Ob 12. uri je odstopil mariborski nadškof Franc Kramberger. Novi nadškof z vsemi pooblastili je tako Marijan Turnšek.

Ob vsem drugem kar je bilo v 30. letih njegovega delovanj dobro, pohvalno in se bo zapisalo v zgodovino, je povedal tudi:
"Prav vse prosim, da mi oprostijo napake, ki jih tudi ni manjkalo; jih priznavam in obžalujem v prepričanju, da jih bodo posamezne ustanove, naj so pastoralne, administrativne, pedagoške ali gospodarske, finančne narave popravile in odpravile."

Hvala za te besede! Nakazujejo pravo pot, prvi korak k urejanju nastalih razmer.

Koalicija se v zadnjem času ukvarja samo še s ščitenjem sebe in svojih. Zaskrbljujoče je, da gre za zavestne kršitve zakonov. Tukaj ne bomo dovolili vpogleda, ker bi lahko škodilo dobremu imenu tega, ki je takrat deloval kot »patriot«, tam ne bomo več preiskovali, ker bi lahko na vrh izplavalo ime njenega partnerja, spet drugje bomo ščitili tiste, ki smo jim podelili javna sredstva, saj je bolje, da so jih dobili »naši« kot njihovi. Sodnik je obtožen korupcije, parlament o njegovi imuniteti ne uspe odločati pravočasno, nekdo si vzame pravico in prilagodi zakon… Parlament ima 89 redno zaposlenih poslancev in enega za rešetkami, koalicija ima posledično glas več, kot ji je bil podeljen na volitvah, pa se tudi tukaj nič ne premakne.
Slovenija je velika preproga, kdor le more, pometa pod njo. Vse resnične in morebitne nečednosti. Smo blizu anarhije. Ta politika res potrebuje nove standarde. Tisti, ki se kitijo, da so jih vzpostavili, so njihovi grobarji. Mi pa čakamo in opravljamo za hrbti. Pa kaj nam je?

Včasih se stvari sestavijo tako, da ne uspeš niti zadihati med enim in drugim delom. Ljudje si podajajo kljuko in žal si zaradi naglice ne moremo pokazati prave naklonjenosti in domačnosti. Nekaj podobnega se je spletlo tokrat. Spletni portal Casnik.si smo predstavljali na radiu. Jani Drnovšek, p. Peter Lah, Aleš Čerin, Aleš Maver, Matej Kovač in moja malenkost, smo skušali v pogovoru z Alenom Salihovićem razložiti zakaj je pomembno, da imamo tudi tak mnenjski časopis, ki zastopa krščanska, laična, konzervativna stališča. Na tem polju je v Sloveniji vrzel, ki jo skušamo zapolniti ali vsaj »zakotaliti kamen, da se kaj prime…«

Še predno smo dobro zaključili sem z akademskim slikarjem Krištofom Zupetom posnel krajši pogovor ob izidu njegove nove knjige dnevniških zapiskov »Strpnost 4« in petkovem odprtju razstave, ki jo pripravlja v Horjulu. Tokrat bo razstavil serijo devetih avtoportretov, ki jih je naslikal v zadnjem letu, saj, kot pravi, drugih naročil nima. Slike za to razstavo je napravil kot obračun s seboj, s svojo starostjo in mladostjo hkrati.
Beseda še ni dobro zamrla in izpušni lonec avtomobila s katerim sem Zupeta odpeljal proti domu, se še ni ohladil, ko smo v branje že vzeli delo Franceta Tomšiča »Od stavke do stranke«, ki ga je ob Tomšičevi ženi uredila tudi dr. Rosvita Pesek. V družbi Peskove in Jožeta Dežmana smo potem razmišljali o 20 letnici slovenske države, ljudeh, ki so nas do tega pripeljali in tudi o dokumentu, ki je »zakuhal« proces proti četverici. Namreč morda ne veste, da ga je, posredno seveda, »zakuhal« pokojni Tomšič. Dokument, ki ga je zastavnik Borštner prinesel na Mikro Ado in se je kasneje znašel na Mladini je govoril o tem, da mora vojska in njena tajna služba KOS, spremljati delavske demonstracije. Nastal pa je na osnovi štrajka delavcev iz Litostroja leta 1987, ki ga je vodil France Tomšič!
In še za posladek… Ravno med kavo in slovesom od dr. Peskove, sta nas obiskala še dr. Alojz Demšar in dr. Petra Leben Seljak, avtorja skoraj 500 strani obsežne knjige, ki popisuje hiše na Žirovskem od leta 1500 do 1902.
Skratka, pisan dan. Ko prideš domov, nekaj časa zelo plitvo dihaš. Informacije in vtisi se mešajo v glavi, ko pa se bodo uredili, bodo ostali (lepi) spomini…

