji verski skupnosti. Sledila je lepa slovesnost ustoličenja, na kateri je bil tudi g. Borat. G. Šok je v pozdravnem govoru povedal, da se njega in njegovih ni treba bati in je predsedniku, ki je bil vljudnostno navzoč pri njegovem ustoličenju, tudi podal roko. G. Borat jo je z veseljem sprejel in že je lahko pričakoval, da ga naslednjič v Večjem mestu ne bo sprejel samo tajnik. Na slovesnost je bil po protokolu seveda vabljen tudi g. Gulikoža, ki pa nanjo ni prišel. Prišel je šele po njej, samo na čaj in piškote. In tam je povedal, da se kot nepripadnik te verske skupnosti, takih slovesnosti ne udeležje, ker bi bil, če bi se jih, neiskren. Verjetno je pozabil, da je svojega šefa g. Borata, s tem že spet naredil neverodostojnega. Tudi on namreč ni pripadnik omenjene verske skupnosti, a je zaradi vljudnosti, protokola, odnosov, kulture… vendarle prišel!

In potem je počil lonec in te (dolge) zgodbe (še ni!) je konec.