Pred nekaj dnevi je bil na radiu dramski igralec, nosilec Boršnikovega prstana in aktualni ravnatelj Drame SNG Ljubljana Ivo Ban. Pogovor se je seveda dotikal minule gledališke sezone, vpisov novih abonmajev in pa tudi prenove njihove gledališke hiše. Ban je zagovornik konzervativne prenove gledališča, kjer bi prenovo izpeljali na način ohranjanja obstoječega gabarita, seveda z nujno prenovo odrske tehnike in zaodrja.
Ravnatelj Ban pa odločno nasprotuje taki prenovi, kot s(m)o si jo privoščili pri Operi, kjer s(m)o eno najlepših secesijskih stavb v Ljubljani uničili s „krematorijskim“ prizidkom in kockasto kupolo. Ni treba naštevati, da so stroški prenove že presegli ceno novogradnje, ni treba naštevati vseh aneksov k pogodbam, ki odkrivajo veliko nekompetentnost tistih, ki so si ta projekt izmislili in onih, ki ga bodo plačali (končno ga bomo plačali davkoplačevalci).
Poleg tega je Ban omenil tudi avstrijske arhitekte, ki spet vodijo v Ljubljano študente, da jim pokažejo, kako se izjemne stavbe ne sme prenavljati. To se je nekoč sicer že dogajalo v zvezi s prenovami na ljubljanskem gradu.
Bojazen kljub vsemu ni odveč, kajti projekti prenove so bili že narejeni. Zdaj so sicer zavrnjeni, ampak nikoli ne vemo, kdaj se lahko najde kdo, ki bi si želel narediti ime na račun (pre)nove gledališče stavbe v Ljubljani (ki pa jo nujno potrebujemo, da se razumemo). Mogoče je tudi finančna kriza za kaj dobra. Če namreč denarja ni, se tudi škode ne da narediti... v Drami bo kljub temu treba narediti neke korake, saj jim, kot pravi ravnatelj Ban, ob močnejšem nalivu, teče na oder.

Pred meseci sem že pisal o resnici in laži. Laž v politiki ne bi smela imeti domovinske pravice. Če politik ni iskren, kako lahko iskrenost zahteva od svojih državljanov? Če je pred meseci spodrsnilo ministru, je tokrat kar predsedniku vlade. Kot smo lahko brali je ob obisku Vatikanskega državnega tajnika Bertoneja suvereno zagotovil, da je rešil problem nunciature, ki se kot jara kača vleče že več kot 10 let. In smo mu verjeli. Zakaj mu ne bi? Končno je to povedal v obraz drugemu najpomembnejšemu človeku Vatikana.
Potem pa pride kot dež z jasnega novica, ki njegovo izjavo demantira. Z vrhovnega sodišča so namreč sporočili, da trditev predsednika vlade Boruta Pahorjeva glede dokončne rešitve vprašanja nunicature ne drži. „Nič še ni odločeno!“ „Sodba še ni napisana!“ „Zakonca, ki živita v stanovanju sporne hiše, še ne pristajata na sporazumno rešitev z Mestno občino...“
Kar nekaj vprašanj se nam poraja. Ali predsednik vlade ve nekaj, kar še ne bi smel vedeti? Morda razglaša to, kar še ni zapisano, je pa sklenjeno? V obeh primerih je Pahor na spolzkem ledu. Ali ne spoštuje delitve oblasti na več vej, ali pa posega v neodvisnost sodstva? Vsekakor nam nikakor ni jasno, kako je lahko javno tako naivno, zaletavo, objavil nekaj za kar ni imel osnove oz pooblastila? Kako naj človek takemu politiku še verjame? Gre spet za „solersko“ akcijo, kot premieru zdaj že večkrat očitajo celo njegovi najožji sodelavci? Ali pa je morda to že modus operandi za delo vnaprej? Nek nov model, na katerega bi nas Pahorjeva vlada rada navadila? Namreč kako se v očeh tujih gostov lahko dodobra umažeš...

