Že nekaj časa me je vleklo na dolenjsko, na kraj kjer so ubili Lojzeta Grozdeta. Lepi dnevi sredi zime so to omogočili. Ob potoku Vejeršca, ki mirno teče pod že skoraj obnovljenim mirenskim gradom pelje pot. Po njej smo se odpravili od gostilne Francka v Mirni, tam pa je tudi začetek pohodne poti »Speča lepotica«. Ta vodi ob ribniku, kjer se na desni kažejo razkošni obrisi gradu, ki ga je pozabi iztrgal prizadevni prof. Marko Marin. Potem pot zavije na levo na makadamsko pot in že kmalu lahko na levi strani zapazimo znamenje križa pod veliko skalo. Do tja so partizani v noči po mrazu vlekli mučenega Grozdeta in ga tam ustrelili. Nekaj presunljivega je v tem kraju.
Otroci so našli Grozdetovo truplo med zvončki skoraj dva meseca po zločinu. Na sosednjem hribu, kjer je sončna lega, že cvetijo.

Na sam Prešernov dan je Zavod za turizem in kulturo Žirovnica pripravil »Pohod po Poti kulturne dediščine« od Žirovnice do Vrbe. Če je lansko leto (po mojih nepreverjenih podatkih) to pot prehodilo 80 pohodnikov, pa nas je bilo letos, zaradi lepega vremena, vsaj 10 krat več (tokrat gre za mojo oceno). Vsak pohodnik je na začetku dobil izkaznico, ki jo je na vsaki točki dopolnil z žigom. Slikovita pot nas je vodila od Čopove rojstne hiše v Žirovnici, do aleje slavnih slovenskih rojakov pred šolo v Zabreznici, nato do Janševega čebelnjaka na Breznici in Finžgarjeve rojstne hiše v Doslovčah. Pot se je nadaljevala do Rodin kjer je rojstna hiša Janeza Jalna ter sklenila v Vrbi pri cerkvi svetega Marka in Prešernovi rojstni hiši.
Lep sončen dan je na plano izvabil veliko pohodnikov, ki so se v spremstvu vodnikov organizirano pomikali od točke do točke. Na vseh točkah so organizatorji poskrbeli za topel napitek in prigrizek, da smo 8 kilometrov dolgo pot lažje premerili. Pravzaprav je bila pot do kraja, kjer smo imeli parkiran avtomobil, verjetno dolga 10 kilometrov in če prištejem še »sladko breme« v nahrbtniku, lahko mirno zapišem, da sem bil na cilju prav vesel sedeža… Pohod, ki je opredeljen kot nezahtevna pohodniška pot, naj bi sicer lahko opravili v dveh urah, vendar je zaradi ogledov rojstnih hiš in predavanj vodnikov vendarle treba računati vsaj štiri ure.
Vesel sem, da se naši mladeži pohod ni zdel »beden«, da so slišali marsikaj novega in da smo Kulturni praznik preživeli v duhu kulture, tudi telesne. O tem priča tudi fotogalerija.

Pri hiši Marije Čopa v Žirovnici smo dobili izkaznice in prvi žig.

Aleja slavnih rojakov z Antonom Janšo, Matijo Čopom, Francetom Prešernom, Franom Saleškim Finžgarjem in Janezom Jalnom.

Rekonstrukcija čebelnjaka Antona Janše v Breznici.

Iz Finžgarjeve rojstne hiše v Doslovčah.

Del muzejske hiše Janeza Jalna.

Množični prihod v Vrbo, kjer je bila ob 12.h maša v cerkvi sv. Marka in nato ob 13.h še proslava z državno udeležbo.

V Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma je bila na predvečer kulturnega praznika velika državna proslava s podelitvijo Prešernovih nagrad. Prireditev pod naslovom Umetnost umetniku je posrečeno zasnovala scenaristka in režiserka Neda Rusjan Bric, ki se je ves čas spraševala, kaj pomeni umetnost, koga nagovarjajo muze in podobno. Za osnovo vzela nekatera znana besedila Tarkovskega, Milčinskega, Filipčiča, Shakespearja in s pomočjo igralskega tima ustvarila svežo in gledljivo predstavo. Seveda je bila glavna vloga namenjena nagrajencem, kakor je verjetno tudi prav in se najbolj spodobi. Najprej je zbrane, med katerimi je bil tudi predsednik republike, nagovoril predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Jaroslav Skrušny, ki je razmišljal o tem čemu praznik poezije in s tem vse kulture v tem kriznem času. Odgovor, ki ga ponuja Skrušny, bi bil, da zato, ker je moralna obligacija države, da vsaj nekaj svoje moči zastavi za stvar umetnosti in kulture in se s tem zave svojega dolga do krhkih in ponižanih, razžaljenih in nemočnih posameznikov.
Prešernovi nagradi sta prejela pesnik Miroslav Košuta in dirigent Anton Nanut za življenjsko delo, nagrade Prešernovega sklada pa igralka Janja Majzelj, pisatelj Emil Filipčič, oblikovalec Jure Miklavc, glasbenik Zlatko Kaučič, ilustratorka Liljana Praprotnik Zupančič in tenorist Branko Robinšak.
Miroslav Košuta je v govoru razmišljal o svojem odnosu do literature, do slovenstva in zamejstva, omenil pa je tudi svoja tržaška kolega, ki sta že stala na podiju, kjer se je delila najvišja slovenska nagrada za kulturo: Borisa Pahorja in Alojza Rebulo. Svoj govor je sklenil enigmatično in metaforično z naslednjimi besedami:
»Življenje je za mano, trdo, strmo in neprizanesljivo. Zahvaljujem se vam za priznanje, ki me potrjuje v prepričanju, da ga je bilo vredno živeti.« O vrednosti in presežkih pa so pravzaprav pričali vsi nagrajenci s svojimi deli za katera so tudi prejeli najprestižnejše državne nagrade.

