Nič ni narobe, če kdaj namignem tudi na kakšen dogodek ali razstavo, ki še vabi. Povabilo je povezano z Ljubljano in obeta nekaj za tiste, ki si želijo izvedeti nekaj več, ali pa vsaj osvežiti tisto znanje, ki so ga nekoč že imeli.
V nedeljo 23. januarja se bomo spominjali 139 letnice rojstva arhitekta Jožeta Plačnika, ki je s svojimi stvaritvami zelo zaznamoval podobo Ljubljane, njegova dela pa najdemo tudi drugod po Sloveniji in v nekaterih evropskih prestolnicah. Ljubljana se mu bo v teh poklonila z nekaterimi razstavami in dogodki.
Najprej naj omenim brezplačne vodene oglede Ljubljene na Pečnikov rojstni dan, nedeljo 23. januarja, ko se boste lahko sprehodili od Mestne hiše, preko tržnice in Tromostovja do Maxija in od tam do Plečnikove hiše v Trnovem. Sledil bo ogled fotografske razstave na Krakovskem nasipu z naslovom Glasba panoram Plečnikove arhitekture avtorjev Barbare Jakše Jeršič in Staneta Jeršiča. Sprehod boste nato nadaljevali do Narodne in univerzitetne knjižnice ter Križank, kjer se bo ogled zaključil. Vodeni ogledi bodo ob 10. in 14. uri, v primeru zanimanja pa tudi ob 16. uri.
Zavod ArtKontakt, ki je pripravil projekt Odkrivanje Plečnikove arhitekture, je poleg prej omenjene razstave na Krakovskem nasipu pripravil tudi razstavo v podhodu Maksija. Tam je Plečnikova arhitektura predstavljena skozi pogled vertikalnih panoram, projekt pa vključuje še fotografsko razstavo Razkriti pogledi arhitekture Jožeta Plečnika v izložbeni galeriji Maxija, brezplačne delavnice za otroke in diskusijska srečanja v kavarni Maxi. V sklopu projekta Odkrivanje Plečnikove Ljubljane sta nastala tudi film Glasba panoram Plečnikove arhitekture avtorja Jurija Popova ter publikacija Kako preživeti dan, na socialnem omrežju Facebook pa deluje profil Ljubim Plečnika. Ker želijo Plečnika ljudem približati preko različnih čutov, tudi okusa, pa projekt vključuje tudi sladico, poimenovano Plečnikova čokoladna piramida.

V letu 2011 je v redne oddaje namenjene katehezi odraslih vstopil ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres. Z njim sva imela pogovor na temo Kristjan v sodobnem svetu. Prva kateheza je imela naslov Vera in razum. Nadškof je razmišljal o tem ali si vera in razum nasprotujeta, izključujeta ali dopolnjujeta in kakšno je pravo razmerje med njima?
Nekoč so se ljudje spraševale po “bogovih” in so menili, da obstajajo dobri in slabi bogovi, ki so bili »zadolženi« za določeno deželo ali ljudstvo, bogovi z različnimi zadolžitvami, npr. plodnost, vojna, lov in pridelek.
Danes se sprašujemo: Ali Bog obstaja?
Ateisti pravijo: Ne, Bog je pravljica, plod človeške domišljije, ne obstaja!
Mnogi drugi trdijo: »Nekaj višjega« vendarle mora obstajati.
Verniki izpovedujejo: Bog obstaja!

Med drugim je nadškof Stres odgovoril tudi na tri kratka vprašanja:
1. Ali si vera in razum nasprotujeta?
Ne, tako vera kot razum sta od Boga in peljeta k Bogu.

2. Ali lahko razum zboli?
Ja, kadar ga podredimo interesom in strastem.

3. Ali religija potrebuje razum?
Ja, razum varuje religijo pred nezdravim razvojem.

Sicer pa lahko oddajo najdete tudi v našem spletnem arhivu:
http://audio.ognjisce.si/index.php?p=Radijska_kateheza
pod naslovom: rk 2011 01 19 nadskof Stres

Danes naj vas povabim na stran Časnik.si, kjer je današnji zapis...

15. januarja je minilo natanko dve leti od prvega blogovskega zapisa. Tole je 614. zapis po vrsti. Nastalo je približno 770 strani besedila in fotografij na formatu A4. Mesečni rekord drži september leta 2009, ko je nastalo 34 zapisov (predvsem zaradi kolesarske poti od Ponikve do Št. Andraža in Maribora), najmanj vpisov pa je zabeležil september leto kasneje (2010) le 14 (zaradi blogovskega »posta«). Dnevno se na strani zabeleži od 2500 do 4000 zadetkov, največ jih je bilo menda okoli 8000. Statistika kaže, da si je npr predzadnji zapis o Klarisah, v dveh dneh z direktnim dostopom ogledalo 324 obiskovalcev. 45% obiskovalcev dostopa do bloga direktno, 24 % preko Googla, 18 % jih pride preko radijske strani, 3.5 % preko Najdi.si, nekaj preko Drugega sveta, Facebooka in podobno.
Tako kaže suhoparna statistika. Ne pove veliko, nekaj pa vendarle.
Sam dojemam pisanje na blog, kot neko vrsto beleženja vtisov, nekje med komentarjem in literaturo. Želim biti eden od tistih, ki ima in tudi zagovarja svoje mnenje. Velikokrat se skušam vživeti v dialog z bralcem, saj to ves čas počnem tudi pred mikrofonom. Tako je pač radijsko delo, sediš pred mikrofonom in si predstavljaš pred seboj avditorij. Ta dejansko obstaja, vendar pa ga ti ne vidiš. Podobno je s pisanjem. Ker gre za javno pisanje, objavljeno na spletu, nikoli ne veš, kdaj komuniciraš in koga nagovarjaš. Anonimnost je včasih prednost, včasih pa težava. Odmevi so večinoma prizanesljivi, najdejo se tudi nasprotniki, kdaj tudi strupeni, a tako je življenje. Nikoli te ne bodo imeli vsi radi… in nikoli te ne bodo vsi sovražili… pravilo življenja!
Dve leti je le dih v času, misel v vetru, pogled proti zvezdnatemu nebu… Krhko, a hkrati oprijemljivo. Krhko, ker lahko že tehnična težava vse skupaj »odplakne«, oprijemljivo, ker je kljub temu, vedno na voljo. Nazdravljam na novo, tretje leto! Salute!

Ste kdaj opazovali sence, ki jih mečejo drevesa v gozdu pozimi? Dolge in sloke so. Čisto drugačne od tistih poletnih ali pomladnih. Drevesa rišejo linije po tleh, po poteh in listju. Ker ni snega in so temperature za januar nenavadno visoke, ker se tudi dan že daljša, skoraj malo »diši« po pomladi. A ta je še daleč. Ljudi pa sonce zvabi iz domov, kot muhe mrhovina. Kdor zna opazovati, tudi v zimski sivini vidi barve. To so barve optimizma. Prav posebne so, subtilne, kot bi jih opazili na pravkar očiščeni stari steni, ki čaka pleskarja, da jo pobarva.

Redko ni treba na sliki popraviti ničesar. Ta je ena izmed teh.
Kam pelje ta pot? To ni vprašanje iz geografije ampak iz domišljije...