Frančiškani že nekaj let, pripravljajo počitniške poletne tabore za otroke. Vsako leto razpišejo posebno temo, navadno bolj ali manj povezano s Frančiškom in potem za male obiskovalce pripravijo slikanico, radijsko igro, himno in še kako pesem na zgoščenki. Zadnjih nekaj let za vso koordinacijo skrbi p. Andraž Arko. Spomnim se, da so me pred nekaj leti prosili za sliko škofa misijonarja Friderika Irineja Baraga. Tisto leto, ko so taborili blizu reke Krke na Dolenjskem, sta se tabora udeležila tudi dva naša nadebudneža.
Letos bosta tematika frančiškanska tretjerednika francoski kralj Ludvik in Elizabeta Ogrska. Na radiu smo snemali nekaj prizorčkov za nastajajočo radijsko igro, kamor me je p. Andraž ljubeznivo povabil. Kar hitro smo se ujeli in posneli potreben material. Iz izkušnje vem, da zna tako snemanje trajati kar nekaj časa, zato sem bil prav presenečen nad hitrostjo in učinkovitostjo. Pripenjam vtis s snemanja, kjer je igralka Nina Ivanič Elizabeta, jaz pa grof Ludvik…

In potem še pater Andraž v režiji...

Danes sva snemala na radiu. Zanimiv sogovornik. Večina ljudi ga pozna kot samosvojega slikarja, zavezanega predvsem portretu, tokrat pa se predstavlja z dnevniškimi zapisi. Že trije zvezki dnevnika pod naslovom Strpnost so izšli pri založbi Math (ki je izdala tudi njegovo monografijo in dnevnik Katedrala sv. Jožefa…).
Zanimivo je, da Zupet v pogovoru nastopa drugače kot v pisani besedi. Njegov jezik je filozofski, razmišljanja globoka in ekspresivna. Veliko razmišlja o pisatelju Mraku in njegovi ženi Bulovčevi. Pogovor, ki smo ga posneli je bil kratek, zgolj kot informacija o izidu in že petdeseti razstavi v Horjulu. »Samo tam lahko razstavljam, drugod sem izobčen,« pravi.
Na koncu smo šli še po radiu, da sem mu pokazal slike. Odkrito mi je povedal, da moram kultivirati barvno lestvico, da mi nekatere slike delujejo surovo in nasilno. Vredno razmisleka. Sicer pa je bil s podobami in motiviko zadovoljen. Pravi da gre za svetle podobe in da je v ozadju ljubezen. Zanimivo. Kliče po ponovnem snidenju!

Še to: pogovor bo v Kulturnih utrinkih na sporedu v petek, 19. marca.

Spominjam se, kako smo se, ob drugem obisku papeža Janeza Pavla, v letu 1999, redno videvali na radiu. Bil je namreč eden od vodij pripravljalnega odbora. Vedno je nastopal z optimizmom in svojskim govornim pristopom. Dr. Lipovšek, kot mariborski stolni župnik, nam je demonstriral, kje vse bodo vhodi na prizorišča pred dvorcem, na čem bodo ljudje lahko sedeli, kaj bo, če bo dež in podobno. Kot vemo, je bil papežev obisk na Betnavi, ko je Slomška razglasil za blaženega, eden od najbolj uspelih projektov, tako po organizacijski, kot vsebinski plati.
Tudi lansko leto ob kolesarjenju radijcev iz Sloma v Št. Andraž in nato od tam v Maribor, je Lipovšek poskrbel za nekatere pomembne podrobnosti na koncu, ko smo se polni prahu in znoja morali okrepčati in pripraviti še na molitveno noč. Pred tem je z nami v Ljubljani, sadil spominsko lipo pred radiem in navduševal za srečanje na mariborskem stadionu.
Skratka v celjski škofiji, ki je bila skoraj leto brez škofa, so danes dobili novo »glavo«. Vešč organizacije, skrbi za liturgijo v mariborski stolnici, bo zdaj novi škof združil duhovnike in vernike tretje največje slovenske škofije. Združil in povezal! Z iskrenimi čestitkami želim predvsem Božjega žegna!

