Za posteljo iz katere sem to jutro vstal – hvala Gospod.
Za toplino jutranjega stanovanja in speče otroke – hvala Gospod.
Za sivo jutranje vreme in zvonove, ki so me pripeljali v Tvojo hišo – hvala Gospod.
Za kavo, ki sem jo spil z ženo in pogovor o nedelji – hvala Gospod.
Za prijatelje, ki so se oglasili na obisk in hrano, ki smo jo zaužili – hvala Gospod.
Za sprva dolgočasno popoldne, ki so ga popestrile lutke – hvala Gospod.
Za voznika avtobusa, ki je bil danes v službi in prijaznega radijskega napovedovalca – hvala Gospod.
Za voziček v katerem lahko peljem najmlajšega – hvala Gospod.

Za vsemi temi drobnimi dejanji, stvarmi in gestami, so ljudje, ki se jim prav tako zahvaljujem.
Mizarji, zidarji, livarji, delavci na plantažah, vozniki, kmetje, umetniki, obrtniki…
Vsi skupaj so z delom »v ozadju« poskrbeli, da nam je lepo in udobno.
Premalokrat, morda sploh nikoli, se spomnimo nanje, a so nepogrešljivi.
Gospod, hvala zanje, za njihov trud, skrite napore, besede in misli.
Življenje ni samoumevna danost, ampak je dar. In za vsak dar – hvala.
Hvala tudi, da se lahko zahvaljujem.
S tem hočem pokazati, da nisem zagrenjen in da hodim okoli z odprtimi očmi.

Hvala, Gospod!

V Slovenski filharmoniji je bil (nocoj) v soboto, 6. novembra, ob 19.30 na sporedu oratorij Blaženi Anton Martin Slomšek skladatelja Jožeta Trošta. Posvečen je bil 210 letnici rojstva blaženega Slomška, 70 letnici skladatelja prof. Jožeta Trošta in spominu na letos umrlega soavtorja besedila prof. dr. Stanka Janežiča. Pod taktirko Damijane Božič – Močnik so ob spremljavi orkestra nastopili MePZ Anton Foerster Ljubljana, MePZ Duri Col, sopranistka Marta Močnik – Pirc, basbaritonist Marko Fink ter organist Klemen Karlin. Na koncertu v Slovenski filharmoniji smo sicer opazili vatikanskega nuncija Castelloja, celjskega škofa Lipvška, koprskega pomožnega škofa Bizjaka in vrsto odličnih gostov.
Poslušali smo odlično izvedeno, monumentalno delo, za katerega se je ideja porodila že leta 1999 ob razglasitvi Slomška za blaženega. Glavni pobudnik, da je omenjeno delo doživelo krstno izvedbo, je bil nekdanji mariborski stolni župnik, zdajšnji celjski ordinarij, dr. Stanko Lipovšek. Oratorij, ki je sestavljen iz sedmih delov, je bil napisan in krstno izveden ob drugi obletnici Slomškove beatifikacije in papeževega obiska v Sloveniji, leta 2001. Med parti za solista in zbor se prepletajo tudi nekatere Slomškove pesmi, kot npr. Glejte že sonce zahaja, Preljubo veselje ali V nebesih sem doma. To daje delu žlahten ljudski pridih, zato ga je publika z veseljem sprejela. Oratorij je bil sicer izveden dvanajstič, v Ljubljani tokrat drugič, prvič pa smo lahko slišali instrumentalno uverturo, ki jo je Trošt naknadno napisal kot uvodni stavek oratorija. To je prav lep uspeh za to Troštovo delo, ki verjetno predstavlja enega od vrhov Troštovega skladateljskega opusa.
Meni se je ob koncu, ko sem videval zadovoljne obraze poslušalcev in izvajalcev porodilo le še vprašanje: ali lahko pričakujemo kakšno podobno glasbeno stvaritev tudi za mučenca, bl. Alojzija Grozdeta?

