Tudi za te božične praznike smo pripravili igrico s petjem. Odigrali smo jo pred družinsko publiko, v goste pa so nas povabile tudi Marijine sestre. Igrica z naslovom »Angelček išče pesmico« je zelo preprosta, vendar omogoča, da se vsak predstavi s svojimi gledališkimi talenti, glasbilom ki ga igra..., vendar pa je poudarek na preprostosti in mobilnosti.
In tako smo minuli konec tedna nastopili tudi v domu ostarelih, ki ga vodijo omenjene redovnice. Ne bom pisal o odzivu, vtisih, improvizaciji, ampak o obisku, ki smo ga na koncu naredili.
Ko je bilo že vse zaključeno in smo se odpravljali proti avtomobilu, nas je sestra povabila naj »obiščemo« še bolnika, nekdanjega misijonarja, ki že štiri leta nepokreten leži pri njih. V prvem trenutku mi je bilo težko, saj ga nobeden od nas ni poznal, a sestra je bila že na vratih.
Na postelji je ležal človek, ki so se mu poznala težka leta preživeta daleč od civilizacije. Predstavljal sem si, da je nekoč prestavljal ceste, kopal vodnjake, skrbel za uboge. Zdaj pa je sam ubog in nebogljen… Kljub temu se mu je obraz raztegnil v širok nasmeh. Želel si je slišati pesem. Zapeli smo mu Sveto noč. Počasi, potiho, kot da ga ne bi hoteli preveč motiti. Poslušal je z nasmehom in v kotičku oči se mu je nekaj zasvetilo. Kljub nepokretnosti se je hotel z vsakim rokovati in malo pošaliti.
Ganila me je njegova dobra volja in humor. Nobenega stokanja in jadikovanja. Tega od človeka, ki je popolnoma odvisen od drugih, skoraj ne pričakuješ. In ko smo se že namerili oditi, nas je blagoslovil. Duhovnik, ki nima več ničesar svojega, ki le še čaka na srečanje z Očetom, nam je hotel nekaj podariti. Blagoslov! Zame je bil to najlepši dokaz, da tudi če ničesar nimaš, lahko nekaj daš, kajti daješ iz srca, ki je polno ljubezni. In za trenutek sem tudi občutil, kakšno veselje so doživeli pastirji in modri, ko so našli Jezusa v jaslih. Nič jim ni mogel dati, a dal jim je vse.
Zdravilen je bil ta obisk pri bolniku, še vedno razmišljam o njem.

Pripravil sem razmišljanje ob govoru Ivana Omana na slovesnosti ob 20 letnici slovenskega plebiscita, ki so jo pripravili v novoustanovljenem Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve. Preberete ga lahko tule.
Sicer pa je prav, da Omanov govor preberete tudi v celoti. Tule je prepis povedanega.

"Bog daj, dober večer!
Dame in gospodje. Pozdrav!
Pravijo nekateri, ne glejmo nazaj, glejmo samo naprej, ampak ravno tisti, ki svetujejo naj gledamo samo naprej, zelo gledajo nazaj. Pravijo da je zgodovina učiteljica življenja, učiteljica narodov, zato je prav, da jo poznamo in sicer takšno, kot je bila.
Praznujemo dan samostojnosti in enotnosti.
Zanimivost je ob tem. Ta praznik sovpada s praznovanjem nekega dogodka, ki pomeni začetek neke nove dobe, recimo ji Kristo geneze. Tudi samoodločba slovenskega naroda pomeni začetek nove dobe za slovenski narod.
Lastna suverena država po skoraj pol drugem stoletju prizadevanj za ta cilj, od narodnih taborov, do majniške deklaracije 1917, pa majniške deklaracije 1989 in do uradnih lističev na plebiscitu 23. decembra pred 20. leti. Izglasovali smo Slovensko državo. Po šestih mesecih priprav, se je potem zgodil zgodovinski eksodus. Slovenski izhod iz Egipta skozi rdeče morje, v svobodo in suverenost!
Kaj sedaj?
Ali res tavamo po puščavi in žalujemo za egiptovskimi lonci mesa, ki jih pa v resnici niti ni bilo? Kaj smo zapisali v preambulo temeljne ustavne listine o neodvisnosti: „Ni bilo spoštovanja temeljnih človekovih pravic ni bilo vladavine prava.“ Ali se ne sliši nekam znano? Človekove pravice in pravna država. Nekako aktualno, tukaj in zdaj.
Dan samostojnosti in enotnosti. Spomini na te dogodke, opomini in tudi očitki, ob priznavanju zaslug Demosa za osamosvojitev, takoj tudi očitki o radikalno desnih težnjah in celo proti komunističnih in to tako, pomislite, kot da je proti komunizem nekaj slabega.
Trdim, da kdor ni protikomunist ni demokrat! Tako o Demosu. Očitki, da tista desnica v Demosu, da je hotela uveljaviti avtoritarno komunistično logiko, zaradi tega naj bi kot slišimo, Drnovšku Demos kot celota prostovoljno predal oblast. Ni res, da kot celota, pač pa tisti del Demosa, ki mu je bila všečna „romunizacija“ Slovenije. Vse zaradi bolestne alergije na tisto, čemur pravijo desnica v Demosu, pri tem pa pozabljajo, da bi brez te desnice še lep čas čakali na mednarodno priznanje
Dan samo in enotnosti!
In enotnosti. Dostikrat slišimo, kako smo takrat pred 20. leti in pol leta kasneje bili enotni, sedaj pa spet tako razdeljeni. Različnost v pogledih različnih političnih opcij je nekaj popolnoma normalnega in torej prav nič slabega. V pogovorih pred plebiscitom se je pokazalo, da je te razlike možno ublažiti in preseči. Dosegli smo enotnost tudi med političnimi vodstvi. Narod je bil tako enoten, tam ni bilo problema. Problem je bil doseči enotnost v politični eliti. Nekaj drugega je pa naslednje. Ni prav, da vladajoči politiki vlečejo na dan tisto zaradi česar smo razdeljeni in s tem povečujejo razdor v isti sapi, kot kličejo k enotnosti.
Enoumja ne bo mogoče restavrirati. Berlinski zid je padel pred 21 leti. Sicer bo prišel čas, ko bo slovenski narod vzel na znanje svojo celotno zgodovino, tudi bremena najtežjega obdobja in izrekel svoj Confiteor. Prišel bo čas, ko bodo naši potomci enotni tudi ob tistem, ob čemer smo sedaj razdvojeni. Prišel bo čas!
Sicer pa kakor koli že: „Bog živi nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!“

