Ker je bilo Sveto pismo posebej izpostavljeno, pripenjam razmišljanje o evangelijih, ki sem ga pred časom napisal.
Beseda evangelij pomeni „veselo oznanilo o Jezusu Kristusu“. Gre za literarno zvrst, neke vrste življenjepis, apostolsko pridigo, katere namen je: „...da bi vi verovali.“ V evangelijih zelo malo izvemo o Jezusovih zgodnjih letih, veliko pa o njegovem zadnjem tednu pred smrtjo in dneh po vstajenju. Vsaj trideset let po Jezusovi smrti se je „blagovest“ oznanjala ustno. Sčasoma pa je postalo neobhodno, da se Jezusovo življenje zapiše, saj je bilo vse manj živih prič. Med leti 60 do 90 po Kristusu so tako nastali štirje kanonski evangeliji, ki sestavljajo štiri portete iste osebe in skupaj tvorijo popolnejšo sliko o Jezusu, kot bi jo en sam.
Matejev evangelij lahko poimenujemo tudi judovski, saj se še posebej zanima za vprašanja kristjanov iz Judovstva. Opozarja, da so se stare prerokbe uresničile in da je Jezus Mesija, ki so ga pisma napovedovala. Vsebinsko se Matejev evangelij v veliki meri ujema z Markovim, kar pomeni, da ga je avtor poznal in upošteval. Škof Papija, ki je bil verjetno še sam apostolski učenec, piše: „Matej je zbral na hebrejski način besede pisma, vsak jih je pač objavil kot mu je bilo dano.“ Evangelist Matej ljubi številke, simetrijo, sestavljene misli, pravilnost in stvarnost. Pri njem ni važen vrstni red, kaj se je kdaj zgodilo, ampak nauk.
Najstarejši evangelij je Markov. Je kratek, poln dogajanja in je bil napisan, da bi kristjanom pomagal druge prepričati o Jezusu. Marko Jezusa slika kot moža dejanj. Ta evangelij je najkrajši in naj bi ga v Rimu sestavil Janez Marko, po pripovedovanju apostola Petra, kateremu je bil kot sin. Škof Papija piše takole: „Marko, tolmač Petrov, je natančno napisal, kar si je zapomnil; toda kar je Gospod naredil ali dejal, ni zapisal po nekem redu. Gospoda sam namreč ni poznal ne spremljal, marveč pozneje Petra. Ta pa je, kot je bilo pač potrebno, včasih poučeval, pa ne z namenom, da bi ustvaril popolno delo o Gospodovih besedah. Torej ni Markova pomota, če je nekatere dele napisal, kot so mu ostali v spominu. Pazil je le na to, da ni ničesar izpustil ali spremenil kar je slišal.“ Marko obilno pripoveduje tudi o tem, kakšne težave so imeli apostoli pri verovanju. O Petru pove veliko, a malo dobrega, kar ni čudno, saj je bil Peter njegov vir...
Lukov evangelij in Apostolska dela sta dva dela istega spisa, ki ga avtor posveča Rimljanu Teofilu. Cerkev v Rimu je okli leta 180 dala napisati kratke uvode v vse evangelije in tam izvemo o avtorju naslednje: „Luka, Sirec iz Antiohije, po poklicu zdravnik, učenec apostolov (iz tega sledi, da Jezusa osebno ni poznal). Pozneje je spremljal sv. Pavla do njegovega mučeništva. Nezmoten, neoženjen in brez otrok je služil Gospodu in potem v Boeciji zaspal v smrti, star 84 let, poln Svetega Duha. Kakor sta že pred njim Matej v Judeji, Marko pa v Rimu, napisala evangelije, je napisal tudi on, po navdihnjenju Svetega Duha, v ahajskih pokrajinah (v Grčiji) celotni evangelij“. Luka je med vsemi evangelisti najbolj zgodovinar, ima lep litararni slog. Jezus v njegovem evangeliju nagovarja posameznika osebno, je mož molitve, poln Svetega Duha. Prve tri evangelije, zaradi podobnosti in enakih mest, ki jih lahko med seboj primerjamo, imenujemo tudi sinoptični
Janezov evangelij se od ostalih najbolj razlikuje. Avtor sebe opisuje kot „učenca, ki ga je Jezus imel rad“, torej osebnega pričevalca. Dolgo je veljalo, da gre za Janeza Zebedejevega sina, Jakobovega brata. Ta evangelij je nastajal neodvisno od ostalih treh. Svojo pripoved združuje na zelo oseben način, ob tem tudi premišljuje in oznanja. Tu ne zasledimo prilik, zato pa veliko razpravlja z Judi. Uporablja kratke ritmične stavke, ki slovnično niso vedno izpiljeni. Dogajanje se za razliko od sinoptikov, večinoma godi v Jeruzalemu. Četrti evangelist nam je napisal bogoslovje božjega razglašenja v Jezusu Kristusu iz Nazareta.