V Ljubljani je trenutno ena najbolj priljubljenih točk za sprehode nov Mesarski most, ki spaja sodobno in klasično obliko in poleg tega ponuja še posrečeno sobivanje med arhitekturo in javno plastiko. Most je precej širok, več kot 17 metrov, zato se mi zdi zelo ustrezna oznaka, da gre za nekakšen „trg na vodi“. To še dodatno poudarijo stekleni pasosi na obeh straneh, ki omogočajo da se sprehajmo v vidnem stiku s spodaj tekočo Ljubljanico. Nekateri sicer kritično namigujejo na možnost zimskega zdrsa ob hoji po stekleni površini, vendar pa se mi ta očitek ne zdi upravičen, še sploh ker je centralna pozicija mostu nedrsna.

Kipar Jakov Brdar, sicer tudi Prešernov nagrajenec je ob tej priliki izdelal več plastik v naravni velikosti, ki so posrečeno umeščene v okolje. Morda Brdarjeve plastike za koga delujejo preveč „surovo“, vendar pa gre tu verjetno iskati vzroke v imenu samega mostu. Adam in Eva, Prometej in Dioniz naj bi bili povezani z „mesarsko“ dejavnostjo, prav tako skulpture rib ob straneh mostu. Moj vtis ob prečkanju mostu je bil dober, morda smo imeli z otroškim vozičkom nekaj težavic pri vzpenjanju, ampak mali rečni trgec po zamisli Atelierja Arhitekti je nekaj boljšega, kar se je v zadnjem času zgodilo v Ljubljani.

Nekaj metrov naprej pa sem potem iskal „pranger“, ki je nadomestil nekdanjega pred Stolnico, o katerem sem pisal tule. Kar nekaj časa sem jih iskal, saj jih zakrivajo stojnice. Tri stilizirane figure žena moje nekdanje profesorice Dragice Čadež, so čisto nekaj drugega kot prejšnji socrealni spomenik. Tudi napis je drugačen. Kljub bronu, nakazujejo leseno formo, delujejo toplo in graciozno.

Zdajšnja lokacija je simbolična, odmaknjena od škofije in nekoliko skrita. Do sem je morda res prišla kakšna izmed razgnanih žena, ki so se takrat zbrale pred Kazino, vendar pa tu demonstracij gotovo ni bilo. Zato je spomenik kljub svoji ljubkosti še vedno vprašljiv. Tudi zato, ker na ta dogodek opozarjata še dve drugi znamenji.