Klikni na sliko za povečavo.

Odprtje razstave v Žireh je lepo uspelo. Po maši na godovni dan sv. Martina je bilo odprtje v dvorani župnijskega doma. Tam je galerija zamišljena v prostoru zimske kapele. Ob eni strani so po vsej dolžini okna, ki dajejo prostoru veliko dnevne svetlobe. Pravzaprav se ne spominjam, da bi bila postavitev mojih slik v kaki galeriji doslej tako »posrečena«. S tem mislim na celostni vtis postavitve, enotnost prostora in prekrivanje tistega, kar sodi v sakralni prostor in tistega, kar je bilo na voljo. Moram se zahvaliti vsem sodelujočim, predvsem župniku in ge. Stanonikovi za govorne intervencije.

Pogled proti glavnemu oltarju.

Oltar zadnje večerje z nekaterimi slikami na zadnji steni.

Med predstavitvijo na odprtju razstave, v pogovoru z župnikom.

Tale reč s sodnikom Maslešo je prav zanimiva, predvsem zato, ker možak še kar vztraja. Imeti mora precej trdo kožo…
Na tiste čase imam tudi jaz nekaj spominov. V vojski sem bil leta 1988/89 in sicer v Vipavi in Sežani. Iz Vipave smo bili poslani v prekomando v Sežano januarja 1989. Pristal sem v mejnem vodu na komandi. Večina je bila sicer razdeljena na karavle (mejne stražnice). Sežana je v neposredni bližini Fernetičev, kjer je bilo vedno največ ilegalnih prebegov v nekdanji Jugoslaviji (ljudje so pač bežali na zahod). Že v Vipavi sem spoznal kolega iz Kranja, zapomnil pa sem si ga zato, ker je bil zelo dober strelec. Na poligonu je imel daleč najboljšo oceno in zato je zadolžil ostrostrelsko puško. Zakaj to opisujem? Ker je pristal na karavli v Fernetičih in postal tisti vojak, ki je ustrelil (verjetno) zadnjega begunca na »najbolj odprti« meji v Evropi. To se je zgodilo še leta 1989 (le dobro leto in pol pred plebiscitom) in časopisi so se takrat o tem na široko razpisali. Spominjam se članka, ki sem ga o tem bral v Delu.
Sicer pa je potekalo nekako takole. Vojaki so bili ponoči v patrulji. Opazili so skupino beguncev (kasneje se je izkazalo, da je šlo za Filipince). Kolega sovojak je pripovedoval, da je skozi daljnogled videl dekle, ki se na poziv, naj se ustavijo ni hotelo ustaviti (prav tako kot tudi ostali ne). Ni je hotel ustreliti, čeprav so bežali. Zato je nameril v grm poleg nje in sprožil. Begunci so se predali, ko so videli, da okoli njih streljajo. Skupino so zatem pripeljali do nas v Sežano, kjer so jih predali miličnikom. Vse to se je dogajalo ponoči, zato nas je večina spala in beguncev sploh videli nismo. Presenečenje je prišlo drugo jutro, ko je naslednja patrulja ugotovila, da je bil v prej omenjenem grmu begunec, ki pa je medtem že umrl. Mislim, da je izkrvavel. Kako je bilo takrat z ogledom civilnega sodnika ne vem. Vem le, da je bilo v naslednjih dneh precej živahno, saj so prihajale različne inšpekcije oficirjev iz Ljubljane in Zagreba. Vem tudi, da smo bili precej pretreseni nad dejstvom, da je nekdo prepotoval polovico sveta in na koncu umrl na naši »tako odprti« meji. Sploh ni hotel priti k nam ali ostati pri nas. Hotel je v Italijo. In mi smo mu to preprečili. Imel je sanje o boljši prihodnosti, končal pa je kot tragična žrtev pomote.
Kako je bilo kolegu, ki je begunca ustrelil? Na zunaj je kar dobro prenašal, dobil je 15 dni nagradnega dopusta. Kako mu je zdaj, kadar se spomni na ta dogodek ne vem, kajti po vojski se nisva več videla. Mislim pa si, da ga vsaj včasih spomin poišče in prepričan sem, da ni lep. Še sploh, ker se je to zgodilo pri njegovih 19. letih… Želim si, da ima on tako trdo kožo, kot Masleša, saj objektivno ni kriv ničesar, pa čeprav mu vest morda včasih govori drugače.

V četrtek 11. novembra imam odprtje razstave v Žireh. Simbolično ravno na sv. Martina, ki je župnijski zavetnik. Tam imajo nov župnijski dom in lepo zimsko kapelo, ki jo bom za nekaj časa opremil s svojimi slikami. Za razstavo si je najbolj prizadevala domačinka, dr. Marija Stanonik. Razstavil bom okoli 30 del novejšega datuma. Takole je zapisala ob eni prejšnjih razstav umetnostna zgodovinarka Bernarda Podlipnik:
»Jožeta Bartolja že celo desetletje pri postavitvi slikarskih razstav zanima (pre)oblikovanje galerijskega prostora – glede na to, da je njegov opus vezan na sakralno tematiko, raziskuje dialog med galerijskim in bogoslužnim prostorom. Slikarska dela oblikuje na podlagi prostora samega in možnosti, ki mu jih le-ta nudi. Za posamezen galerijski prostor pripravi oltar, ambon, slike, ki spominjajo na vitraje, pogosto doda posamezne cerkvene predmete, postavi stole, glasbeno ozadje. S temi celovitimi zasnovami pravzaprav raziskuje, kako naj bi bil po njegovem mnenju likovno opremljen cerkven prostor v sodobnem času, saj ima podoba v krščanskem prostoru poseben pomen in namen…Bartoljeva slikarska prizadevanja v preteklem desetletju tako lahko razumemo kot njegov odgovor na vprašanje, kako razumeti in ustvarjati bogoslužno umetnost danes.«
Lepo povabljeni 11.11.10 ob 18.45 v župnišče Žiri.

Tole je ena mojih prostorskih postavitev, ki je bila pred leti razstavljena v atriju Zavoda sv. Stanislava.

V soboto smo nekaj delali za hišo. Nič velikega, le lopato in kramp smo »sprehajali«… Dela je bilo ravno toliko, da se človek malo spoti in začuti prijetno utrujenost v rokah. Vreme pa je bilo sivo in na vlago je vleklo, če se spominjate. Tudi zapihalo je malo okoli vogala in zvečer sem kljub dobremu občutku v grlu začutil rahlo drezanje. Nič omembe vrednega.
V nedeljo pa se stanje ni nič izboljšalo. »Krtača« v grlu je postala bolj hrapava in sililo me je na kašelj. Proti večeru glas že ni bil več tak, kot mora biti in stopnja pokašljevanja se je večala. Takrat sem se spomnil na sirup iz smrekovih vršičkov. Žlička ali dve sta ublažili nesramno zbadanje v grlu. Kljub temu, danes ni bilo zadovoljivo bolje. Na radiu so me ob pogovorih vprašujoče pogledovali.
»Si bolan?«
»Ne…, le prehlajen.«
»Ali ni to enako?«
»Ni. Nimam temperature, ne zbada me v kosteh, ne boli me glava, skratka počutim se… znosno.«
»Ja, ampak zveniš pa bolno. Sploh pred mikrofonom. Kdo te lahko posluša?«
In res je tako! Govorec s počenim glasom zveni bolno, pa čeprav nima take diagnoze. Ljudje njegovega počutja ne poznajo, le slišijo, da ni v redu. Torej je bolan…
Naj le hitro mine.