V Celju se je zbrala velika množica 32.000 ljudi, med njimi 17 škofov in nadškofov, 750 duhovnikov, 1300 pevcev... Impozantne številke, ki kažejo, da je bilo lepo skupaj obhajati evharistijo. Bil je praznik vere in povezanosti. Kristjani so stopili iz vsakdanje „ilegale“ na svetlo, napolnili so celjski stadion in dvorano Zlatorog. Prišlo jih je toliko, da se je nadškof Stres opravičil tistim, ki zaradi strogih meril niso dobili prostora na prizorišču in so morali ostati zunaj pred velikimi ekrani.
Kaj nam sporoča ta dogodek povezan z beatifikacijo prvega slovenskega mučenca? Sporoča nam, da znajo ljudje presenetiti, da si želijo biti povezani tudi v veliki krščanski družini, da jih ni prestrašila negativna javna podoba shoda, kot so jo želeli prikazati nekateri mediji in posamezniki. Hkrati jih je privabila podoba mučenca Grozdeta, ki se nam izrisuje kot svetal kažipot v svetu, kjer vrednote izginjajo v vsakdanjem relativizmu.
In še beseda o odmevih. SEK bo odmeval v prihodnost. Ljudje so od tam odhajali navdušeni, morda celo malo evforični. Kardinal Bertone je rekel, da tega kar kristjani doživljamo in obhajamo pri sveti maši in nas napolnjuje s takšnim veseljem in hvaležnostjo, ne moremo ohranjati samo zase. »Prizadevajte si torej, da boste v okolju, v katerem živite, oznanjali in pričevali za krščansko vero! ..... za družino in krščanske vrednote, ki so z njo povezane, saj je prav družina zibelka življenja.«
Evharistični kongres v Celju se je končal, SEK se šele začenja!