Več kot 230 ljudi se je tokrat zbralo v župnijski dvorani. Ta je skoraj po šivih pokala, medtem ko je dramski igralec Gregor Čušin, igral svojega Jona, besnega preroka. O predstavi sem sicer že pisal, zato zapisanega ne bi ponavljal.
Naj navedem le dva iskriva prebliska iz slišanega. Morda onega, kako je »vera zasebna stvar in naj je zato katoličani ne manifestiramo javno… Kakšna dvoličnost. Potem naj tudi NEverni svojih stališč o tem, ne širijo tako javno…«
Ali pa o napačni terminologiji o Zakonski in izven zakonski zvezi. Bolj prav bi bilo Zakonska in NEzakonska zveza, saj predpona izven, pač pomeni zunaj in tako nekaj drugega kot ne. In tako bi bili NEzakonci lahko le tisti poročeni, ki bi bili zunaj doma. Podobno kot je Prešeren pisal o Nezakonski materi in ne izvenzakonski…
Ljudje so odhajali zadovoljni, z obilico snovi za razmišljanje. Kljub temu, da je šlo za dramsko delo, ki naj bi bilo celo komedija, pa so bile osti ostre. In kdor je hotel je lahko v vsem tem našel dovolj snovi tudi za čisto resno predavanje. Število obiskovalcev pa očitno kaže na to, da je to prava smer tako iz tematskega kot pričevanjskega stališča.

Danes bi rad zaključil včerajšnji zapis. Veliko sem razmišljal o spravi, pomiritvi, odpuščanju. Vse to se nam v zadnjih letih kaže kot milni mehurček. Takoj, ko mislimo, da smo se ga dotaknili, poči…
In res, sprave ne bo še nekaj časa. Ker je ne more biti! Na pamet mi je prišla misel, ki pravi, da je žalovanje za bližnjimi svojci, sestavni del pomiritvenega procesa s samim seboj. Da se zavemo, da je bilo življenje z umrlimi lepo, da so v nas pustili spomine. Da nas na nek način v življenju še vedno spremljajo. Zato moramo znati ta čustva »obrniti«, preusmeriti naprej. Pustiti žalost za seboj. In to se v primeru po vojni pobitih ni zgodilo. Svojci ne vedo, kje počivajo njihovi zemeljski ostanki. Besede niso bile izgovorjene. Travme so ostale. Zato sprave ne more biti, dokler ne bo izkopana in človeško pokopana zadnja kost iz vseh več kot 590 prikritih grobišč. Antigona mora iz pietete pokopati brata Polinejka, pa čeprav kralju to ni prav!
Tistim, ki pa menijo, da naj pustimo kosti za seboj, sporočam da to pač ni civilizacijska gesta. Kaj bi bilo, če bi odšli na njihov družinski grob in ostanke tistih, ki so jih imeli radi, odnesli do nekega rudniškega jaška in jih tam odvrgli? Potem pa bi splepomišili o tem, da naj kosti pustimo pri miru, tam kjer so. Ne gre, ali ne!
Vsak človek ima pravico do groba. Zato se morajo grobovi urediti tudi pri nas. Za vse. Dokončno. Potem bo prišla sprava. In pomiritev. In odpuščanje.

