V Dnevniku so se danes razpisali o karikaturi Mikija Mustra, ki je izšla v zadnji številki tednika Reporter. Naslov je bil več kot bombastičen: „Jankovića upodobili kot Hitlerja: Karikatura župana v Reporterju je po mnenju mnogih presegla meje dobrega okusa, drugi pravijo, da gre za umetniško svobodo.“
Zanimivo je, da je ta članek izšel ravno v Dnevniku, kjer je karikature dolgo risal Franko Juri. Juri je bil sploh karikaturistični fenomen, kot pomemben član politične stranke, poslanec, ki je s svojimi risbami smešil predvsem svoje politične nasprotnike in seveda Cerkev. Še posebej znani so bili njegovi „risarski podvigi“ v liku nekdanjega ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta. Ampak takrat pač tisti, ki se nam je njegovo risarsko poigravanje zdelo žaljivo, nismo „...razumeli umetniške svobode in nismo imeli smisla za humor...“
Prav tako nismo razumeli kakšna umetnost je dati Brezijanski Mariji v naročje namesto Jezusa podgano. Avantgardni umetniki, kritiki in levi politiki so se postavili v bran svobode izražanja neke obskurne glasbene skupina, zdajšnja ministrica za kulturo, pa je imela menda to sliko dolgo časa na steni svoje pisarne.
In kot se svet obrača, se je obrnilo tudi tukaj. Znani slovenski karikaturist Miki Muster, oče Zvitorepca, ki v zadnjih letih riše karikature za Reporter, je zdaj očitno nekomu pošteno stopil na žulj. Zakaj sicer ne vem, kajti karikatura se mi zdi čisto nedolžna. Celo tako nedolžna, da nikakor ne razumem rožljanja s policijo, ovadbami in podobno.
Naj opišem, kaj jaz vidim na tej karikaturi. Vidim Ljubljanskega župana Jankovića s širokim nasmeškom, ki maha, lahko tudi pozdravlja... na novozgrajenem stadionu. Vse kar asocira na nacizem je napis nad njim, ki pa v moji interpretaciji pač pomeni le skoraj suženjsko delo tistih, ki so za minimalen denar garali na novem stadionu, kot nekoč v nacizmu. Pred njim se pasejo ovce, kar seveda nedvomno aplicira na volivce. In to je vse. Očitki o Adolfu Hitlerju so prenapihnjeni. Sploh pa, ali niste „...razumeli umetniške svobode in nimate smisla za humor?...“

Bliža se srečanje prijateljev radia Ognjišče, ki bo med 20. in 22. avgustom na Voglu. Ker bom prav takrat na programu v službi, smo se na Vogel odpravili kar danes. Bilo je lepo, nekaj utrinkov pa ponujam v manjši galeriji.

Čudovit pogled na Bohinjsko jezero.

Tihožitje s kravo...

Dramatični oblaki, ki so hoteli zastreti sonce. Pa jim ni uspelo.

Slovenijo pretresa tema, za katero še ne vemo ali prvo ali drugorazredna, namreč ali ima naš predsednik ljubico ali ne? Zgodba, ki naj bi bila javna tajnost, je zaokrožila po kuloarjih, objavili so jo nekateri mediji, drugi pa o tem vztrajno molčijo.
Osebno me predsednikovo življenje ne zanima preveč, vendar pa gre v tem primeru za več kot samo pravico do zasebnosti. „Dokazi“, ki so jih navedli v Reporterju o parkiranju določenih avtomobilov v soseski, kjer ima predsednik stanovanje, me niso prepričali v resničnost tam zapisanih trditev. Bolj me je v resnico, da tam kjer se nekaj kadi, pač tudi gori, prepričala „cincavost“ predsednika oz njegovega kabineta, ki ni odločno zavrnil govoric, ampak jih ni komentiral. In to zato, ker so govorice in ne zato ker so netočne, oz lažnive, zlonamerne...
Koliko je vljudno govoriti o ljubezenskem življenju najvišjih predstavnikov oblasti? Se nas to sploh tiče? Dve struji, ki hočeta odgovarjati na to vprašanje, si stojita diametralno nasproti. Prvi pravijo, da je predsednik javna osebnost, še več, da je sam izjavil da je predsednik 24 ur na dan. Kot tak mora seveda odgovarjati za vsa svoja dejanja, kajti tudi sam se večkrat vrednostno opredeljuje do družbenega življenja. Drugi nasprotno trdijo, da nas človekova zasebnost prav nič ne briga. Vse, kar je več od tega, kar hočemo sami povedati o svoji zasebnosti, pa je voajerizem.
Kljub vsemu pa me na tem mestu moti dvolična vloga medijev. Ko se je pri nas pred časom pojavila novica o domnevnem spolnem nadlegovanju dveh birmank s strani nekega duhovnika, ni zanikanje nič pomagalo. Mediji so vztrajno pisali in ko se je izkazalo, da gre za zlonamerno izmišljijo, nismo zasledili nobenega demantija oz opravičila. Isti mediji danes molčijo, ker „ne nasedajo govoricam“. Ne morem se znebiti vtisa, da smo res v državi, kjer veljajo ena pravila za ene, druga pa za druge.