Ker je bilo Sveto pismo posebej izpostavljeno, pripenjam razmišljanje o evangelijih, ki sem ga pred časom napisal.
Beseda evangelij pomeni „veselo oznanilo o Jezusu Kristusu“. Gre za literarno zvrst, neke vrste življenjepis, apostolsko pridigo, katere namen je: „...da bi vi verovali.“ V evangelijih zelo malo izvemo o Jezusovih zgodnjih letih, veliko pa o njegovem zadnjem tednu pred smrtjo in dneh po vstajenju. Vsaj trideset let po Jezusovi smrti se je „blagovest“ oznanjala ustno. Sčasoma pa je postalo neobhodno, da se Jezusovo življenje zapiše, saj je bilo vse manj živih prič. Med leti 60 do 90 po Kristusu so tako nastali štirje kanonski evangeliji, ki sestavljajo štiri portete iste osebe in skupaj tvorijo popolnejšo sliko o Jezusu, kot bi jo en sam.
Matejev evangelij lahko poimenujemo tudi judovski, saj se še posebej zanima za vprašanja kristjanov iz Judovstva. Opozarja, da so se stare prerokbe uresničile in da je Jezus Mesija, ki so ga pisma napovedovala. Vsebinsko se Matejev evangelij v veliki meri ujema z Markovim, kar pomeni, da ga je avtor poznal in upošteval. Škof Papija, ki je bil verjetno še sam apostolski učenec, piše: „Matej je zbral na hebrejski način besede pisma, vsak jih je pač objavil kot mu je bilo dano.“ Evangelist Matej ljubi številke, simetrijo, sestavljene misli, pravilnost in stvarnost. Pri njem ni važen vrstni red, kaj se je kdaj zgodilo, ampak nauk.
Najstarejši evangelij je Markov. Je kratek, poln dogajanja in je bil napisan, da bi kristjanom pomagal druge prepričati o Jezusu. Marko Jezusa slika kot moža dejanj. Ta evangelij je najkrajši in naj bi ga v Rimu sestavil Janez Marko, po pripovedovanju apostola Petra, kateremu je bil kot sin. Škof Papija piše takole: „Marko, tolmač Petrov, je natančno napisal, kar si je zapomnil; toda kar je Gospod naredil ali dejal, ni zapisal po nekem redu. Gospoda sam namreč ni poznal ne spremljal, marveč pozneje Petra. Ta pa je, kot je bilo pač potrebno, včasih poučeval, pa ne z namenom, da bi ustvaril popolno delo o Gospodovih besedah. Torej ni Markova pomota, če je nekatere dele napisal, kot so mu ostali v spominu. Pazil je le na to, da ni ničesar izpustil ali spremenil kar je slišal.“ Marko obilno pripoveduje tudi o tem, kakšne težave so imeli apostoli pri verovanju. O Petru pove veliko, a malo dobrega, kar ni čudno, saj je bil Peter njegov vir...
Lukov evangelij in Apostolska dela sta dva dela istega spisa, ki ga avtor posveča Rimljanu Teofilu. Cerkev v Rimu je okli leta 180 dala napisati kratke uvode v vse evangelije in tam izvemo o avtorju naslednje: „Luka, Sirec iz Antiohije, po poklicu zdravnik, učenec apostolov (iz tega sledi, da Jezusa osebno ni poznal). Pozneje je spremljal sv. Pavla do njegovega mučeništva. Nezmoten, neoženjen in brez otrok je služil Gospodu in potem v Boeciji zaspal v smrti, star 84 let, poln Svetega Duha. Kakor sta že pred njim Matej v Judeji, Marko pa v Rimu, napisala evangelije, je napisal tudi on, po navdihnjenju Svetega Duha, v ahajskih pokrajinah (v Grčiji) celotni evangelij“. Luka je med vsemi evangelisti najbolj zgodovinar, ima lep litararni slog. Jezus v njegovem evangeliju nagovarja posameznika osebno, je mož molitve, poln Svetega Duha. Prve tri evangelije, zaradi podobnosti in enakih mest, ki jih lahko med seboj primerjamo, imenujemo tudi sinoptični
Janezov evangelij se od ostalih najbolj razlikuje. Avtor sebe opisuje kot „učenca, ki ga je Jezus imel rad“, torej osebnega pričevalca. Dolgo je veljalo, da gre za Janeza Zebedejevega sina, Jakobovega brata. Ta evangelij je nastajal neodvisno od ostalih treh. Svojo pripoved združuje na zelo oseben način, ob tem tudi premišljuje in oznanja. Tu ne zasledimo prilik, zato pa veliko razpravlja z Judi. Uporablja kratke ritmične stavke, ki slovnično niso vedno izpiljeni. Dogajanje se za razliko od sinoptikov, večinoma godi v Jeruzalemu. Četrti evangelist nam je napisal bogoslovje božjega razglašenja v Jezusu Kristusu iz Nazareta.

V sredo 2. februarja bo Svečnica. Ta pomeni sklep širšega božičnega časa. Do takrat so v cerkvah še postavljene jaslice, med bogoslužjem se pojejo božične skladbe. Doma navadno jaslice pospravimo po svetih Treh kraljih, še sploh, če so združene z božičnim drevescem, ki se navadno zaradi suhega zraka v stanovanju izdatno osipa (na umetno drevo nismo pristali).
Ker pa smo si za božič omislili nekoliko alternativno „drevce“ in tudi malo posebne jaslice, smo jih tokrat pustili skoraj do Svečnice, se pravi do danes. Kaj hočem reči z „malo posebnim drevcem“? Iz mreže za zajčnik sem izdelal stožec, ki smo ga kasneje obložili z mahom. Nanj smo pritrdili okraske iz slame in barvaste lučice in to je bilo naše „božično drevo“.

Namesto mahu smo imeli tokrat v jaslicah ostanke, ostružke lesa, ki očetu ostanejo od izdelovanja zobotrebcev. Ja, moj oče sam izdeluje zobotrebce. Iz dobro posušenega leskovega lesa, jih v dolgih zimskih večerih pripravi kakih 10 kozarcev, ki jih potem razdeli med sorodnike. To so najboljši zobotrebci na svetu! Po ostrini bi jih še najlažje primerjal s kakšnim skrivnim Rambovim orožjem, ki se nenadoma zapiči iz zasede... In dve škatli ostružkov, ki jih dobi, ko z drobnim srpičem ostri zobotrebce, so popolnoma dovolj za solidne „alternativne“ jaslice!
Soba je spet pospravljena, izgleda precej večja, naznanja pa tudi, da je pomlad bližje.