Ostanki po vojni pobitih nam sledijo!
Zadnjih 20 let se nam polpretekla zgodovina postavlja na glavo. Nekoč pokončni, hrabri in nepokorljivi partizani, postajajo zlomljeni starci, na katere pritiska vest, ki je z leti niso uspeli utišati... Šele zdaj vemo, kako rizična skupina samomorilcev so pravzaprav nekdanji Oznovci. Vesti ne moremo enostavno izključiti, ko nam ne ustreza. K nam se vrne, ko jo najmanj pričakujemo. In kljuva! Zanimivo, da se k nam navadno vrača takrat, ko smo sami. In najbolj osamljeni so stari ljudje. Zato k nam kapljajo izpovedi, ki jih od nekdanjih junakov revolucije ne bi pričakovali. Mit o partizanstvu se sesuva kot hiša, ki jo je gospodar postavil na pesek.
Ostanki po vojni pobitih nam neusmiljeno sledijo!
Sledijo nam v ciklih. Najprej izbruh ob najdbi ostankov žrtev, nato veliko prelitega črnila in izgovorjenih besed, potem spet tišina, kot bi se moreč zrak usedel na slišano. In potem se zgodba čez nekaj časa ponovi. Ne moremo se ji izogniti, preži na nas iz več kot 590 različnih množičnih grobišč, na tem majhnem koščku sveta. Obstajajo študije, ki ugotavljajo, da leži v njih med 150 in 200 tisoč ljudi. Od tega okoli 10 odstotkov Slovencev. Strahotne številke. V zadnjem času se pogovarjamo o 773 mrtvih, ki so doslej odkriti v Hudi jami pri Laškem. Žal so ti samo delček, od verjetno več kot 5000 pobitih.
Njihovi ostanki nam neusmiljeno sledijo.
Gre za ljudi, ki bi jih nekateri najraje izbrisali iz spomina, drugi bi jim radi nalepili nalepko kolaborantov in nemških pomagačev. A vse to se preobrne na glavo, ko ugotovimo, da so bili pobiti po »osvoboditvi«, da o njihovi krivdi ni nobenih dokazov. Kriv pa je vedno tisti, ki ga obsodijo sodišča... Pobiti so bili po tistem, ko je našim »bratskim narodom in narodnostim«, zasvetila zlata svoboda, takrat ko v državi ni bilo več sovražnikov pod orožjem... Zakaj so potem te kosti tam, kjer jih ne bi smelo biti? Zakaj so med njimi ženske kite? Zakaj je bilo potrebno postaviti 11 pregrad, da se do njih ne bi nikoli prišlo? Zakaj so bili obsojeni na večni izbris iz naše zavesti?
Šlo je za dobro pripravljeno in usklajeno akcijo čiščenja mogočih političnih nasprotnikov. Pazite, mogočih! Takratna oblast je že med vojno delala spiske ljudi, ki bi jim bili kdaj v prihodnosti lahko nevarni. Odločila se je, da počisti najbolj radikalno.
In tako nam ostanki pobitih sledijo v naš čas.
Pravijo, da so bili to zmedeni časi, ko se je veliko delalo tudi na lastno pest. A na lastno pest se ne da pobiti toliko ljudi. Pravijo, da je treba ločiti med delovanjem jugoslovanske armade in slovenskih partizanov. Lepo vas prosim. Vsa leta smo se učili, da so bili slovenski partizani del jugoslovanske vojske. Učili smo se kako so Vidmar, Jakac in še nekateri potovali v Jajce in Tita predlagali za maršala. Kakšno sprenevedanje je to, da se slovenske partizane izvzema iz jugoslovanske vojske? Zdaj pa delimo partizane na slovenske in jugoslovanske. Slovenski partizani so bili del jugoslovanske partizanske vojske in del revolucionarne pesti, ki je po vojni pometla z razrednimi nasprotniki na najbolj brutalen način. In njihov vodja Tito, je zločin ukazal. Zato smo mu v Ljubljani lani spet posvetili avenijo. Da spomina nanj ne bi pozabili.
Za njim pa so ostale kosti, ki nam danes sledijo.
In zdaj zaenkrat pustimo preteklost. Vprašajmo se, kaj od nas zahtevajo kosti teh žrtev v Hudi jami? Predvsem pieteto. Pravico do groba. Dokler se kosti umrlih ne pokopljejo, ne bo resnice. Bo le laž, ki jo izrekajo tisti, ki so jih zverinsko pobili! Vsekakor lahko postavimo vprašanje, kdo so bile žrtve in kdo eksekutorji? Kdo so tisti, ki še danes držijo nevidne niti v svojih rokah in poskrbijo, da govorice vedno potihnejo, ko jim ne ustreza. Ste opazili, kako se da oteževati nadaljnja raziskovanja? Rudarska inšpektorica je za pol leta ustavila vsa dela v rovu. Resorni ministrstvi ne izpolnjujeta svoje obljube o tem, da se bo rova vendarle raziskalo do konca. Zakaj? Težko je kopati po preteklosti tam, kjer bomo slejkoprej naleteli na oblatena imena znanih junakov, herojev, nekdanjih predstojnikov, mogoče tudi družinskih prijateljev...in spet smo pri kosteh, ki nam sledijo.
Ob koncu se lahko vprašamo, koliko časa bo še trajalo to ciklično spominjanje na kosti, ki ležijo po Sloveniji in se nam kar naprej vračajo? Kdaj bomo s svojo preteklostjo opravili in potegnili črto ter rekli bobu bob? Kdaj bomo sposobni preseči dvoličnost naše oblasti, ki po eni strani Srebrenico razglaša za kraj genocida, sama pa dopušča, da se po številu žrtev, še hujši zločinci, danes tukaj sprehajajo svobodno, ovenčani s prapori, rdečimi zvezdami in priviligiranimi pokojninami? Kdaj bo na zatožno klop sedel prvi mitični partizanski junak, ki je s svojimi nečastnimi dejanji umazal našo zgodovino? Ne, nihče noče preobračati zgodovine. Le dopolniti jo moramo! Šele z obtožbo nekdanjega sistema kot genocidnega in zločinskega, nam bodo kosti nehale slediti in lahko bomo zadihali res svobodno.
In še skromno vprašanje za konec. Bo naš predsednik tudi koga iz Komisije za prikrita grobišča odlikoval za opravljeno delo?