Na Sinjem vrhu nad Ajdovščino se končujejo priprave na že 16. likovno kolonijo Umetniki za karitas, ki bo letos potekala od 16. do 20. avgusta. Tokrat bo kolonija potekala pod naslovom »Nosíte bremena drug drugemu« (Gal 6,2), izkupiček od prodanih del pa bo namenjen družinam v stiski.
Letos so izbrani naslednji umetniki: Abdulwahab AIAwahdi, Gordana Gašperin, Vlasta Arzenšek Gottstein, Tamara Burmicky, Metka Erzar, Rado Jerič, Janez Kovačič, Matej Metlikovič, Gregor Pratneker, Marjan Skumavc, Karen Soklič, s. Aleša Stritar in Adriano Velussi. Častna gosta kolonije bosta zakonca Maša Bersan Mašuk in Nikolaj Mašuk. Organizatorji, Škofijska karitas Koper, so zapisali še: „Projekt Umetniki za karitas je živa priča sodobnih likovnih umetnikov, ki darujejo za ljudi v stiski svoj talent in svoj čas. Tako je bilo do sedaj v vseh katalogih Umetniki za karitas zapisanih 917 imen avtorjev, ki so na samem druženju ustvarili ali kasneje darovali 1235 likovnih del. Skoraj 1000 del je že prodanih na 160 prodajnih razstavah po Sloveniji in tujini, druga dela so postavljena na stalnih razstavah oz. plemenitijo prostore, za katere so bila namenjena.“
V sredo 18. avgusta se tja odpravljam tudi sam, saj bomo pripravili kulturni večer s predstavitvijo sodelujočih. Prireditev bomo tudi posneli in nato predvajali kot povabilo na slavnostno odprtje razstave ki bo v mesecu novembru na dvorcu Zemono pri Vipavi.

Takole je umetnike lani nasproti domačije Hieronima Vidmarja slikala organizatorka kolonije, vsestranska Jožica Ličen.

V Ljubljani je trenutno ena najbolj priljubljenih točk za sprehode nov Mesarski most, ki spaja sodobno in klasično obliko in poleg tega ponuja še posrečeno sobivanje med arhitekturo in javno plastiko. Most je precej širok, več kot 17 metrov, zato se mi zdi zelo ustrezna oznaka, da gre za nekakšen „trg na vodi“. To še dodatno poudarijo stekleni pasosi na obeh straneh, ki omogočajo da se sprehajmo v vidnem stiku s spodaj tekočo Ljubljanico. Nekateri sicer kritično namigujejo na možnost zimskega zdrsa ob hoji po stekleni površini, vendar pa se mi ta očitek ne zdi upravičen, še sploh ker je centralna pozicija mostu nedrsna.

Kipar Jakov Brdar, sicer tudi Prešernov nagrajenec je ob tej priliki izdelal več plastik v naravni velikosti, ki so posrečeno umeščene v okolje. Morda Brdarjeve plastike za koga delujejo preveč „surovo“, vendar pa gre tu verjetno iskati vzroke v imenu samega mostu. Adam in Eva, Prometej in Dioniz naj bi bili povezani z „mesarsko“ dejavnostjo, prav tako skulpture rib ob straneh mostu. Moj vtis ob prečkanju mostu je bil dober, morda smo imeli z otroškim vozičkom nekaj težavic pri vzpenjanju, ampak mali rečni trgec po zamisli Atelierja Arhitekti je nekaj boljšega, kar se je v zadnjem času zgodilo v Ljubljani.

Nekaj metrov naprej pa sem potem iskal „pranger“, ki je nadomestil nekdanjega pred Stolnico, o katerem sem pisal tule. Kar nekaj časa sem jih iskal, saj jih zakrivajo stojnice. Tri stilizirane figure žena moje nekdanje profesorice Dragice Čadež, so čisto nekaj drugega kot prejšnji socrealni spomenik. Tudi napis je drugačen. Kljub bronu, nakazujejo leseno formo, delujejo toplo in graciozno.

Zdajšnja lokacija je simbolična, odmaknjena od škofije in nekoliko skrita. Do sem je morda res prišla kakšna izmed razgnanih žena, ki so se takrat zbrale pred Kazino, vendar pa tu demonstracij gotovo ni bilo. Zato je spomenik kljub svoji ljubkosti še vedno vprašljiv. Tudi zato, ker na ta dogodek opozarjata še dve drugi znamenji.