Danes sem že četrtič v tem letu kidal sneg. Glede na to, da smo 30. 1., to že nekaj pove… Sneg v Ljubljani se drži že več kot mesec dni in imamo ga 45 cm (ob 19. h in še kar pada)! Skoraj pol metra. Zato se bilo treba takoj zjutraj odpraviti na rekreacijo z lopato. Pa bolj kot smo odmetavali, bolj je snežilo.
Na misel mi je prišlo, da je človek res izjemen, ko izkoplje predor v skalo, »ureže« cesto v dolino, zgradi mesto… A vendar le narava lahko v eni sami noči spremeni cele pokrajine. Nasuje snega, pa je vse drugače. Gozd in polje spremenita svojo podobo, jezero ob katerem smo se včeraj sprehajali je čisto drugačno, še celo sivi bloki sredi mesta so pod belo odejo nekako bolj… novi, sveži.
Popoldne smo šli fantje na vrt. Vzeli smo lopate in iz snega naredili snežno hišo, mini iglu. No malo smo goljufali, saj je bil sneg premehek za ledene zidake, zato smo streho utrdili z deskami in čez nasuli snega. Mislim, da nam Eskimi ne bi zamerili… Mokri, a dobre volje smo dobili vroč čaj in mamino gibanico. Zatem smo si družinsko pogledali risanko o malem kuharskem mojstru Ratatoulliju in bilo nam je sladko in toplo skupaj. Malim in velikim.
Ko so se najbolj utrujenim že začele zapirati veke, pa sva z ženo odšla še na romantični sprehod do bližnjega bajerja. Sneg je še kar padal, ceste so bile le za silo očiščene, prometa malo, ljudi na cesti še manj… Le noč na meji tišine, zamolkle luči in snežinke, ki padajo. Ne vem koliko jih je padlo danes, ampak vsaka je enkratna, unikatna, drugačna. Kot človek! S polnimi pljuči sem zajemal zrak in čutil, kako se polni duša. Kot pravi moj prijatelj Janez, »morda bi moral dati v žepe nekaj kamenja, da me ne odnese v zrak…«