Cerkveni praznik Svetih treh kraljev je eden izmed praznikov iz božičnega sklopa in ga praznujemo 6. januarja. Praznik najbolj poznamo po tem, da so takrat prišli trije kralji k novorojenemu Jezusu in prinesli vsak po eno darilo. V spomin na to v jaslice postavimo tri kralje: Gašperja, Miho in Boltežarja. Ponekod praznik imenujejo tudi tretji božič, večer pred njim pa tretji sveti večer.
S kralji se konča “božična doba” ali dvanajsterodnevje (dodekahemeron).
Zato je na ta dan in njegov predvečer veliko šeg in verovanj. Kristjani ob mraku zopet blagoslovijo svoje domove, s kredo pa nad vrata napišejo letnico in prve črke imen teh kraljev, na primer 20+G+M+B+11 (kratice pomenijo Gašper, Miha, Boltežar).
Liturgično poimenovanje dneva pravzaprav ni točno, saj Cerkev ne slavi treh kraljev, ampak Gospodovo razglašenje ali epifanijo (iz grške besede epihaneia, ki pomeni pojaviti, prikazati se).

Ob tem po domovih hodijo tudi koledniki, ki družinam voščijo blagoslova in prosijo darove za otroke v stiski. Tudi nas so obiskali...

Smo še sredi Božične dobe. Sveti trije kralji se bodo vsak hip poklonili Jezusu, jaz pa sem že pri Križevem potu. Sem namreč tik pred realizacijo križevega pota, mislim da že sedmega (tudi diplomiral sem pred leti iz Križevega pota kot likovnega organizma). Ob tem se spominjam pokojnega kartuzijana, kiparja p. Wolfganga Koglerja. Ta je takoj po Veliki noči začel ustvarjati kipce za jaslice, dan po božiču pa križane.
Križev pot, ki ga snujem tokrat bo nekoliko poseben, vsekakor pa drugačen od mojih dosedanjih. Cel Križev pot se bo odvil na eni sami slikovni ploskvi velikosti 150 krat 250 cm. Na njej bo ločenih 15 različno velikih delov (eden tudi za Vstajenje). Nekatere postaje bodo realistično izdelane, druge abstraktne, nekatere prikazane samo z rimsko številko...
Veselim se vsake nove poteze, vonja barv, ki me sprejme v ateljeju, upam pa na dober rezultat.

Z novim letom začenjamo intenzivnejše sodelovanje s spletnim portalom Casnik.si. Ob sredah bomo objavljali njihove aktualne komentarje.
O sebi, oz projektu Časnik, so snovalci zapisali:
»Časnik ustvarjajo za skupno dobro zavzeti avtorji, ki menijo, da je na slovenskem medijskem trgu prostor tudi za spletni magazin konzervativne, katoliške in klasično liberalne usmeritve.
Kot konzervativno razumemo pojmovanje sveta in življenja, ki izhaja iz nenadomestljivosti in prvenstvenosti človekove osebe, družine, naroda in temeljnih civilno-družbenih in lokalnih skupnosti.
Katolištvo je v tem, da se navdihujemo iz judovsko-krščansko-grškega miselnega in vrednotnega izročila ter se zavedamo prispevka Katoliške cerkve k skupnemu dobremu.
Kot klasični liberalizem opredeljujemo nazor, ki izhaja iz negativnega umevanja svobode in enakosti kot enakosti pred zakonom. Liberalizem, ki se zavzema za močno, a na vladavino prava omejeno vlogo države, prisega na absolutne moralne vrednote, na navade in običaje, ki se utelešajo v družinah, lokalnih skupnostih in religiji.«
Člani uredništva so bili v decembru na sestanku pri uredniku in skupaj smo se dogovorili za sodelovanje. V sredo 5. januarja ob 14.45 bo tako na sporedu prvi komentar Aleša Mavra pod skupnim naslovom »Komentiramo s spletnim portalom Časnik.si«. Vabljeni k poslušanju, prebiranju in komentiranju pestrih političnih vsebin.