V nedeljo 4. julija bo ob 11. uri pri grobišču pod Krenom v Kočevskem Rogu, letošnja spominska slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. Prva spravna slovesnost v Rogu je bila leta 1990 in tako letos mineva dvajset let od tega dogodka.
Kaj se je v dvajsetih letih spremenilo glede obravnave izvensodno pobitih, ki ležijo po kraških jamah, rudniških jaških, rovih in nekdanjih tankovskih jarkih? Razen, da so se usedli v našo zavest, kot nekaj težkega in morečega, nič kaj dosti. Še vedno nimamo jasne strategije, kaj narediti z njihovimi posmrtnimi ostanki. Kdaj se bodo začeli izkopi njihovih ostankov? Se bo kje uredila centralna kostnica vseh žrtev ali bomo pristopili k oblikovanju več manjših spominskih kapel? Komunistični totalitarni sistem, ki je na čelu z maršalom Brozom zagrešil nepojmljivi zločin, še vedno ni obsojen, tako kot sta nacizem in fašizem. Žrtve še vedno niso dobile svojega zadoščenja. Vse to bremeni našo družbo, ki se usodno deli in ki, kot pravi prof. Justin Stanovnik, še vedno živi v tihi državljanski vojni. Tudi število tistih, ki se vsako leto zberejo v Kočevskem Rogu, je vse manjše. Najbližji svojci umirajo, mladih kot da se to ne tiče.
A vendar se je potrebno spominjati pobitih, kajti Kočevski Rog je simbol vseh grobišč. Simbol zločina, ki se je po vojni dogajal pri nas. Gozdna katedrala v divji naravi je vase sprejela množico človeških življenj, vsakega s svojo usodo. Za njim so ostali svojci, ki so jih imeli radi, ki so zaradi njihove usode zaznamovani še danes.
Ljudje, ki se zbirajo na slovenski Kalvariji predvsem molčijo. Vidiš lahko premikanje ustnic, ki mrmrajo molitev, prsti drsijo po rožnem vencu. Rog ima mogočno duhovno dimenzijo. Tam odpadejo vse nepotrebne besede, ljudje šepetajo, kot da se zavedajo svetosti tega kraja. Paradoks Kočevskega Roga je ravno ta dvojnost. Na eni strani najbolj grozljiva množična eksekucija, tovarna smrti, kjer je vse preračunano, kjer sistem deluje v vsej svoji strašljivi efektivi. Na drugi strani pa je to mesto posvetila kri tolikih nedolžnih, ki jim nobena krivda ni bila dokazana, razen ta, da so se uprli rdeči zvezdi...
Dojeti pomen velikega Zločina, ki se je zgodil v Kočevskem Rogu, je nekaj, kar naša družba še ni storila. Dlje od deklarativnih besed o spravi nismo prišli. Večina bi vse skupaj najraje pustila tako kot je, nekje na margini družbene zavesti. A vendar to ni človeka vredno zadržanje. Pravica do groba in do spomina je prav tako ena temeljnih človekovih pravic, kot pravica do osebnega dostojanstva in enakopravnosti. Vsaj v smrti so vsi ljudje enakopravni! Zato je nerazumljivo cincanje in izgovarjanje, ko beseda nanese na ureditev njihovih zadnjih počivališč. To je pač temeljna civilizacijska norma. Ko jo bomo sprejeli bomo korak bližje k zavedanju in dojetju Roga.