Zjutraj ob koncih tedna, ko oče in mama ne hitita v službo, še preden otroci pokukajo izpod oddeje, se po hišah in stanovanjih v sobe prikrade vonj po beli kavi in svežem kruhu. In otroci, ki sprva še krmežljavo mežikajo, se odpravijo za tem vonjem in v obednici doživijo pravo malo jutranje presenečenje. In kakšno je to malo presenečenje? Nič posebnega in nič velikega. Le nasmejana starša za mizo in dobra volja, ki se širi in raste kot vzhajajoči kruh. In cel dan bo izgledal lepše, samo zaradi dobrega začetka.

Festival Ljubljana 2010 se je sinoči končal s koncertom kitarista Paca de Lucie. Naj najprej navedem nekaj podatkov, ki jih povzemam po tiskovni konferenci organizatorjev. Tokratni poletni festival v Ljubljani je obiskalo več kot 70.000 ljudi.

Direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek je povedal, da je zadovoljen z obiskom prireditev. Kljub slabšim pričakovanjem je bil obisk enak lanskemu. Na Festivalu, ki se je začel 5. julija je bilo izvedenih 77 prireditev različnih zvrsti, ki jih je oblikovalo več kot 2000 umetnikov iz več kot 30 držav sveta. Najtežji zalogaj za organizatorje letošnjega festivala je bilo gostovanje Mariinskega gledališča iz Sankt Peterburga, ne samo zaradi velikosti predstave in števila umetnikov, pač pa tudi zato, ker so z njimi prvič sodelovali v celotnem obsegu. Stroški za program letošnjega festivala znašajo približno 2,5 milijona evrov, od tega so malo manj kot milijon evrov predstavljali prilivi sponzorskih in donatorskih prispevkov, mestna občina Ljubljana pa je prispevala 600.000 evrov. Brlek ocenjuje, da cene vstopnic niso previsoke. Vendar pa predvideva, da bodo vstopnice naslednje leto za večino prireditev cenejše, saj se je znižal tudi standard obiskovalcev. Za prihodnje leto tudi načrtujejo večje popuste za nakup vstopnic v predprodaji, ne bo pa več možen nakup "vročih vstopnic", ki so bile cenejše na dan same prireditve, je še dodal Brlek.
In ko smo že pri cenah. Ljubitelji klasične glasbe so morali največ odšteti za izvedbe pod taktirko slovitega dirigenta Valerija Gergijeva, torej za opero Žena brez sence v izvedbi Mariinskega gledališča iz Sankt Peterburga, ki je bila na sporedu 11. in 12. avgusta, za koncert Orkestra Mariinskega gledališča 13. avgusta in koncert Londonskih simfonikov. Cene vstopnic so se gibale od 59 do 89 evrov. Res pa je, da vsakokrat le ni bilo treba odšteti zasoljene polne cene... 40-odstotni popust so nudili na dan prireditve za vstopnice, ki jih v predprodaji niso prodali. Vendar pa to ne bi smel biti model delovanja, kajti kaj lahko se zgodi, da če računaš na popust, potem ostaneš brez vstopnice. Ja, sladko grenki podatki. Ne morem se čisto strinjati, da cene vstopnic niso bile previsoke. Morda so bile primerne glede na kakovost in velikost projekta, vendar pa so bile previsoke... Zdi se, da postaja vrhunska kultura, le še privilegij dobro finančno stoječih. Škoda.

Danes je 100 letnica rojstva matere Terezije. Pred leti smo jo izbrali za sozavetnico naše radijske kapele. Poleg p. Pija je zdaj vedno z nami. Sliko, ki meri 210 x 80 cm, sem izdelal leta 2005. Za revijo PRO sem napisal tudi nekaj besed o sliki:

"Mati Terezija je upodobljena z otrokom v naročju. Ta otrok je eden tistih, ki jih je v Kalkuti pobrala s smetišča in rešila gotove smrti. Že izraz njenega obličja simbolizira vso bolečino in sočutje njenega poslanstva. Iz teme tega sveta, ki se na sliki kaže v ozadju, sveti kot luč, belina njenega sarija in kaže pot upanja. Koliko zavrženih, gobavih in bolnih je našlo zatočišče pri njenih Misijonarkah ljubezni, ki tudi danes nadaljujejo njeno delo na vseh delih sveta, kjer so revni in ubogi. Podoba matere Terezije simbolizira karitativni vidik Cerkve. Spodbuja nas k čuječnosti in aktivnosti. Da spremljamo kaj se okoli nas dogaja in smo vedno pripravljeni delovati. To je tudi smisel našega radia."

Svet je zaradi ljudi, kot je bila mati Terezija, boljši. Škoda, da jih prevečkrat spregledamo in premalokrat posnemamo...

Gre za nezahtevno pot, ki jo brez težav zmoremo tudi z malimi otroki. Iz Maribora se lahko odpravimo z avtobusom ali pa avto pustimo ob vznožju Pohorske vzpenjače. Pot potem nadaljujemo do Mariborske koče, ki je prva na poti Slovenske planinske transverzale. Od tu pa do Ruške koče na Arehu je ura in pol zložne hoje po gozdu, kjer je treba premagati le 200 metrov nadmorske razlike. Ta pot je v znamenju slikovite narave, lepega razgleda na tamkajšnje smučišče in predvsem na visoke, sloke iglavce. Ob Ruški koči nas pričaka še mogočna cerkev sv. Areha, ki je pravzaprav posvečena sv. Henriku, le ljudska beseda je njegovo ime spremenila v Areha.

Posebna svetloba sveti skozi pohorske iglavce.

Izjemno slikovita cerkev sv. Areha v neposredni nbližini Ruške koče.

In če hodiš z odprtimi očmi, vidiš marsikatero lepoto ob poti. Travniške rože niso nikoli osamljene...

Prav danes je kolega odšel na morje, drugi pa se je včeraj vrnil s polnim košem lepih vtisov in spominov. Prav prijetno smo kramljali in poslušali še čisto morske prigode. Kljub temu, da se september nezadržno bliža je poletje še tu!
Res je, še je tu, morje je še toplo, ceste polne tujih prikoličarjev, plaže natrpane s turisti, le meni nagaja spomin. Nikakor se namreč ne morem spomniti, kje so že tisti morski dnevi... Kot da so že celo večnost za mano, pa čeprav je od dopustniških dni minilo šele dobre tri tedne. Toliko stvari se je že zgodilo vmes, da se je dopust enostavno odmaknil. Kot da je bil že davno. Še dobro, da so tu fotografije, ki nostalgično obujajo spomine. S pogledom pobožam sliko, ki sem jo zabeležil in postane mi toplo. Neka posebna milina se razlije po telesu.
Tudi spomin je treba negovati. V nasprotnem primeru se odrečemo lastni preteklosti. Jaz pa imam tako rad dneve, ki so zapisani v duši (kot bi rekel moj prijatelj Janez Medvešek)!