Evangelij po Luku 15,1-3.11-32

Na prestopu v drugo polovico postnega časa, beremo zgornji evangelij.
Klemen Svetelj nam je danes razlagal enega mojih najljubših evangeljskih odlomkov. Vedno znova naletim na kakšne poudarke, ki se pokažejo v novi, sveži luči.
Mlajši sin stori napako in pade. Pravzaprav se upre Očetu, ker zna on bolje. Potem propade. Padec je velikanski. Iz novodobnega japija, do svinjskega pastirja, s tem da moramo vedeti, da je bila svinja za Jude nečista žival… Dno torej. Ali skoraj dno. Logična pot sina, ki je na tak način prekinil z očetom, bi šla v smer kraje in roparstva, končalo pa bi se na vislicah. A tu se vendar pokažejo temelji, ki jih je dobri Oče vseeno uspel privzgojiti, sicer izgubljenemu sinu. Mladenič gre vase. Ugotovi, da ga je polomil. Žal mu je, zato sklene, da bo svoje življenje spremenil. Ali bolje, da se bo vrnil in priznal svojo krivdo.
In oče? Njegovo veselje in dobrota sta brezmejna. »Veseliti se je treba, ker je bil mrtev in je oživel!« Tu v odnosu do očeta nastopi starejši sin. Tisti, ki je vedno ob očetu. Tisti, ki ga ne zapušča, ki spoštuje njegove zapovedi, ki redno hodi k bogoslužju in je deležen daritve Oltarja. In spodrsne. Njegov padec je prav tako globok. Izgubljeni Očetov sin zanj ni več brat, ampak le še »tvoj sin«. Pravičnost postavlja pred dobroto in ljubezen, na brata in njegov primer, gleda le iz svoje perspektive.
Kristjani velikokrat reagiramo prav tako, kot starejši sin. Terjamo kozliča od Očeta v zameno za svojo držo. Iščemo le napake, da se ob njih zgražamo in čistimo svojo zunanjo podobo. Kakšna pa je naša notranja podoba? Kakšno je naše obličje? Spačeno v jezi zaradi Očetove ljubezni in odpuščanja? Se nam pozna, da smo bili danes ob oltarju, kjer se je k nam sklanjal živi Jezus? To odzvanja v našem življenju? Ali pa je le bergla naše pravičnosti, ki vse premeri in stehta? In to ni dobro. To sploh ni dobro. Mislim, da velikokrat pozabljamo na besede: »S kakršno mero merite, s tako se vam bo odmerilo…« Za pravičnike torej pravična kazen, za tiste, ki so veliko ljubili, pa kazen skozi prizmo ljubezni. Kaj boš izbral?

Družina in evharistija je bila tema. Pisateljica Berta Golob nam je povedala, kaj ona občuti ob tej relaciji. Kot vedno iskriva in duhovita, odkrita in malo zaskrbljena, pa vendar z jasnimi in optimističnimi mislimi. V družini se zgodi vse, kar mora otroke peljati k mizi Božjega kruha. Tam se zgodba s starši začne in tam se tudi konča. Če starši na tem izpitu padejo, kako lahko pričakujemo, da bi bili otroci uspešni (ni pa nemogoče, je poudarila, saj Božja milost deluje, vedno)? Sploh v svetu, kjer se zdi, da zlo zmaguje nad dobrim. A to je le vtis. Moč dobrote namreč podira gore.
Osebno me je najbolj nagovorila zgodba, ki ni bila neposredno povezana s temo, in jo je pisateljica povedala potem v pogovoru. Opisala nam je primer svoje učiteljice Nemke, ki jo je med vojno učila v Kranju. Namreč izhajala je iz trditve, da niso bile vse »okupatorske« učiteljice slabe, kot tudi niso bile vse domače vedno dobre… Povedala je, da je za to svojo dobro nemško učiteljico, ki jo je dve leti učila, veliko molila, posebno zato, ker je vedela, da so bili nekateri učitelji po vojni, na begu iz Slovenije, ubiti. Nekoč je to omenila na predavanju v Celovcu, slovenskim učiteljem in ti so jo vprašali, če se spomni kako se je pisala in odkod je bila. Ker je vedela, kako se je pisala in da je bila iz Bregentza, se je oče zdajšnjega civilnega upravitelja Bosne, g. Inzko, ponudil, da bo svoje znance v Bregentzu povprašal, če bi jo kdo poznal. In res so na občini našli naslov osebe, ki je ustrezala vsem podatkom. In Inzkova znanka jo je obiskala. Na vratih ji je razložila zakaj je prišla in ga. učiteljica, ki je med vojno res učila v Kranju se je spomnila drobne deklice z okroglim obrazom. Znanko je povabila v stanovanje, pred njo odprla album s fotografijami in ji na sliki pokazala drobno punčko, po kateri jo je spraševala. Po toliko letih… Kasneje sta z Berto navezali stike in dopolnili manjkajoče podatke. Čudežno. Dobrota res deluje.