Tole sem poslal včeraj na naš vrtec.
Ne vem ali se bo kaj rešilo, vendar če ne tega ne bi napisal, bi morda kdo mislil, da nam je vsem prav. Pa nam ni!

PRITOŽBA na Odločbo o nesprejetju v vrtec v šolskem letu 2010/11

Z ženo sva prejela odločbo, da najin najmlajši sin NI sprejet v vrtec.

Najprej nisva mogla verjeti, potem pa sva se spomnila, da so bili letos spremenjeni kriteriji za vpis. Zanima me, koliko se je svet spremenil v treh letih? Ali še bolje, koliko se je Ljubljana spremenila v tem času? V vrtec namreč vpisujem petega (5.) otroka. Ostali štirje so bili v vrtec sprejeti brez težav. Nikakor ni logično, da so se kriteriji tako drastično spremenili, da sedemčlanska družina lahko ostane brez vrtca za najmlajšega otroka, še sploh ker imamo četrtega(4.) normalno vpisanega v vaš vrtec.
Postavlja se mi vprašanje, zakaj je bil četrti dovolj dober za sprejem, peti pa ni? Če se upošteva ključ sociale, ki »nezaposlenim študentkam« omogoča avtomatski vpis otroka v vrtec, kako da snovalci novega razpisa niso enakih vatlov uvedli tudi pri večjih družinah? Prepričan sem namreč, da bi z enostavnim matematičnim računom lahko ugotovili, kakšen je povprečni dohodek na družinskega člana.
Sva poročena in redno zaposlena, vaša odločba pa našo družino sili v socialno stisko, saj bomo v primeru nesprejetja, morali: ali iskati privatno varstvo (o stroških tukaj ne bi, še sploh ker je drugi otrok plačila prost), ali pa bo moral eden od staršev pustiti službo in ostati doma (kaj to v teh časih pomeni, mi upam prav tako ni treba pisati).
V odločbi, ki sva jo prejela piše, da ste prejeli 329 vlog imate pa 182 prostih mest. Kako je mogoč tak razkorak med ponudbo in povpraševanjem? Ali ne bijemo plat zvona glede naše rodnosti? Se ne sprašujemo, kaj se bo zgodilo čez 50 let? Koliko upokojencev bo in koliko otrok? Še tiste starše, ki imajo veselje do življenja, bi radi na tak način prestrašili. »Saj ne boste dobili varstva za otroka, bolje da ga sploh nimate…«

Prosiva, da o najini pritožbi odločate na Svetu vrtca, poleg tega pa bi bila zelo vesela, če bi najino pritožbo posredovali tudi instanci, s katere so prišli novi kriteriji za sprejem v vrtce.

V upanju na odgovor vas pozdravljava...

Začeli smo z neposredno pripravo na Slovenski evharistični kongres. Tudi v radijskem programu se bo to poznalo. Na prvi petek duhovniki obhajajo bolnike po domovih. Krepčajo jih s Kruhom življenja, jim vlivajo tolažbe in upanja. Pa ne toliko upanja na ozdravljenje, kot zaupanja v Božjo voljo. Tako je vsaj povedala ga. Petra, ki sva jo z duhovnikom obiskala.
Kaj me je najbolj pretreslo? Ga. Petra je že deset let invalidka. Težko se je sprijaznila s svojim stanjem, ampak danes je to oseba iz katere kljub bolezni sveti luč, optimizem in velika ljubezen. Ni bilo sledu o kakšnem jokavem vzdušju, ravno nasprotno. Svojo sobo, v kateri je kot pravi, veliko bolečine in križ, je poimenovala svetišče. Meni je dala zgled, kako lahko življenje sprejmeš kot dar in se veseliš prav vsakega dneva posebej. In to je tisto česar mi »zdravi«, velikokrat ne znamo. Za tako držo se ge. Petri iskreno zahvaljujem. Naučila me je, da je Evharistija resnična tolažba in življenje velik dar, ki se ga veselim, duhovnik na vratih pa ni glasnik smrti, ampak prinašalec upanja.
Že od jutranjega programa naprej boste lahko poslušali kratke pogovore o evharistiji, maziljenju, mesečnemu obisku duhovnika…

V Zameškem pri Šentjerneju so ob lesenem mostu pripravili zanimivo slovesnost ob 190-letnici prvih Resslovih poizkusov na reki Krki. Poimenovali so jo Jozef Ressel - Mornar brez vesel 1820 - 2010. Pripravljavci slovesnosti namreč zagovarjajo tezo, da je Ressel prvi ladijski vijak izdelal v kovačnici samostana Pleterje, kjer je opravljal službo pleterskega gozdarja.
Izum ladijskega vijaka, Ressla umešča med največje ume tistega časa. Poleg ladijskega vijaka pa je izumil tudi kroglične ležaje, ki so ključni pri vseh vrtljivih delih koles. Ni čudno, da so mu spomenik postavili tudi v Washingtonu, kot človeku, katerega izum je pomembno prispeval pri napredku človeštva.
Čeprav Ressel ni bil Slovenec pa je pri nas živel velik del svojega življenja, njegova druga žena je bila Slovenka in tudi pokopan je na ljubljanskih Žalah (njegov spomenik je ob prekopu iz Navja naredil arhitekt Jože Plečnik). Zakaj torej v strokovni literaturi velja, da je rojstni kraj ladijskega vijaka v Trstu? Zgodba je prav zanimiva...
Ressel je preizkušal ladijski vijak na reki Krki. Vijak je obračal ročno in ob tem je nastajal določen hrup (kot bi uporabljal ragljo). Okrožni novomeški glavar ga je zaradi „strašenja ljudi in rib v Krki“ dvakrat ustno, tretjič pa pisno, najstrožje ukoril. Ressel si zato, ob iskanju službe v Trstu, ni upal predložiti vseh dokazov o svojih strokovnih vedenjih (razen gozdarskih), ker je to moralo vsebovati tudi listino o nekaznovanosti...
Zanimivo ali ne?
Kljub izjemnim zaslugam za napredek človeštva pa je Ressel dokaj neopazno živel in tako tudi umrl. Njegovega velikega pomena in povezanosti z našimi kraji, pa se bolj zavedamo šele v zadnjih časih.

