Živim v mestu, kjer se v zadnjem času zdi, da je eden največjih prestopkov, če si vrtičkar. Domača predelava hrane, razmigavanje za telo, uživanje v stiku s primarnim, vse to je postalo skoraj kriminalno dejanje, zaradi nekaterih izjem, ki so si na vrtičkih postavili barake, kopičili smeti…
Mestna oblast je temu napovedala vojno. Bagri in druga težka mehanizacija so se spravili nad obdelane gredice, ki jih urejajo večinoma upokojenci.
Kaj pri vsem tem najbolj čudi? Sorazmerna pasivnost ljudi. Razen nekaj povzdignjenih glasov nismo slišali ničesar. Ni se organizirala nobena ljudska iniciativa, ljudje niso šli demonstrirat pred magistrat, sklonili so glave in čakajo da »neurje« mine.
Ob tem se velja zamisliti, ker je letos ravno 20 letnica demokratičnih sprememb in 19 letnica samostojne države, da nam na tem družbenem področju še veliko manjka do samostojnosti v glavah. Na nek način smo takrat stopili v samostojnost, zavrnili totalitarnost, ampak znotraj sebe pa s tem nismo opravili. Znotraj sebe smo še prevečkrat hlapci, ki mislimo, da ima oblast vedno prav. Pa ima res? V primeru vrtičkov? Je to res nekaj slabega, če se ukvarjaš z zemljo in pridelavo solate, čebule in korenja? Je to greh in kriminal? In celo eden največjih mestnih problemov? Ne vem če!