Novica iz STA: izšla v sredo 3. marca ob 0.12

Poslanke in poslanci so s 46 glasovi za in 38 proti sklenili, da je predlog družinskega zakonika primeren za nadaljnjo obravnavo. Po nekajurni pestri razpravi pričakovano ostajajo na dveh bregovih zlasti zaradi možnosti posvojitve otrok s strani istospolnih partnerjev.

Skoraj sedemurna razprava o družinskem zakoniku se je v DZ v torek končala z različnimi pogledi na širitev koncepta ter definicije družine.

Medtem ko se opozicijski poslanci zavzemajo za varovanje tradicionalne oblike družine, koalicijski koncept družine širijo. Vztrajajo na stališču, da s tem zasledujejo koristi in pravice otrok. Opozicija sprašuje, kje so pri tej določbi pravice otrok.

Minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik je poudaril, da zakonik v osrčje postavlja otrokove pravice in koristi vseh otrok. "S predlogom družinskega zakonika posodabljamo več kot 30 let staro družinsko zakonodajo in jo urejamo v skladu z zahtevami časa in prostora," je dejal. Zagotavlja, da v zakoniku ni niti enega mesta, ki bi poskušal razvrednotiti tradicionalno družino.

Tudi Andreja Črnak Meglič (SD) je v predstavitvi stališč poslanskih skupin poudarila, da je ključen cilj zakonika izboljšanje položaja otrok v družinah. Rešitve v predlogu po njenih besedah ne ogrožajo nikogar, še najmanj slovensko družino ali slovenski narod.

Po besedah Franceta Cukjatija (SDS) zakonik vsebuje vrsto dobrih rešitev, a je nesprejemljiv, ker bistveno spreminja razumevanje slovenske družine. Sprašuje se, kaj je vzrok, da sedanja vlada vztraja pri legalizaciji posvojitev otrok s strani homoseksualcev, tudi za ceno referendumske zavrnitve celega zakonika. Cilj je očitno v sami degradaciji klasične družine, ocenjuje.

Vito Rožej (Zares) je dejal, da se je v treh desetletjih od sprejetja veljavne družinske zakonodaje družinsko življenje spreminjalo. Strokovne raziskave in mnogi statistični podatki kažejo na pluralizacijo družin, zmanjšuje se delež nuklearnih dvostarševskih družin. Temu zakonik sledi, je dejal.

Po mnenju Jakoba Presečnika (SLS) sporne določbe, ki izenačujejo istospolne zveze z zakonsko zvezo moža in žene tudi glede posvojitev otrok, ne sledijo namenu zaščite pravice otrok. Z njimi se po njegovem mnenju skuša zgolj uveljaviti umetno pravico istospolnih do posvojitve otrok. Za SLS to ni sprejemljivo.

Po mnenju Ljuba Germiča (LDS) je zakonik obsežen in moderen zakon, ki "pritiče moderni družbi, kakršna želimo biti". Tudi on poudarja, da je bistvena točka zakonika namenjena zagotavljanju otrokovih koristi. V LDS podpirajo novo definicijo pojmov v zakoniku.

Prvak SNS Zmago Jelinčič je dejal, "da imamo pred sabo zakon, ki bi bil lahko zelo dober, pa vendar ima eno veliko napako - zlorabo teh pozitivnih rešitev za to, da bi se v ta zakon vsililo posvojitve otrok istospolnim partnerjem". To je označil za zločin nad otroki.

Reforma družinskega prava je po besedah Franca Jurše (DeSUS) nastala kot posledica potreb po prilagoditvi pravne ureditve družinskega področja sodobnim in realnim družinskim razmeram. Napovedal je, da bodo poslanci DeSUS glasovali po svojem prepričanju.

