Referendum o RTV se je končal po predvidevanjih, z uporom volivcev proti aktualni koaliciji in (žal tudi z) glasovanjem o njihovi priljubljenosti. Izgovarjanje na nizko volilno udeležbo je sicer mogoče, morda celo odpira vprašanja o takšnem preverjanju javnega mnenja, vendar pa so rezultati jasni!
Vladajoča politika se ni potrudila na volišča pripeljati niti svojih podpornikov, zato je neresno govoriti o tem, da je to nezaupnica opoziciji. Kdor ni prišel na volišče se je pač strinjal z večino. Predvsem je tak rezultat velika nezaupnica koaliciji, ki je zakon pripravila, ga sprejela in pri njegovi uveljavitvi „pogrnila“.
Spomnim pa naj še na to, da je bilo predlagano, naj se zakon o RTV preveri na referendumu v bližnji prihodnosti, ko bo bržčas spet novi referendum, vendar na to ni pristala. Tako se ji je mudilo z njegovo uveljavitvijo, da je raje tvegala stroške priprave, kot pa „paketno odločanje“ o več zadevah prihodnje leto.
Pri vsem skupaj opažam samo eno slabo stran. Nizko volilno udeležbo na referendumu bodo namreč zdaj nekateri hoteli izkoristiti za „prevetritev“ instituta referenduma nasploh. Pojavile se bodo različne težnje, ki bodo hotele omejiti možnost, da bi vse državljane povprašali za njihovo mnenje. Verjetno je res potrebno storiti nekaj v tej smeri, morda z postavitvijo enega ali dveh referendumskih dni v letu, ko bi odločali o vseh vprašanjih. Nikakor pa se referendumom ne bi smeli odpovedati. Na kakšen način bi sicer sploh lahko vladajočim strukturam povedali, da se z njihovimi rešitvami ne strinjamo? To bo še kako prav prišlo ob uveljavitvi npr nove družinske zakonodaje s katero se ne strinja ogromna večina, koalicija pa jo navkljub vsemu slepo zagovarja...