Bil sem opozorjen na ta film in da nam ne bi "ušel", opozarjam tudi vas...

Božji možje (Des hommes et des Dieux) govori o francoskih menihih, ki so dolga leta živeli v samostanu v neki alžirski vasi, v lepem sožitju z domačini (muslimani), vse dokler se ni pojavil val terorizma, katerega žrtve so postali tudi sami leta 1996. Še danes ni v celoti razjasnjeno, ali so za njihovo smrt odgovorni teroristi, ki so jih sprva zajeli zgolj kot talce, ali pa je bila v ozadju kaka druga politična prisila. Dogodek je takrat zelo pretresel vso Francijo (spomnim se, da so duhovno oporoko priorja objavili tudi v reviji Il est vivant/On zivi) in tudi zdaj, ko je film prišel v kinematografe v Franciji, je bil odziv izreden.
Film preprosto in presunljivo prikazuje vsakdanje življenje menihov, njihov bratski odnos do sovaščanov, pojav terorizma in notranje boje menihov ob tem, ko se odločajo, ali se bodo vrnili v Francijo ali ostali tam kjer so, kljub tveganju smrti. Nasilja praktično ni, saj cilj filma ni v tem, da bi razrešil vprašanje odgovornosti za poboj menihov, temveč želi samo predstaviti dejstva in to zelo objektivno.

Vabljeni na ogled, ki bo v okviru festivala Liffe.
Predstave:
12.11. ob 17h30, Linhartova dvorana
13.11. ob 19h30 Kinoklub Vič
18.11. ob 21h45, Kinodvor
21.11. ob 19h30, Kosovelova dvorana

Cena: 4,90 EUR.

Danes povabljeni na stran Časnika.
General Ivan Dolničar, nekdanji predsednik ZZB, v Knjigi generalov let Založba Modrijan, 2005 na strani 41 piše:
"...znašel se je (brat Peter) v Teharskem taborišču. Jaz sem bil takrat s Štirinajsto divizijo v Avstriji. O njegovem zajetju me je po telefonu obvestil Janez Petje iz Celja, ki je bil svoj čas moj namestnik v 13. brigadi. Vprašal me je, ali ga hočem videti. Poiskal sem še mlajšega brata Lojzeta, ki je bil v diviziji in oba sva se odpravila v Celje. Bil sem v veliki dilemi. Kaj naj storim ? Ali naj ga pokončam ? Ko sem prišel zvečer v Celje, so me na Oddelku za zaščito naroda zadržali na večerji, v taborišče Teharje pa naj bi šel zjutraj. Naslednji dan so v taborišču postavili v vrste vse domobrance, vendar med njimi ni bilo mojega brata Petra. Začudeno sem gledal moje spremljevalce, ki mi niso vedeli nič povedati. Šele pozneje sem izvedel, da so ga odpeljali ponoči in tako preprečili kakšno nepremišljeno dejanje, ki bi ga lahko storil. Najprej sem se jezil, po premisleku pa sem jim bil hvaležen. Zelo lahko bi se zgodilo, da bi ob snidenju in ob spominu na vse gorje in sramoto, ki jo je brat prizadejal družini v razburjenju potegnil pištolo. Sem pa v taborišču posredoval, da so spustili domov nekaj mladoletnih fantov iz meni znanih družin iz sosednjih vasi, ki so se kdove kako znašli med domobranci."

V oddaji Moja zgodba Petrov sin Vladimir pravi, da se ta zgodba ni tako končala...

»Hvalim Boga, da mi je razodel srečo, da vidim v smrti ključ do naše resnične sreče. Noben večer ne ležem, ne da bi pomislil, da morda, mlad kakor sem, jutrišnjega dne ne bom učakal. In vendar ne more nihče, ki me pozna, reči da sem čemeren ali žalosten. Za to srečo vsak dan hvalim svojega Stvarnika in iz srca jo želim vsakemu bližnjemu.« Mozart