V petek sva z ženo dobila odločbo, da najin najmlajši letos ni sprejet v vrtec. Najprej nisem mogel verjeti, potem pa sem se spomnil, da so letos spremenili kriterije za vpis. Zakaj to pišem? Ker se sprašujem, koliko se je svet spremenil v treh letih? Ali še bolje, koliko se je Ljubljana spremenila v tem času? V vrtec namreč vpisujem petega (5.) otroka.
Sva poročena in zaposlena (tega ne bi pisal, če ne bi bila poročena in če bi bila brez dela). Prejšnji štirje otroci so bili vsi sprejeti in prav zdaj imava v vrtcu četrtega otroka. Postavlja se mi vprašanje, zakaj je bil četrti dovolj dober za sprejem, peti pa ni? Če se upošteva ključ sociale, ki »nezaposlenim študentkam« omogoča avtomatski vpis otroka v vrtec, kako da snovalci novega razpisa niso enakih vatlov uvedli tudi pri večjih družinah? Prepričan sem namreč, da bi z enostavnim matematičnim računom lahko ugotovili, kakšen je povprečni dohodek na družinskega člana.
V odločbi, ki sva jo prejela piše, da so prejeli 329 vlog imajo pa 182 prostih mest. Ali ne bijemo plat zvona glede naše rodnosti? Se ne sprašujemo, kaj se bo zgodilo čez 50 let? Koliko upokojencev bo in koliko otrok? Še tiste starše, ki imajo veselje do življenja, bi radi na tak način prestrašili. »Saj ne boste dobili varstva za otroka, bolje da ga sploh nimate…«
Vrtci sodijo v pristojnost mesta. To določa kriterije za vpis in skrbi zanje. Mestu so vrtci strošek. In tam, kjer se veliko gradi in zadolžuje ni pričakovati, da bi neprofitne dejavnosti podpirali. Čeprav so povezane z našo prihodnostjo, seveda če otroke smatramo za našo prihodnost (kje bi se v luči prihodnosti lahko odločili tudi za pse…). Zanima me, kdaj bo naš župan kakšnega eminentnega gosta, ki bo obiskal Ljubljano, namesto na stadion peljal v kak vrtec? To bi bila dobrodošla sprememba.
Višino stopnje civilizacije nekega naroda, sistema ali družbe ocenjujemo po tem, kako poskrbi za najšibkejše. In leto dni stari otroci gotovo sodijo sem. Če sodim po tem primeru, nam civilizacijsko gotovo nekaj manjka. Ali če si odgovorim na zgoraj zastavljeno vprašanje, kaj se je v treh letih v Ljubljani spremenilo? Ogromno, mnogo žal tudi na slabše!!! Zoran Janković, hvala.
Na Brezjah 23. maja je vedno nekako zanosno. Ljudje molijo in pojejo, sonce zahaja za Triglavom, vse pa spremlja pogled Marije Pomagaj. Tudi letos je bila bazilika polna, procesija pa lepa v soju sveč. Prav na koncu se je nebo odprlo še za droben blagoslov v obliki nekaj dežja.
Seveda pa zna, kljub kraju in dogodku iti tudi kaj narobe. Škof Glavan je tako v pridigi namesto o Celju, kot kraju evharističnega kongresa, govoril o Stični, pozabili smo prebrati pesem Slednico, petje se je tu in tam malo zalomilo… Ampak ljudje so vse to sprejeli z razumevanjem in vdanostjo, ki jo lahko samo občudujem. Kogar preveva mir v srcu, ta se ne ozira na podrobnosti in črke zakona. Ta ne gleda le en detajl na sliki, ampak s pogledom zajame celoto in tako tudi sprejme. Zato me Brezje vedno znova presenečajo in ljudje od tam odhajajo drugačni.
Cerkev je bila nabito polna. Ocenjujemo, da je bilo na procesiji prisotnih več kot 1200 ljudi.
Procesija s podobo in duhovniki se vrača v baziliko.
In še pogled na osvetljeno baziliko. Koprena oblakov je zakrivala luno in na koncu nas je namesto jasnine pričakal "blagoslov" z neba...
Na Srednjem vrhu nad Martuljkom smo bili. Tudi tja je prišla pomlad, čeprav nekoliko kasneje. Tam pravkar zelenijo smreke in ker so smrekovi vršički znano domače zdravilo proti kašlju, smo se prelevili v zeliščarje… Vršički morajo biti majhni, veliki le do centimetra in pol, nabrani v neokrnjeni naravi. V kozarce jih polagaš plast za plastjo, mešano s sladkorjem. Zasledil sem tudi recept, da sladkor nadomestiš z medom. Kako bo uspelo pa kdaj drugič.
Pred obiranjem.
Nabrani vršički.
Pripravljeni vršički, ki se bodo na toplem spremenili v zdravilni sirup.
Galerija Ars na Čevljarskem mostu praznuje 30-letnico delovanja. Spominjam se je še iz dijaških let, ko je bila to pravzaprav edina trgovina, kjer si lahko kupil slikarski material in tujo strokovno literaturo iz umetniških področij. Iz SŠOF-ja smo dijaki večkrat zavili tja past oči na razstavljenih slikah in grafikah, kupit kak barvni papir, platno ali barve... Danes je ARS izjema, ki je preživela, saj so podobne galerijsko knjigarniške trgovine večinoma ugasnile. Zato sem toliko bolj vesel, da še obstaja, se trudi in ima tudi načrte za naprej. O galeriji, njenih projektih in zanimivemu projektu s katerim so obeležili jubilej sem se pogovarjal z vodjo galerije Sonjo Bezenšek. Pripravili so namreč prodajno razstavo stolov arhitekta Janeza Suhadolca, ki so jih poslikali nekateri znani slikarji. Izkupiček od prodaje so namenili Zvezi prijateljev mladine za mlade v stiski.
In še pogled na razstavo poslikanih stolov arhitekta Janeza Suhadolca, ki so jih poslikali Milena Gregorčič, Klavdij Tutta, Radovan Jenko, Boris Zaplatil, Silvester Plotajs Sicoe, Andrej Pavlič, Igor Banfi in Todorče Atanasov.
V soboto 22. maja ob 18.30 bo naša gostja na Radiu Ognjišče. Gospa je prevajalka in literarna zgodovinarka, rojena leta 1933 v Ljubljani, ki ji je ostala zvesta vse življenje. Leta 1974 se je poročila z znanim prevajalcem Janezom Gradišnikom in leta 1988 (pri 55. letih) doktorirala iz literarne zgodovine. Pred leti sem oba z možem spoznal pri frančiškanih v Šiški, kjer sta bila redna nedeljnika. Na radiu sva klepetala o njenem življenju, spominih in knjigah. Literatura je njena velik ljubezen.
Zaradi takih oddaj in takih ljudi imam rad radijsko delo. Kljub temu, da zahteva veliko priprave in besedne spretnosti, pa te pogovori take vrste vedno obogatijo. Odstrejo ti tančice vedenja, ki ga prej nisi imel. Sestavljajo delčke mozaika življenja, o katerem si veliko slišal in bral, tukaj pa ga lahko ob sogovorniku »podoživiš«. Res povabljeni k poslušanju in razmisleku ob povedanem, saj sva se med drugim pogovarjala tudi o lanski nagradi Kresnik in Prešernovi nagradi za delo Čefurji raus, ki je dvignila kar nekaj prahu.
In kje je fotografija? Ni je. Pozabil sem fotografirati. Čeprav sem imel dovolj časa, mi fotoaparat ni prišel na misel… Za zamislit se!