foto: Gašper Furman

V četrtek 17. junija ob 19.30 imam odprtje razstave v Šentvidu pri Stični. Tam imajo ljubko galerijo Obok. Zadnje popoldneve tako preživljam večinoma v ateljeju. Odločil sem se, da bom ustvaril čimveč novega. Srce mi zaigra, vsakič ko stopim v atelje, ki je poln slik. Kaj reči o motiviki? Nadaljujem prejšnje raziskave figure oz. obraza, podobe. Razstava tokrat ne bo ambientalna, čeprav bom razstavil tudi oba oltarja. V zadnjih dneh me je zelo nagovarjala podoba novega slovenskega blaženega, mučenca Grozdeta. Ni veliko njegovih fotografij, ki bi lahko služile za predlogo. Nastala je slika, ki Grozdeta kaže kot optimističnega mladeniča, ki želi biti vzor mladini.
Kaj bo(ste)do rekli ljudje, pa seveda prepuščam vsakemu gledalcu. Vesel sem, da se delo približuje koncu, vesel sem novih okvirjev, vesel bom tudi obiskovalcev razstave. Morda boste tam tudi vi...

Zapleten je naš svet. Včasih kot da ga ne razumemo. Že navodila za uporabo kavnega avtomata ali sesalca so taka, da ti pobereta veliko časa. Če smo še pred nekaj leti sami zamenjali kak del v avtu, danes ne menjamo niti žarnic, ker je treba odmontirati polovico odbijača, da bi prišli do njih. Ko gremo k zdravniku in želimo, da nam opravijo kak poseg, moramo najprej podpisati izjavo. Ta je v primerjavi z zahtevnostjo posega enostavna, vendar pa je njena razlaga izjemno zapletena. Računalniki nam pomagajo na vsakem koraku, a ko odpovejo, jih znajo popraviti samo strokovnjaki.
Tak je naš svet in velikokrat nismo zadovoljni z njim. Tarnamo, da je bilo nekoč boljše, lažje, enostavnejše… Pri tem mislimo predvsem na naše razumevanje sveta. Morda se je naš svet tako spremenil tudi zato, ker k problemom ne znamo več pristopiti na enostaven način. Če otroci zbirajo star papir, je za tem početjem vsaj fascikel »papirlogije«, ki jo zahtevajo različne inštitucije od šole, do Snage in tistega, ki papir odkupi. Preden se vrednost papirja oceni in izplača je treba odšteti denar za državo in stroške. Skratka prav lahko se nam zazdi, da se papirja pravzaprav ne splača zbirati...
Morda nam je bilo včasih lažje tudi zato ker smo se lahko naslonili na zelo enostavne resnice, vrednote, zapovedi, zakone. Danes ima lahko kak zakon tudi nekaj strani, nam pa so še vedno najbližji tisti enostavni zakoni in zapovedi, ki so zajeti v nekaj besedah ali enem jasnem stavku. Kot recimo: ne kradi, ne ubijaj, ne preklinjaj…
Je torej svet pravzaprav enostaven in smo ga le mi zakomplicirali do konca?

V Celju se je zbrala velika množica 32.000 ljudi, med njimi 17 škofov in nadškofov, 750 duhovnikov, 1300 pevcev... Impozantne številke, ki kažejo, da je bilo lepo skupaj obhajati evharistijo. Bil je praznik vere in povezanosti. Kristjani so stopili iz vsakdanje „ilegale“ na svetlo, napolnili so celjski stadion in dvorano Zlatorog. Prišlo jih je toliko, da se je nadškof Stres opravičil tistim, ki zaradi strogih meril niso dobili prostora na prizorišču in so morali ostati zunaj pred velikimi ekrani.
Kaj nam sporoča ta dogodek povezan z beatifikacijo prvega slovenskega mučenca? Sporoča nam, da znajo ljudje presenetiti, da si želijo biti povezani tudi v veliki krščanski družini, da jih ni prestrašila negativna javna podoba shoda, kot so jo želeli prikazati nekateri mediji in posamezniki. Hkrati jih je privabila podoba mučenca Grozdeta, ki se nam izrisuje kot svetal kažipot v svetu, kjer vrednote izginjajo v vsakdanjem relativizmu.
In še beseda o odmevih. SEK bo odmeval v prihodnost. Ljudje so od tam odhajali navdušeni, morda celo malo evforični. Kardinal Bertone je rekel, da tega kar kristjani doživljamo in obhajamo pri sveti maši in nas napolnjuje s takšnim veseljem in hvaležnostjo, ne moremo ohranjati samo zase. »Prizadevajte si torej, da boste v okolju, v katerem živite, oznanjali in pričevali za krščansko vero! ..... za družino in krščanske vrednote, ki so z njo povezane, saj je prav družina zibelka življenja.«
Evharistični kongres v Celju se je končal, SEK se šele začenja!