Ljudje smo različni. In različnosti nas bogatijo. So steber napredovanja človeštva.
Seveda pa poznamo tudi izjeme. Če nas nekdo povabi v svojo hišo, pri svojih različnostih ne vztrajamo za vsako ceno. Če vsi gostiteljevi nosijo copate, si jih tudi mi nadenemo in če nihče ne kadi, tudi mi ne prižigamo cigarete v stanovanju. Olika nam tako veleva, kultura če želite, ali pa diplomacija. Potem ne pride do prepira, slabe volje in slabega mnenja.
Slovenija pošilja v Vatikan veleposlanico. Tak je bil naslov, ki je pred tednom zaokrožil. In jaz sem se takoj spomnil na to, da nas različnosti bogatijo. Država Slovenija pošilja v tradicionalno moško družbo v Vatikan veleposlanico! S tem bomo nakazali, da smo odprti za spremembe in svežino (ne doma ampak v Večnem mestu). To sicer ni nič posebnega, saj je bila tudi že kaka druga veleposlanica pri Svetem sedežu, ampak vseeno to ni ravno običajno, kar priznavajo tudi diplomatski viri. Slovenija se je torej odločila, da bo nekaj svoje različnosti vnesla tudi v Vatikan. Gospe bodo (če bo dobila pristanek, agrema) morda kakšna vrata, zaradi tradicionalističnih razlogov zaprta, vendar pa bo to "močan" signal druščini moških, ki vodijo Cerkev, da bi se lahko zgledovali po nas…

Pa pustimo ironijo ob strani. Na uho mi je prišlo, da se nuncij v Sloveniji, nadškof Santos Abril y Castelló, počasi odpravlja v pokoj. Razmere v Sloveniji niso rožnate. Po obisku premiera Pahorja v Vatikanu so bile ocene stikov med državama ovrednotene kot zadostne (2). Spomnimo se, da npr vprašanje nunciature še vedno ni rešeno in prav lahko se zgodi, da Sveti sedež novega nuncija sploh ne bo imenoval… Morda bo na tak način naši diplomaciji sporočil, da prav tako potrebuje nekaj več svežine (in predvsem dobre volje) pri svojem veleposlaniškem šahiranju.