V nedeljo 4. julija bo ob 11. uri pri grobišču pod Krenom v Kočevskem Rogu, letošnja spominska slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. Prva spravna slovesnost v Rogu je bila leta 1990 in tako letos mineva dvajset let od tega dogodka.
Kaj se je v dvajsetih letih spremenilo glede obravnave izvensodno pobitih, ki ležijo po kraških jamah, rudniških jaških, rovih in nekdanjih tankovskih jarkih? Razen, da so se usedli v našo zavest, kot nekaj težkega in morečega, nič kaj dosti. Še vedno nimamo jasne strategije, kaj narediti z njihovimi posmrtnimi ostanki. Kdaj se bodo začeli izkopi njihovih ostankov? Se bo kje uredila centralna kostnica vseh žrtev ali bomo pristopili k oblikovanju več manjših spominskih kapel? Komunistični totalitarni sistem, ki je na čelu z maršalom Brozom zagrešil nepojmljivi zločin, še vedno ni obsojen, tako kot sta nacizem in fašizem. Žrtve še vedno niso dobile svojega zadoščenja. Vse to bremeni našo družbo, ki se usodno deli in ki, kot pravi prof. Justin Stanovnik, še vedno živi v tihi državljanski vojni. Tudi število tistih, ki se vsako leto zberejo v Kočevskem Rogu, je vse manjše. Najbližji svojci umirajo, mladih kot da se to ne tiče.
A vendar se je potrebno spominjati pobitih, kajti Kočevski Rog je simbol vseh grobišč. Simbol zločina, ki se je po vojni dogajal pri nas. Gozdna katedrala v divji naravi je vase sprejela množico človeških življenj, vsakega s svojo usodo. Za njim so ostali svojci, ki so jih imeli radi, ki so zaradi njihove usode zaznamovani še danes.
Ljudje, ki se zbirajo na slovenski Kalvariji predvsem molčijo. Vidiš lahko premikanje ustnic, ki mrmrajo molitev, prsti drsijo po rožnem vencu. Rog ima mogočno duhovno dimenzijo. Tam odpadejo vse nepotrebne besede, ljudje šepetajo, kot da se zavedajo svetosti tega kraja. Paradoks Kočevskega Roga je ravno ta dvojnost. Na eni strani najbolj grozljiva množična eksekucija, tovarna smrti, kjer je vse preračunano, kjer sistem deluje v vsej svoji strašljivi efektivi. Na drugi strani pa je to mesto posvetila kri tolikih nedolžnih, ki jim nobena krivda ni bila dokazana, razen ta, da so se uprli rdeči zvezdi...
Dojeti pomen velikega Zločina, ki se je zgodil v Kočevskem Rogu, je nekaj, kar naša družba še ni storila. Dlje od deklarativnih besed o spravi nismo prišli. Večina bi vse skupaj najraje pustila tako kot je, nekje na margini družbene zavesti. A vendar to ni človeka vredno zadržanje. Pravica do groba in do spomina je prav tako ena temeljnih človekovih pravic, kot pravica do osebnega dostojanstva in enakopravnosti. Vsaj v smrti so vsi ljudje enakopravni! Zato je nerazumljivo cincanje in izgovarjanje, ko beseda nanese na ureditev njihovih zadnjih počivališč. To je pač temeljna civilizacijska norma. Ko jo bomo sprejeli bomo korak bližje k zavedanju in dojetju Roga.

Peta sreda v mesecu v Radijski katehezi vedno prinese pogovor z dr. Marjanom Turnškom, zdaj mariborskim nadškofom pomočnikom. Radijske kateheze so na nek način verouk za odrasle. Že veliko časa spremljam, kako ljudje poskrbimo za vse vidike življenja, imamo odgovore (skoraj) vsa vprašanja o politiki in športu, ko pa beseda nanese na vprašanja povezana z duhovnostjo, se nam jezik hitro zadrgne. Vzrok je enostaven. Na vseh omenjenih področjih se izobražujemo ali vsaj imamo mnenje, pri verskih stvareh pa smo ostali na stopnji osnovnošolskega verouka (če smo ga obiskovali) in potem se naše vedenje zaključi. Evangelije še nekoliko poznamo, verske resnice manj, vse kar je več od tega pa je za večino „španska vas“. Zato so take oddaje še kako potrebne, saj nam skupaj s prebiranjem dobre duhovne literature lahko širijo znanje na tem področju, ki pa je za kristjane gotovo zelo pomembno, če ne najpomembnejše!
Med drugim sva z dr. Turnškom razmišljala o Evharističnem kongresu, refleksiji, ki so jo na to temo imeli naši škofje, o mučencu Alojziju Grozdetu in našemu odnosu do svetnikov in svetništva. Posnetek pa je tule. Nadškof se je spet izkazal kot dober sogovornik, ki ima rad Cerkev in narod, ki skuša v ljudeh prebujati tisto najboljše, hkrati pa širiti obzorja v verskih stvareh.

