Nisem si mislil, da se lahko toliko ljudi nabere na razstavi tulipanov, ki je že lep čas odprta. Pa se nas je. Kar dobro smo se drenjali, vendar pa smo bili kljub vsemu zadovoljni. Prizadevni organizatorji se niso zadovoljili samo s cvetjem, ampak so razširili igrišče za otroke in pripeljali (mislim da iz Avstrije) dinozavre vseh velikosti in oblik. Prepričljivo narejeni in postavljeni v enkratno okolje so res paša za oči in tudi ušesa (predvajajo tudi glasove).
Arboretum Volčji potok je prava izbira za te dni, še sploh za družine z otroki, ki jim zabave ne bo zmanjkalo. Res pa je, da se tistim bolj zahtevnim občudovalcem cvetja lahko zazdi, da so tulipani in ostale rastline, igriščem in dinozavrom, zgolj pritiklina. Tisto kar je nekoč vabilo kot: »Tulipan za vsakega Slovenca«, je zdaj bolj za spremljavo. No, vsaj jaz sem to tako občutil… Sicer pa čestitke organizatorjem. Zdi se mi, da Arboretum živi in diha z obiskovalci. Zato je bo nič narobe, če se tja odpravite tudi s svojo družino!

»27. aprila leta 1941 je bila v Vidmarjevi hiši na Večni poti ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda.« To je stara, še pred osamosvojitvena dikcija praznika, ki se imenuje Dan upora. Namen in obeleževanje tega dogodka, pa je žal ostalo enko.
To je praznik, ki si ga nekateri lastijo, drugi pa so iz njega izključeni. To je praznik, ki ga nekateri sprejemajo, nekateri pa ga odbijajo. To je praznik, ki nas žal ne povezuje, ampak nas še naprej razdvaja.
Komunistična partija Slovenije, marginalna strančica na političnem odru stare Jugoslavije, si je med drugo svetovno vojno, z likvidacijami političnih nasprotnikov, tudi pod krinko Osvobodilne fronte, pripravila pot na oblast. Pri tem so ji statirali krščanski socialisti, levi sokoli in nekateri kulturniki. Osvobodilna fronta, ki je bila najprej društvo prijateljev Sovjetske zveze, nato Proti imeperialistična fronta, je vseskozi imela jasen cilj: priti na oblast, vpeljati diktaturo proletariata, izvesti revolucijo.
Vojne so bile do takrat nacionalne, narod proti narodu. Tedaj pa se je zgodilo prvič, da je bila neka vojna izkoriščena v ideološke namene. Ideologija je pojem, ki ga poznamo šele od Lenina naprej. Prvenstveni namen Partije ni bil, da osvobodi ozemlje, ampak predvsem, da po vojni postane glavna ideološka sila. Ta je najprej kruto obračunala z nasprotniki in izgradila sistem, ki bo vojakom revolucije služil pri popolnem obvladovanju družbenega dogajanja. Na srečo jim je to uspelo le za slabega pol stoletja, res pa je, da se nasprotja tistih časov vlečejo naprej. In praznik upora je eden izmed znamenj ločenosti naroda.
Veliko primernejši dan za obeležitev uporniškega duha Slovencev, bi bil dan, ko je na Dolenjskem padel Danilo Zelen, član organizacije TIGR, ki je delovala na Primorskem daleč preden so komunisti sploh razmišljali o narodnostnem vprašanju Slovencev pod Italijo. Vendar pa ne gre pričakovati, da bi dan Zelenove smrti postal dan upora. Zakaj? Ker je padel prezgodaj. Že dva meseca pred tem, preden je Komunistična partija, ta avantgarda delavskega razreda, ki si je z dolomitsko izjavo uzurpirala vso oblast nekdanjih ustanoviteljic, sploh razmišljala o uporu. Tigrovci so vzeli upor dobesedno in takoj. Partija je taktizirala in vprašanje je, če bi Osvobodilna fronta sploh obstajala, če ne bi Nemčija napadla Sovjetske zveze… Ta praznik ima torej kar nekaj izvirnih grehov.
Kaj nam je OF prinesla? Za 45 let nas je potisnila v totalitarizem, ki je dušil človekove pravice in obračunaval s političnimi nasprotniki v imenu uvožene ideje. Zgodovino pa so si napisali zmagovalci. Tragično je, da ne dopuščajo, da bi se dopolnila z dejstvi, ki so nam postala znana v zadnjih dvajsetih letih. O tem priča tudi kviz, ki so ga poslali na šole z obljubo denarnih nagrad.
In še beseda o tem, zakaj Boris Pahor ni postal častni meščan Ljubljane, čeprav je npr. danes na Dunaju prejel najvišje avstrijsko nagrado za kulturo? Zato, ker je bil on tisti, ki je v intervjuju z Edvardom Kocbekom razkril povojne poboje domobrancev. In tega mu nekateri še danes niso odpustili. So pa zaradi tega sami prejeli častno meščanstvo…