Začel se je (zame) najlepši mesec v letu. Zakaj je junij lepši od opevanega maja? Topleje je, vreme se navadno unese, narava je bolj zelena, žito zori, dnevi so najdaljši v letu (danes 15 ur in 30 minut), na morju je že pravo poletje vendar brez nadležne gneče, končuje se šolsko leto, trava je sveže pokošena, vrtnice in potonike cvetijo in češnje zorijo.
Tudi ljudje smo junija nekako drugačni. Kot bi živeli v posebnem pričakovanju. Kaj neki se bo zgodilo? Koliko delovnih dni je še do zasluženega dopusta? Počasi se končuje šola, le še nekaj zaključnih ocen pa bo! Kakšna bodo spričevala? Z nastopi se končujejo glasbene šole, v vrtcih nanosijo vse risbe in slike, ki so jih v dolgem letu porisali najmlajši. Tudi veroučno leto je pri koncu. Zbiramo in lepimo še zadnje nalepke v Liturgični koledar. Starši se srečujemo na zaključnih piknikih, izletih, srečanjih. Vse nas opozarja, da smo formalnosti razrahljali in da zdaj prihaja čas, ko bomo dihali z bolj polnimi pljuči.
In kot je Rožnik lep, je tudi tragičen. Vsako leto ob tem času, se spominjamo povojnih strahot, ko je pri nas vladalo revolucionarno brezpravje. Brez obsodb so ljudje množično umirali v jamah, rudniških in tankovskih rovih. Izginevale so cele družine, svojci pa so se spat odpravljali s strahom in upanjem hkrati. Zato se v spomin zbiramo vsako leto na različnih krajih. Molimo za umrle, prosimo za dušni mir in odpuščanje. Odpustiti ni vsem lahko. Krivice, ki so se nakopičile, zdaj pleča tiščijo k tlom.
A vendar mesec Rožnik ponuja tudi možnost novega začetka in upanja, da bodo kosti nedolžno pobitih nekoč vendarle počivale v človeka vredni posvečeni zemlji. Ko pa se bo to zgodilo, bo junij zažarel še v novi luči.

Nezadržno se bliža 13. junij, dan slovenskega Evharističnega kongresa v Celju. Še do pred nekaj dnevi nismo z gotovostjo vedeli, ali bo kongres združen tudi z beatifikacijo prvega slovenskega mučenca Lojzeta Grozdeta. Podatek je zdaj uradno potrjen in na največjem letošnjem dogodku, ki ga pripravlja Katoliška Cerkev, bo Grozde uradno prištet med blažene.
Pred nekaj dnevi je bila predstavljena tudi nova knjižica o njem, ki jo je napisala pisateljica Berta Golob. Njen naslov je Mučenec Lojze Grozde „Jaz sem neskončno drevo“, kar je naslov ene od njegovih pesmi. Predstavitev je bila prav na njegov 87. rojstni dan 27. maja.
V javnosti, predvsem propartizanski, se veliko govori o tem, da gre za „nepreverjenega mučenika“, ki ga partizani niso ubili iz sovraštva do vere, ampak zato, ker je bil „belogardistični kurir“. Partizanska javnost prav tako zavrača namige o Grozdetovem „zverinskem mučenju“, priznavajo pa da so ga zaradi zime „zagrebli preplitko“, zato so določene rane na njegovem truplu povzročile gozdne živali.
Ne bom se spuščal v dikcijo omenjenega besednjak, za katero še vedno kljuje beseda revolucija. Kljub vsemu me čudi zakrknjenost nekaterih, ki kljub storjenemu zločinu, ne zmorejo izreči besede obžalovanja. Namreč samo za to gre, za priznanje, da je bila narejena napaka! Da človeka zaradi knjige zavite v časopis in propustnice za gibanje, ne smeš mučiti in kar ubiti... In če to narediš, lahko seveda ljudje sklepajo, da je ta človek umrl iz sovraštva do idealov, ki jim je sledil.
Na predstavitvi knjige v galeriji Družina je bilo zastavljeno tudi vprašanje, ali je Grozdetov lik v naši že tako razdeljeni družbi, lahko povezovalni element, ali bo delitev zgolj še poglobil?

Pisateljica Barta Golob in postulator Grozdetovega postopka mag. Igor Luzar.

Postulator Grozdetovega postopka mag. Igor Luzar je povedal, da Cerkev ni nikoli izrecno uperjala prsta v storilce in da gre v Grozdetovem primeru za vernega mladega človeka, ki je sledil evangeljskim načelom in je bil zanje pripravljen tudi umreti. Tak primer je lahko vzor mladim, ki velikokrat živijo in doživljajo naš svet, kot svet brez načel in evangeljskih vrednot.
Prav tako pa je mučenec Lojze Grozde lahko primer, kam pripelje totalitarna zaslepljenost, ko življenje nima več svoje vrednosti in ko posamezniki v imenu revolucionarnega „sodišča“ odločajo o človekovi primernosti ali neprimernosti. Zato je Lojze Grozde tudi svarilo naše zgodovine in opozorilo prihodnjim rodovom, da se kaj takega ne bi več zgodilo!