V soboto smo nekaj delali za hišo. Nič velikega, le lopato in kramp smo »sprehajali«… Dela je bilo ravno toliko, da se človek malo spoti in začuti prijetno utrujenost v rokah. Vreme pa je bilo sivo in na vlago je vleklo, če se spominjate. Tudi zapihalo je malo okoli vogala in zvečer sem kljub dobremu občutku v grlu začutil rahlo drezanje. Nič omembe vrednega.
V nedeljo pa se stanje ni nič izboljšalo. »Krtača« v grlu je postala bolj hrapava in sililo me je na kašelj. Proti večeru glas že ni bil več tak, kot mora biti in stopnja pokašljevanja se je večala. Takrat sem se spomnil na sirup iz smrekovih vršičkov. Žlička ali dve sta ublažili nesramno zbadanje v grlu. Kljub temu, danes ni bilo zadovoljivo bolje. Na radiu so me ob pogovorih vprašujoče pogledovali.
»Si bolan?«
»Ne…, le prehlajen.«
»Ali ni to enako?«
»Ni. Nimam temperature, ne zbada me v kosteh, ne boli me glava, skratka počutim se… znosno.«
»Ja, ampak zveniš pa bolno. Sploh pred mikrofonom. Kdo te lahko posluša?«
In res je tako! Govorec s počenim glasom zveni bolno, pa čeprav nima take diagnoze. Ljudje njegovega počutja ne poznajo, le slišijo, da ni v redu. Torej je bolan…
Naj le hitro mine.