»27. aprila leta 1941 je bila v Vidmarjevi hiši na Večni poti ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda.« To je stara, še pred osamosvojitvena dikcija praznika, ki se imenuje Dan upora. Namen in obeleževanje tega dogodka, pa je žal ostalo enko.
To je praznik, ki si ga nekateri lastijo, drugi pa so iz njega izključeni. To je praznik, ki ga nekateri sprejemajo, nekateri pa ga odbijajo. To je praznik, ki nas žal ne povezuje, ampak nas še naprej razdvaja.
Komunistična partija Slovenije, marginalna strančica na političnem odru stare Jugoslavije, si je med drugo svetovno vojno, z likvidacijami političnih nasprotnikov, tudi pod krinko Osvobodilne fronte, pripravila pot na oblast. Pri tem so ji statirali krščanski socialisti, levi sokoli in nekateri kulturniki. Osvobodilna fronta, ki je bila najprej društvo prijateljev Sovjetske zveze, nato Proti imeperialistična fronta, je vseskozi imela jasen cilj: priti na oblast, vpeljati diktaturo proletariata, izvesti revolucijo.
Vojne so bile do takrat nacionalne, narod proti narodu. Tedaj pa se je zgodilo prvič, da je bila neka vojna izkoriščena v ideološke namene. Ideologija je pojem, ki ga poznamo šele od Lenina naprej. Prvenstveni namen Partije ni bil, da osvobodi ozemlje, ampak predvsem, da po vojni postane glavna ideološka sila. Ta je najprej kruto obračunala z nasprotniki in izgradila sistem, ki bo vojakom revolucije služil pri popolnem obvladovanju družbenega dogajanja. Na srečo jim je to uspelo le za slabega pol stoletja, res pa je, da se nasprotja tistih časov vlečejo naprej. In praznik upora je eden izmed znamenj ločenosti naroda.
Veliko primernejši dan za obeležitev uporniškega duha Slovencev, bi bil dan, ko je na Dolenjskem padel Danilo Zelen, član organizacije TIGR, ki je delovala na Primorskem daleč preden so komunisti sploh razmišljali o narodnostnem vprašanju Slovencev pod Italijo. Vendar pa ne gre pričakovati, da bi dan Zelenove smrti postal dan upora. Zakaj? Ker je padel prezgodaj. Že dva meseca pred tem, preden je Komunistična partija, ta avantgarda delavskega razreda, ki si je z dolomitsko izjavo uzurpirala vso oblast nekdanjih ustanoviteljic, sploh razmišljala o uporu. Tigrovci so vzeli upor dobesedno in takoj. Partija je taktizirala in vprašanje je, če bi Osvobodilna fronta sploh obstajala, če ne bi Nemčija napadla Sovjetske zveze… Ta praznik ima torej kar nekaj izvirnih grehov.
Kaj nam je OF prinesla? Za 45 let nas je potisnila v totalitarizem, ki je dušil človekove pravice in obračunaval s političnimi nasprotniki v imenu uvožene ideje. Zgodovino pa so si napisali zmagovalci. Tragično je, da ne dopuščajo, da bi se dopolnila z dejstvi, ki so nam postala znana v zadnjih dvajsetih letih. O tem priča tudi kviz, ki so ga poslali na šole z obljubo denarnih nagrad.
In še beseda o tem, zakaj Boris Pahor ni postal častni meščan Ljubljane, čeprav je npr. danes na Dunaju prejel najvišje avstrijsko nagrado za kulturo? Zato, ker je bil on tisti, ki je v intervjuju z Edvardom Kocbekom razkril povojne poboje domobrancev. In tega mu nekateri še danes niso odpustili. So pa zaradi tega sami prejeli častno meščanstvo…