Bil sem na tiskovni konferenci pred začetkom 26. slovenskega knjižnega sejma, ki bo med 1. in 5. decembrom v Cankarjevem domu. Slavnostno odprtje, na katerem bodo podelili nagrade - Schwentnerjevo nagrado, nagrado za najlepšo slovensko knjigo, priznanje krilati lev, nagrado za najboljši literarni prvenec in priznanje za mladega prevajalca - bo v torek, 30. novembra, ob 18. uri v Linhartovi dvorani. Sejem bosta odprla ministrica za kulturo Majda Širca ter minister za šolstvo in šport Igor Lukšič. Sejem bo spet ponudil živahno dogajanje na več področjih, prepričan pa sem, da bo zadovoljil tudi različno publiko s svojimi obsejemskimi dogodki, okroglimi mizami, predstavitvami in debatami, ki se jih bo zvrstilo skoraj 120.
Zelo znane so naprimer „Debatne kavarne“,v prvem preddverju. 23 različnih debat bodo ponudili, od bralnikov knjig in e-knjig, do opismenjevanja otrok. Spraševali se bodo, kakšno je življenje pisatelja ter kakšen vpliv ima knjiga na mesto in obratno. Spomnili se bodo tudi na 80-letnico klasičnega filologa Kajetana Gantarja in se posvetili pojmu sage.
Na svoj račun bodo prišli tudi otroci in mladostniki.
Sejem bo dopolnjeval bogat spremljevalni program, ki ga pripravlja Cankarjev dom. Med drugim bo vključeval več otroških predstav.
In potem se je zgodilo tisto, kar s knjižnim sejmom nima posebne zveze, me je pa malo »zdrznilo«. Omenili so namreč, da bo na prireditvah za otroke sodelovala tudi Prešernova nagrajenka Svetlana Makarovič. Najprej me je prešinilo, da je to pravzaprav smešno, saj vsi vemo, da Svetlana Makarovič »pamžev« pač je mara. Potem pa mi iz glave ni šla sintagma Prešernova nagrajenka. Pa kako? Saj je Prešernovo vendar zavrnila. Javno! Takrat sem bil v CD-ju. Poleg tega se vsi še spominjamo aferice, ki je ob tem izbruhnila. Menda jo je najbolj zmotilo to, da je nagrado takrat dobil »Cerkveni dekorater« p. Marko Ivan Rupnik.
In zdaj po 10. letih je ona spet Prešernova nagrajenka. Ko sem vprašal, kako to da je Svetlana spet Prešernova so mi odgovorili, da je plaketo sicer zavrnila, ni pa zavrnila denarja in da jo na ministrstvu vodijo kot nagrajenko. Ups! Torej je bilo vse na odru tedaj le blef? Šarada? Igrica za rajo? Kje pa je tu načelnost?
Tako sem malo pogledal po spletu in našel spisek Prešernovih nagrajencev, kjer piše, da je nagrado zavrnila. Potem sem našel precej obširno časopisno polemiko, ki sta jo imela Makarovičeva in Zlobec v Delu. Iz zapisanega izhaja, da je zavrnila tudi denar, vendar pa je uveljavljala nagrado pri državni pokojnini, ki jo zdaj prejema. Ob tem je poslanec Plemeniti sprožil celo poslansko vprašanje in dobil iz kulturnega ministrstva celo nekaj odgovorov. Kakorkoli že, morda bi vseeno malo premislili titule, ki jih nekomu dajemo, zaradi zgodovinske resnice namreč. Konec koncev je Svetlana Makarovič marsikaj (vsestranska umetnica, književnica, igralka, pevka in ilustratorka...), kaj pa tudi ni...
Če navedem plastično primerjavo: ali bi bila članica Partije, če bi na odru ob podelitvi, javno zavrnila članstvo?

Sinočnji 16. gala koncert v Cankarjevem domu še kar odmeva. Toliko lepih odmevov o njem smo danes slišali in prebrali. Ljudje kar kličejo in govorijo. Tudi sami pričujejo, da se jih je dotaknilo, da so se čutili nagovorjeni. Nato obmolknejo, ker je tisto kar čutijo, težko izraziti z besedami. Tudi jaz prepuščam, da spregovorijo izbrane slike.
PS: Za povečavo kliknite na sliko.

V Cankarjevem domu je bilo vroče. Bilo je veliko ljudi, polna Gallusova dvorana, glasbeniki so izjemno opravili svoje delo, pričevalci pa so nas osupnili. V srce nas je zadelo. Odkrite besede, brez slepomišenja in leporečenja. Življenje ni le lepo, je preizkušnja. Včasih težja, včasih obrobna, a vendar preizkušnja. Ko sem kot fotograf opazoval ljudi, sem videl, da se jih je dotaknilo. Ko so odhajali iz dvorane, ni bilo običajnega klepetanja, trušča in ocenjevanja. Presenetljivo, bila je skoraj tišino. Ljudje so prišli »k sebi« šele na izhodu, kjer so jim pričevalci simbolično delili svečke. Svečke z globljim pomenom: »na koncertu smo prižigali luč in zdaj jo vi odnesite med ljudi«.
16. gala koncert je bil poseben. Kaj takega nismo še nikoli storili. Kolegi so se izpostavili, povedali so, da tisto kar počno, ni blefiranje ampak življenjsko izkustvo.

Bog daj, da bi se med nami prijelo!

Slavnostno je bilo na dvorcu Zemono pri Vipavi na osrednji prireditvi škofijske karitas Koper ob začetku tedna karitas. Polna dvorana, odlični Vipavski tamburaši in prijetno, domače vzdušje nas je spremljalo na odprtju likovne razstave Umetniki za Karitas. K temu so pripomogli tudi častni gostje koprski ordinarij Metod Pirih, ravnatelj škofijske karitas Koper Matej Kobal in pa župana občin Ajdovščina in Vipava Marijan Poljšak in Ivan Princes.
Prostovoljci karitas so nas ob 20 letnici delovanja karitas v Sloveniji, spet spomnili na stiske s katerimi se ljudje srečujejo in na človeško solidarnost, ki ne sme nikoli izostati. Vendar pa ni bil glavni apel po solidarnosti, ampak bolj apel po ureditvi razmer v gospodarstvu in družbi. Kot je povedala namestnica ravnatelja škofijske karitas Koper Jožica Ličen, nočejo da bi ljudem karitas pomagala „preživeti“, ampak da bi ljudje mogli „zaživeti“. Za to pa mora svoje narediti država, lokalna skupnost in subjekti družbe s spodbujanjem nastanka novih delovnih mest.
Pripenjam nekaj sveže fotodokumentacije:

Simbolična razporeditev slik in stolov.

Odlični Vipavski tamburaši pod vodstvom Neže Žgur.

Polna dvorana obiskovalcev.