Bog prihaja.
Bog prihaja vedno.
Kakor Adam, tudi mi ne slišimo njegovih korakov.
Zakaj jih Adam ni slišal in zakaj jih mi ne slišimo?

Bog prihaja vedno, ker je Življenje. Življenje ima prodorno moč ustvarjanja.
Bog prihaja, ker je Luč. Luč ne more ostati skrita.
Bog prihaja, ker je ljubezen. Ljubezen pa se mora razdajati!

Referendum o RTV se je končal po predvidevanjih, z uporom volivcev proti aktualni koaliciji in (žal tudi z) glasovanjem o njihovi priljubljenosti. Izgovarjanje na nizko volilno udeležbo je sicer mogoče, morda celo odpira vprašanja o takšnem preverjanju javnega mnenja, vendar pa so rezultati jasni!
Vladajoča politika se ni potrudila na volišča pripeljati niti svojih podpornikov, zato je neresno govoriti o tem, da je to nezaupnica opoziciji. Kdor ni prišel na volišče se je pač strinjal z večino. Predvsem je tak rezultat velika nezaupnica koaliciji, ki je zakon pripravila, ga sprejela in pri njegovi uveljavitvi „pogrnila“.
Spomnim pa naj še na to, da je bilo predlagano, naj se zakon o RTV preveri na referendumu v bližnji prihodnosti, ko bo bržčas spet novi referendum, vendar na to ni pristala. Tako se ji je mudilo z njegovo uveljavitvijo, da je raje tvegala stroške priprave, kot pa „paketno odločanje“ o več zadevah prihodnje leto.
Pri vsem skupaj opažam samo eno slabo stran. Nizko volilno udeležbo na referendumu bodo namreč zdaj nekateri hoteli izkoristiti za „prevetritev“ instituta referenduma nasploh. Pojavile se bodo različne težnje, ki bodo hotele omejiti možnost, da bi vse državljane povprašali za njihovo mnenje. Verjetno je res potrebno storiti nekaj v tej smeri, morda z postavitvijo enega ali dveh referendumskih dni v letu, ko bi odločali o vseh vprašanjih. Nikakor pa se referendumom ne bi smeli odpovedati. Na kakšen način bi sicer sploh lahko vladajočim strukturam povedali, da se z njihovimi rešitvami ne strinjamo? To bo še kako prav prišlo ob uveljavitvi npr nove družinske zakonodaje s katero se ne strinja ogromna večina, koalicija pa jo navkljub vsemu slepo zagovarja...

Danes molčimo. Nasploh je včasih bolj primerno, da kakšne besede ne izrečemo. Kdor molči, desetim odgovori, pravi pregovor. Ko včasih prebiram žolčne polemike nepodpisanih osebkov na različnih forumih, me ni sram, ker Wikileaks objavlja zaupne dokumente (po Pirc Musarjevi), ampak ker je med nami tak primitivizem in nestrpnost. Iz zgodovine se nismo kaj dosti naučili.
Kakorkoli že, danes naj vlada molk. Misli naj se umirijo in strasti pomirijo.

Pred dnevi sem kidal sneg pred hišo. S sosedom sva klepetala in takrat sem slišal, da so menda notranjo ministrico prepeljali na Urgenco zaradi predoziranja s kokainom. Govorice, sem si rekel. V naslednjih dneh berem o tem na spletu, najprej v rumenih medijih, potem v vedno bolj etabliranih. Nekaj se dogaja…
Potem sem se spomnil famozne novice, da je nekoliko pozabljeni predsednik ZZB Janez Stanovnik predlagal, da bi Milana Kučana spet postavili za predsednika (kot da bi lahko on ali njegova organizacija, kaj relevantnega predlagala). Ampak takrat mi ni bilo jasno zakaj to predlaga, saj so njegovi nasledniki vendar trdno v sedlu. Zdaj postaja jasno, da nekateri že nekaj časa vedo, kakšna kriza je na levici. Očitno tako huda, da je treba aktivirati »stare, preverjene« kadre, ki vedo kako se stvari streže.
Potem se je oglasil še Aleksander Lucu s tezo, da nam vladajo vplivne skupine, nad vsemi pa je kokainsko gejevski lobi. Stanovnikovo »jamranje« je tako dobilo oprijemljivejše obrise. Stari gospod toži za časi, ko je bil (pod Kučanom) red. Vedelo se je, kdo deli karte in kdo ima adute. Za vsem tem je bil preverjeni partijski aparat. Danes pa so vplivna omrežja bolj razpršena, vloge bolj zamegljene, dobitki negotovi. Kučanova vloga je bila vloga velikega nadzornika, na nek način asketa, spretnega retorika, ki je uspel speljati mehki prehod iz podirajočega sistema, v neko drugo obliko, kjer bodo imeli njegovi še vedno vpliv in moč.
Generacije pa se spreminjajo in ta projekt je pokleknil personalno. V strankah, ki so nekoč zastopale delavce in njihove pravice, so zdaj zbrani najbolj bogati. Razkrite afere zadnjih mesecev kažejo, da so si ti ljudje lahko privoščili in kupili vse, pa jim nihče nič ni mogel. Vendar pa kaže, da temu vendarle ni več čisto tako. Pojavili so se odpadniki v lastnih vrstah, ki so se odločili stvari medijsko razgaliti. Kako si sicer lahko razložimo padec Simone Dimic, pismo Sebastjana Jeretiča, pa vztrajno kapljanje informacij na vseh koncih? Vlado podpira le še peščica ljudi. Celo najvišji predstavniki strank koalicije več ne verjamejo v lastne projekte (Ziherl).
Nedeljski referendum o zakonu o RTV-ju tako sploh ne bo nič drugega, kot samo upor proti aktualni politiki. Kaj drugega kot močnega poraza vladne koalicije, ne gre pričakovati! In ob tem je čisto nepomembno, da je bil rezultat testa drog notranje ministrice negativen.

»Približalo se je nebeško kraljestvo«, je že pred dvema tisočletjema vzklikal prerok.
Mi pa še vedno čakamo in upamo na kraljestvo božjih otrok.
Človekovo življenje je podobno avtobusni postaji, saj vedno nekoga ali nekaj čakamo.
Naj bo v naših mladih letih, ko pričakujemo začetek šole, nove učitelje, izpite in počitnice.
Ali pa ko smo že starejši. Takrat čakamo službo, otroke, stanovanje…
Vse življenje na nekaj čakamo in še vedno se zgodi, da ne dočakamo…
Jezus pa prihaja med nas že 2000 let.

Adventni čas je čas milosti, čas razmisleka o našem pričakovanju, naši vlogi…
Malo dete, ki se bo rodilo se mora najprej roditi v našem srcu. Za to pa potrebuje mehke jasli, ki jih lahko pripravimo samo tako, da dete sprejmemo vase.
Naj bo letošnji Advent milostni čas, v katerem bomo osmislili naša pričakovanja, postorili nekaj za duhovno očiščenje in začeli »na novo«!
Malo dete, ki ga pričakujemo, pa naj nam stoji ob strani.