Dr. Drago Ocvirk je napolnil koseško dvorano in še preden smo dobro pomislili, sta bili dve uri predavanja za nami. Kar nekaj novih stvari smo izvedeli. Naj jih nekaj naštejem, zgolj zaradi spomina, ki ni stanoviten in kasneje kaj pomeša…
Potovanje od nas do tam, traja dva dneva. Pot iz Avstralije do Salamonovih otokov (se pravi tisti končni del poti) je dolga toliko kot od Ljubljane do Moskve in še malo. Gre za velikanske razdalje. Zakaj Salamoni? Odkrili so jih pomorščaki, ki so pripluli iz Južne Amerike okoli leta 1580. Seveda so iskali zlato. In ker so ga našli v neki reki, torej prosto ležečega, so mislili, da so naleteli na rudnike kralja Salamona.
Prebivalci Salamonovih otokov so bili še do začetka 20. stoletja ljudožerci. Na njih se je leta 1925 ustavila tudi slovenska popotnica in pisateljica Alma Karlin.
Salamoni so ena najbolj revnih držav na svetu, saj je BDP na prebivalca povprečno okoli pol evra na dan. Živijo iz rok v usta, zato je cena hrane visoka. Večinoma živijo iz rok v usta, tudi zato, ker ne morejo ničesar prihraniti. Visoka vlaga poskrbi, da začno dobrine zelo hitro gniti in plesneti.
Okoli 40 odstotkov prebivalstva sestavljajo otroci do 14 leta starosti. Otočje sestavlja več otokov, na katerih govorijo okoli 150 (različnih) jezikov, ki sodijo v štiri velike govorne skupine. Za primerjavo: evropski jeziki večinoma sodijo v indoevropsko skupino, razen ugrofinske skupine.
Stranišče je izjemn pomembna iznajdba, ki je poskrbela za to, da se je smrtnost med ljudmi precej zmanjšala. Ljudje se v kristalnem morju, na rajskih otokih skorajda ne kopajo, kajti poleg morskih psov tam kraljujejo krokodili in druga (tudi strupena) golazen. Krokodil in morski pes sta tudi v njihovem državnem grbu.
Ocvirka tam kličejo father Dragon (zmaj). To seveda zveni neprimerno bolje kot ocvirk, glede na njihovo ljudožersko preteklost... V času odkar predava na tamkajšnji bogoslovni šoli, se je precej zavzel za domorodce in njihovo šolstvo. In le šola in s tem znanje, jih lahko pripeljeta do boljšega življenja. Tega smo se zavedli tudi poslušalci prvega postnega večera, ki smo pokupili zadnjih 30 izvodov njegove knjige Raj z napako.

V petek 11. marca spet začenjamo s postnimi večeri. Tokrat jih pripravljamo že trinajstič pod skupnim naslovom: Cerkev - župnija moj dom?! Zakaj tak naslov? Zato, ker se pripravljamo na obeležitev 50 letnice ustanovitve župnije Ljubljana Koseze. Kot predavatelje smo povabili nekatere goste, ki so v preteklosti že nastopili pri nas.
Kot prvi bo 11. marca, nastopil prof. dr. Drago Ocvirk, ki bo spregovoril na temo: „Mi 50 let župnije - Salomonovi otoki 100 let vere.“
Naslednji bo naš gost 18. marca, mariborski nadškof metropolit dr. Marjan Turnšek. Tema njegovega nagovora bo: „Župnijsko občestvo živi evharistijo.“
25. marca, bo Akademija v počastitev dneva staršev.
Ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres bo 1. aprila spregovoril o vrednotah, kot skali za hišo našega življenja.
Za nekaj kulture in teatra bo 8. aprila poskrbel žlahtni komedijant Gregor Čušin, ki bo premierno uprizoril svojo novo monodramo »Janez brez glave«.
Postne petkove večere bomo sklenili 15. aprila z meditacijo ob živih pasijonskih slikah.
Vsa predavanja in gledališka igra se bodo začela ob 19.30, v župnijski dvorani, razen akademije za starše, ki bo že uro prej v cerkvi.
Spet nas spremlja tudi plakat, ki opozarja, da se pri nas nekaj dogaja. Da gre za javne prireditve in da kristjani ne živimo v katakombah. Vabljeni!