Tekom razprave so se s svojimi stališči in pozivi aktivirali tudi nasprotniki in zagovorniki družinskega zakonika iz civilno družbene sfere, političnih podmladkov in zunajparlamentarne stranke NSi.

Predstavniki koalicijskih podmladkov so pred začetkom seje DZ poslance pozvali, naj potrdijo prvo branje zakonika. Kot je poudaril predsednik Mladega foruma SD Marko Kastelic, si vsak državljan zasluži enakost pred zakonom in enake pravice. V Mladi Sloveniji, podmladku NSi pa so poslance pozvali, naj glasujejo po svoji vesti, ne glede na strankarsko pripadnost, saj bo zakonik vplival na prihodnost naše družbe.

Sejo DZ so spremljali tudi nekateri člani Civilne iniciative Za družino. Predsednik iniciative Aleš Primc je v izjavi za STA izrazil pričakovanje, da poslanci danes zakonika ne bodo podprli. Po njegovih besedah se danes prvič pri nas dogaja, da poskušajo z zakonom ukiniti pomen očetovstva in materinstva pri vzgoji, rojstvu in razvoju otrok.

Predsednica NSi Ljudmila Novak je za STA dejala, da ji je žal, da v razpravi o zakoniku nič ne štejejo nobeni argumenti. Po njenih besedah "nastaja občutek, da hoče neka manjšina, ki pa je dobro lobistično podprta, prisiliti slovensko javnost v neke spremembe, ki jim pa javnost odločno nasprotuje".

Pri kampanji Za vse družine so pričakovali potrditev zakonika v prvem branju, "saj gre za uresničitev temeljnih civilizacijskih vrednot". Kot je za STA dejal pobudnik kampanje Mitja Blažič, ne morejo nobene opozicijske stranke, ki zakoniku nasprotujejo, prepričati v nasprotno, ker gre za ideološko vprašanje.

Glede na dosedanje razprave in odločna nasprotovanja glede posameznih določb je tako tudi v prihodnje pričakovati pestro razpravo o družinskem zakoniku.

Nedelja je bila za nas v znamenju krsta. Naš mali korenjak je postal kristjan! Ja, oči in mami sta se odločila namesto njega… Nisva čakala, da bo polnoleten in da se bo potem že sam odločil, ampak sva to odločitev sprejela po lepi krščanski navadi in svoji vesti. Prav tako ne bova nič spraševala, če bi si želel v šolo, ali k verouku. Vse to NE bodo njegove odločitve! Trdosrčno? Lepo vas prosim! Družbeni vzorci so se je v zadnjih letih tako spridili, da otroka v javnosti ne smeš več objeti, ker bi te lahko obtožili pedofilije, prav tako ga ne smeš v nekaj siliti ali mu kaj naglas ukazati, ker se ljudje že obračajo in ocenjujejo ali si nasilen. Ampak dobro, malo sem zašel iz smeri…
Krst torej. V ožjem družinskem krogu smo se zbrali. Bilo pa je zelo živahno. Če ne štejem onih pri oltarju je bilo razmerje otroci odrasli v cerkvi natanko 1:1. Veliko živahnih malčkov s svojo vizijo, kako se je treba obnašati v cerkvi. Pa smo že potrpeli. Kaj ne bi, saj je cerkev tudi njihova!
Krstitelj je imel lep nagovor, ki se je navezoval na današnji evangelij. Jezus se je spremenil na Gori pred svojimi učenci, ki pa takrat tega niso razumeli. Take dogodke, kjer nam je lepo, (da bi tam kar ostali, kot apostoli, ki bi postavili šotore), si je potrebno zapomniti in ohraniti za čas, ko pridejo ure preizkušnje. Takrat se lahko spomnimo, da se z »Gore« daleč vidi in si tako blažimo stisko. Tudi krst in vse kar je sledilo, je lep dogodek, ki se ga bomo še dolgo spominjali, je še namignil krstitelj ob koncu razmišljanja. »Bog daj, da bi se tudi mi, v luči tega postnega časa spremenili, da bi postali podobni Kristusu!« je sklenil. Res lepo in globoko.
Naš Valentin, goduje 12. januarja, njegov zavetnik pa je Valentin, škof in dobrotnik iz Chura. Bog naj ga, na priprošnjo zavetnika, varuje.