Ljudje smo različni. In različnosti nas bogatijo. So steber napredovanja človeštva.
Seveda pa poznamo tudi izjeme. Če nas nekdo povabi v svojo hišo, pri svojih različnostih ne vztrajamo za vsako ceno. Če vsi gostiteljevi nosijo copate, si jih tudi mi nadenemo in če nihče ne kadi, tudi mi ne prižigamo cigarete v stanovanju. Olika nam tako veleva, kultura če želite, ali pa diplomacija. Potem ne pride do prepira, slabe volje in slabega mnenja.
Slovenija pošilja v Vatikan veleposlanico. Tak je bil naslov, ki je pred tednom zaokrožil. In jaz sem se takoj spomnil na to, da nas različnosti bogatijo. Država Slovenija pošilja v tradicionalno moško družbo v Vatikan veleposlanico! S tem bomo nakazali, da smo odprti za spremembe in svežino (ne doma ampak v Večnem mestu). To sicer ni nič posebnega, saj je bila tudi že kaka druga veleposlanica pri Svetem sedežu, ampak vseeno to ni ravno običajno, kar priznavajo tudi diplomatski viri. Slovenija se je torej odločila, da bo nekaj svoje različnosti vnesla tudi v Vatikan. Gospe bodo (če bo dobila pristanek, agrema) morda kakšna vrata, zaradi tradicionalističnih razlogov zaprta, vendar pa bo to "močan" signal druščini moških, ki vodijo Cerkev, da bi se lahko zgledovali po nas…

Pa pustimo ironijo ob strani. Na uho mi je prišlo, da se nuncij v Sloveniji, nadškof Santos Abril y Castelló, počasi odpravlja v pokoj. Razmere v Sloveniji niso rožnate. Po obisku premiera Pahorja v Vatikanu so bile ocene stikov med državama ovrednotene kot zadostne (2). Spomnimo se, da npr vprašanje nunciature še vedno ni rešeno in prav lahko se zgodi, da Sveti sedež novega nuncija sploh ne bo imenoval… Morda bo na tak način naši diplomaciji sporočil, da prav tako potrebuje nekaj več svežine (in predvsem dobre volje) pri svojem veleposlaniškem šahiranju.

Kaj storiti, če se počitniški načrti izjalovijo? Moj nasvet: poiskati in izkoristiti drugo možnost.
In tako smo se namesto na morje odpravili na Gorenjsko. Ne ravno na Bled, ampak blizu. V kanjon reke Radovne, kjer so pred nekaj več kot 100 leti naredili izjemno slikovito pot nad deročo reko. Pot izgleda kot kakšna scena iz filma Gospodar prstanov. Ob skalah so leseni mostički, ki obiskovalca varno vodijo nad smaragdno zeleno reko. V njej plavajo postrvi, tolmuni odkrivajo skrivnosti povodnega moža…, skratka pravljično. Pot je dolga dober kilometer in pol, slap Šum na koncu poti, pa je visok 13 metrov. To je bil družinski izlet, kakršnega lahko samo čakaš, a nikoli ne veš, če bo. Priporočam tudi ostalim, v dokaz prilagam foto dokumetacijo.