Sveta Peter in Pavel godujeta (29.6.) in vsako leto na ta datum posvečujejo novomašnike. Mi smo danes prenašali posvečenje iz celjske stolnice sv. Danijela. Novi celjski škof dr. Stanko Lipovšek, le letos prvič posvečeval novomašnike. Imel je kar srečo, saj iz njegove škofije letos prihajajo kar trije novomašniki, bolje so se odrezali samo Ljubljančani, kjer se veselijo petih novomašnikov, najslabše pa je bilo tokrat v škofiji Novo mesto, kjer niso imeli novomašnika…
Trenutek posvečenja je vedno nekoliko vznesen, saj mladi bogoslovec stopa na pot, ki je v marsičem uganka. Povsod med verniki, še posebej sofarani, je slišati besede veselja. Mladenič, doslej še golobradi študent postaja »gospod«. »Med nami je zarasel, se ga spominjaš kakšno je takrat ušpičil…danes pa Gospod!« Veliko takih besed se izgovarja v teh dneh, vse pa prihajajo iz srca in od veselja. Upam, da je tako.
Vsekakor želim vsem trem, ki smo jih tudi preko radia umestili v slovensko duhovno kleriško sfero, Janezu Kozincu, Urbanu Lesjaku in Toniju Brinjevcu (pa tudi ostalim 11.), vse dobro. Potrpežljivosti, ponižnosti in dobre volje. Z njo se vse lažje reši.
In kaj tak prenos zahteva od radijca? Za tehnika ni treba izgubljati besed, saj vsak ki ni slep lahko vidi množico mikrofonov in kablov, ki so razpeljani po vsej cerkvi. Od napovedovalca pa zahteva poznavanje obrednika, pripravo na področju poznavanja tematike posvečenja in novomašnikov in pa nekaj iznajdljivosti, saj se vedno kje zgodi kaj, kar ni v scenariju… Upam, da smo bili poslušljivi!

Morda najpretresljiveši del posvečenja, ko se novomašniki uležejo pred oltar in tako izrazijo svojo ponižnost in smisel svoje službe, ki je služenje ljudem!

Takole pa je izgledalo iz voditeljevega mesta. Šef tehnike našega radia Izidor Šček, je bil za mešalno mizo, desno pa je monitor, preko katerega smo dogajanje pred oltarjem spremljali v pregretem radijskem kombiju... Danes je bil res topel dan.

Imel sem to srečo, da sem pretekli konec tedna preživel na morju. Za nekaj uric sem užil dopustniške dni in občutil blagost poletne brezskrbnosti. Kljub ne preveč toplemu vremenu in celo dežju, se nismo dali. Pogumno smo poskakali v hladno morje in se imeli res lepo.
Lani sem dobil za rojstni dan masko, ki ima vgrajen fotoaparat in tako sem jo prvič prav preizkusil. Ugotavljam, da bo treba vložiti kar nekaj truda, kajti kamera potrebuje precej svetlobe, da so slike ostre. Tudi z barvami bo še treba kaj narediti. Ampak začetek je. Prilagam dokumentacijo:

Živim v mestu, kjer se v zadnjem času zdi, da je eden največjih prestopkov, če si vrtičkar. Domača predelava hrane, razmigavanje za telo, uživanje v stiku s primarnim, vse to je postalo skoraj kriminalno dejanje, zaradi nekaterih izjem, ki so si na vrtičkih postavili barake, kopičili smeti…
Mestna oblast je temu napovedala vojno. Bagri in druga težka mehanizacija so se spravili nad obdelane gredice, ki jih urejajo večinoma upokojenci.
Kaj pri vsem tem najbolj čudi? Sorazmerna pasivnost ljudi. Razen nekaj povzdignjenih glasov nismo slišali ničesar. Ni se organizirala nobena ljudska iniciativa, ljudje niso šli demonstrirat pred magistrat, sklonili so glave in čakajo da »neurje« mine.
Ob tem se velja zamisliti, ker je letos ravno 20 letnica demokratičnih sprememb in 19 letnica samostojne države, da nam na tem družbenem področju še veliko manjka do samostojnosti v glavah. Na nek način smo takrat stopili v samostojnost, zavrnili totalitarnost, ampak znotraj sebe pa s tem nismo opravili. Znotraj sebe smo še prevečkrat hlapci, ki mislimo, da ima oblast vedno prav. Pa ima res? V primeru vrtičkov? Je to res nekaj slabega, če se ukvarjaš z zemljo in pridelavo solate, čebule in korenja? Je to greh in kriminal? In celo eden največjih mestnih problemov? Ne vem če!