Gallusova dvorana je bila popolnoma polna na podelitvo Prešernovih nagrad.

Miroslav Košuta je imel odličen govor. Publika ga je dvakrat prekinila z aplavzom.

Anton Nanut je z orkestrom RTV Slovenija presenetil z izvedbo simfonične operne uverture Ruslan in Ljudmila Mihaila Glinke.

In še skupinska slika vseh nagrajencev za zaključek.

„Ne jamči več, kakor premoreš; če pa že jamčiš, bodi pripravljen dolg poravnati.“ (Sir 8,13)

„Vse to so poslušali tudi farizeji, ki so bili lakomni na denar, in so se mu posmehovali. (Lk 16,14)

"Pojdi v pogubo, ti in tvoj denar, če misliš, da si Božji dar lahko kupiš z denarjem!" (Apd 8,20)

"Nikar ne kopiči denar na denar! Ves denar nama ne odkupi otroka." (Tob 5,15)

"Kdor ljubi denar, se denarja ne nasiti, in kdor ljubi bogastvo, se dobička ne nasiti: tudi to je nečimrnost!" (Prd 5,9)

"Čemú denar v norčevi roki? Da si kupi modrost, če pa nima razuma?" (Prg 17,16)

"Kadar kdo da v hrambo svojemu bližnjemu denar ali predmete, pa je iz njegove hiše ukradeno, naj tat, če ga najdejo, povrne dvojno."(2 Mz 22,6)

"Ne moremo ti prikrivati, moj gospod, da je denar pošel" (1 Mz 47, 18),

"Kje so tisti, ki so grabili denar in so zanj zaskrbljeni" (Bar 3, 18),

"GOSPOD je dal, GOSPOD je vzel, naj bo hvaljeno ime GOSPODOVO!« (Job 1,21),

"Če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno" (Lk 19, 8).

In še eden, ki ni iz Svetega pisma
"Duhovnik ob smrti ne sme imeti: grehov, denarja in dolgov!"Janez F. Gnidovec:

Nisem si mislil, da ima lahko pisanje bloga tak odmev. Ko me je v sredo poklical Uroš Slak in povedal da je prebral moje razmišljanje o mariborski finančni aferi, najprej nisem bil prepričan ali ne gre za potegavščino. Po precej obširnem pogovoru me je prosil za sodelovanje. Takoj se mi je odprla dilema kompetence. Namreč nisem ne ekonomist, ne klerik, nisem niti iz mariborske nadškofije, da bi lahko spregovoril o kakšnih novih dejstvih. A Slak je vztrajal, da rabi neko mnenje s terena, nekoga ki je kritičen do vsega, kar se z mariborskimi financami dogaja. In sem pristal, saj v resnici sem kritičen, še več sem zaskrbljen in mi ni vseeno kaj se dogaja.
Tako sem bil sinoči v družbi dr. Ivana Štuheca, dr. Bogomirja Kovača, Stojana Zdolška, dr. Janeza Grila, Marte Kos, dr. Jožeta P. Damjana in Aleša Guliča gost v Pogledih Slovenije na prvem programu TV Slo. Teza pogledov je bila, da je bila v ozadju poslovanja mariborske nadškofije slaba strategija, celo hazardersko vztrajanje na določenih projektih, ki so povezani z nemoralnostjo in da v tem primeru ni bilo pravega odziva. Vse skupaj se je hotelo zamolčati, informacij niso hoteli posredovati javnosti, še več, zavajali so! Slak in Treven sta škofiji očitala dvojno moralo. Nista se veliko uštela. Izmikanja je bilo veliko. Kljub temu se mi zdi, da odgovorni imajo imena in priimke in da to nikakor nismo in ne moremo biti vsi katoličani. Oddaja je pač bila kakršna je bila. Za vsem, kar sem tam povedal, stojim.
Po oddaji smo se nekoliko zadržali še v neformalnem pogovoru. Zanimivo se je z Guličem pogovarjati o tem, kako je bil pred leti eden prvih, ki je na radiu v Zasavju uvedel duhovno misel in Marti Kos razlagati pomen besede laik v cerkvenem smislu...
Po oddaji so zvonili telefoni, prihajali so SMS-i, za sodelovanje in besede se mi je zahvalil tudi nadškof Turnšek. Še danes sprejemam različne odzive, telefone in elektronsko pošto... Ne bi si mislil, da je bila stvar tako odmevna. Morda me je najbolj presenetila naslednja pošta:
„Se mi pa zdi, da boste prav načelni in artikulirani laiki, ki vero/Cerkev jemljete zares in zato terjate tudi jasno odgovornost vpletenih, delu struktur/klera pravzaprav postali celo večja nevarnost, kot sam finančni krah...“
Ja, morda je treba razmišljati v tej smeri. Ustanoviti neko združenje, ki si bo „od spodaj“ prizadevalo za večjo jasnost in preglednost znotraj Cerkve. Se še beremo. Sicer pa sprejemam predloge!