Tukajle res ne vem, na kaj je mislil naš najmlajši...?

Tole je novica STA-ja. Povzemam jo kar integralno, ker je verjetno kompletne ne boste imeli možnosti prebrati...

Pravniki in psihologi, sodelujoči na okrogli mizi o družinskem zakoniku, so danes izkazali nenaklonjenost posvojitvam otrok s strani istospolnih partnerjev. Strinjajo se, da to ni argumentirano in ne temelji na raziskavah. Zakonodajalec je šel predaleč, s tako ureditvijo lahko tvegamo koristi otroka, opozarja dekan pravne fakultete Rajko Pirnat.

Pirnat je pri vprašanju izenačevanja heteroseksualne zveze z istospolnimi partnerskimi skupnostmi izpostavil korist otroka tudi v razmerju do prepovedi diskriminacije.

Zakonodajalec bi moral po mnenju Pirnata iskati večjo mero soglasja in srednjo pot, podprto z raziskavami. Predlog zakonika po njegovih ocenah prinaša velik dobrih stvari, a je "zakonik v tem delu lahko sporen, ker ni nedvomno izkazano, da s tem ne posega v koristi otrok". Kar zadeva oplojevanja z biomedicinsko pomočjo, pa je po njegovih besedah problem še večji, pri čemer opozarja na težave, s katerimi se bo treba ob tem soočiti. "Svoboda ravnanja ima svoje meje in te meje so tu koristi otroka," je na okrogli mizi na Pravni fakulteti dejal Pirnat.

Predsednik državne komisije za medicinsko etiko Jože Trontelj je izpostavil naravno danost družine, k upoštevanju tega je pozval tudi zakonodajalce. Opozoril je tudi na raziskave, ki opozarjajo na to, da so istospolne zveze manj stabilne in bolj ogrožene s spolno prenosljivimi boleznimi.

Po njegovih besedah je področje istospolnih zvez treba urediti, a je treba ubrati srednjo pot in upoštevati korist otrok. Poudaril je tudi nepopravljive emocionalne in druge posledice oplojevanja z biomedicinsko pomočjo. Akademik sprašuje, kako bomo poskrbeli, da otroci v istospolnih družinah ne bodo diskriminirani, ter še, ali je istospolni par res enako sposoben poskrbeti za razvoj otroka kot oče in mati. Po njegovih ocenah namreč tu ni dovolj objektivnih študij.

Tudi psiholog Janez Musek je izpostavil, da o razvoju otroka v istospolnih družinah ni dovolj raziskav, ob čemer je spregovoril o naravni utemeljenosti družine. En pogled na razvrednotenje družine so po njegovih besedah različna pojmovanja družine, ki temeljijo na negaciji družine kot naravne danosti.

Musek je opozoril, da je sorazmerno več motenj v družinah, ki odstopajo od vzorca klasične družine. Najboljši pogoji so v normalnih, jedrnih, sorodstveno utemeljenih družinah, potem pridejo na vrsto druge, je poudaril. "Vsekakor je veliko razlogov za to, da za demografsko ogroženo družbo kot je naša, nima najmanjšega smisla se spuščati v take eksperimente kot je posvajanje otrok s strani istospolnih," je prepričan Musek. Če je izhodišče zakona korist otroka, potem je po Muskovih besedah zakonodajalec v nasprotju s samim seboj.

Po besedah profesorja Mateja Avblja zakonik spreminja temeljne koncepte, ki so zakoreninjeni v nas. Ko spreminjamo te pojme, moramo po njegovih besedah priti na dan z zares dobrimi argumenti. Izpostavil pa je tudi odločbo ustavnega sodišča, ki po njegovih besedah ne govori o popolnem izenačevanju istospolnih z zakonsko skupnostjo, temveč o podobnosti teh skupnosti, ko gre za dedovanje.

Pri tem je bil kritičen do navedka ministra za pravosodje Aleša Zalarja na njegovem blogu, da "se z zakonikom končuje obdobje heteroseksizma v našem družinskem pravu".