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je bila sinoči premiera baleta Silfida Augusta Bournovilla, za katerega je glasbo napisal Herman Loevenskjold. SNG Opera in balet Ljubljana se z uprizoritvijo predstave, ki jo je na oder postavil Danec Frank Andersen, pridružuje baletnim ansamblom, ki še danes uprizarjajo to klasično baletno delo.
Na Danskem sicer letos praznujejo 175. obletnico nastanka baleta Silfida, ki velja za zaščitni znak v klasični dediščini Danskega kraljevega gledališča. Bournonvillov slog je poseben. Zanj je med drugim značilno urno gibanje nog, posebna drža zgornjega dela telesa, kar smo lahko včeraj občudovali tudi obiskovalci. Posebnost je tudi stalen dialog med plesalcema, zahteva pa tudi izredno tehnično pripravljenost plesalcev.
Odličnemu orkestru SNG Opera balet Ljubljana je dirigiral Igor Švara. V vlogi Silfide je nastopila nepozabna Tjaša Kmetec, odličen je bil tudi James Lukas Zuschlag. Poleg drugih članov ljubljanskega baletnega ansambla pa so nastopili še člani baletnega studia SNG Opera in balet Ljubljana ter učenci in dijaki Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Posebej je potrebno omeniti sceno, ki jo je prav tako kot kostume pripravil Mikael Melbye, iz Danskega kraljevega gledališča.
Občinstvo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je navdušeno sprejelo ta klasični balet, ki vam ga lahko samo priporočim v ogled.

Na pepelnično sredo, 40 dni pred Veliko nočjo, se že od 4. stoletja, začenja postni čas. Čas priprave na največji in najpomembnejši krščanski praznik, ko se spominjamo Gospodove zmage nad smrtjo - Vstajenje.
Na Pepelnico se simbolično “posujemo” s pepelom in zamislimo nad tem:”..da si prah in da se v prah povrneš..”, da smo vsi grešniki. Ta dan tudi simbolično prenehamo prepevati alelujo. Vodilna misel posta je premišljevanje Kristusovega trpljenja. Ugotovimo lahko, da se ves postni čas pravzaprav ukvarjamo z Jezusovo človeško naravo, z njegovimi telesnimi mukami, zapuščenostjo in trpljenjem. Gre za - človeško “najtemnejše” obdobje cerkvenega leta, ki pa ima vrh v triumfu življenja nad smrtjo!
Uveljavila se je tudi spokorniška navada pritrgovanja pri hrani, ki je na Pepelnico in na Veliki petek, tudi predpisana kot takoimenovani “strogi post”. Navada je tudi, da v postnem času ob petkih ne jemo mesa in se samo enkrat do sitega najemo. Gre za zunanji izraz naše pripravljenosti, da ob spokorni pripravi na Veliko noč nekaj žrtvujemo. V tem primeru telesno sitost in s tem pokažemo tudi, da človek ni odvisen le od svojih telesnih potreb. Seveda so postne žrtvice še druge, ki si jih lahko sami postavimo. Gotovo pa v postnem času opravimo dobro spoved, ki nas očiščene in “lažje” pripelje do Vstalega.
Naj nas pepel pepelnične srede, navdihuje tudi letos.

Ta beseda me že nekaj časa »srbi«. Ni je v nobenem resnem slovarju, kar pomeni, da gre za novejšo skovanko, ki jo zadnji čas pošteno promovira neka trgovina s tehničnim blagom. Ko se malo iščeš njen pomen, lahko na spletu opaziš razlago, da je mojstrovanje opravljanje mojstrskega dela. Potemtakem je mojstrovalec moški, ki opravlja mojstrsko delo in mojstrovalka ženska, ki opravlja mojstrsko delo. Ni sicer jasno ali pa vsaj ne dovolj razloženo, zakaj tisti, ki opravlja mojstrsko delo, ne bi bil kar mojster, kot smo včasih rekli? Naj mojster torej ne mojstruje ampak mojstovali?
Ali pa pravzaprav sploh ne gre za mojstra v pravem pomenu besede ampak za nekoga, ki se zaveda da mojster ni, vendar pa rad sam kaj postori? To bi torej lahko bil nekakšen hobi mojster, kot so skovali - mojstrovalec, kar pa zveni izrazito podcenjevalno, omalovažujoče, slabšalno… Češ, ti nisi mojster in tudi nikoli ne boš, ne trudi se preveč. Ali pa: kako je fantek? Ne gre? Imaš dve levi roki? Ah, ne skrbi za mojstrovalca si dovolj dober!
Kakorkoli že, ko slišim to besedo, zastrižem z ušesi in postanem slabe volje. Predstavljam si, da me v omenjenem podjetju primerjajo z onima mojstrovalcema iz češke risanke Pat in Mat (pa čeprav sta ti dve kreaturi zaščitni znak slovenske konkurence) in se pri tem še nasmihajo, ko slučajno nakupujem pri njih. Ne vem, na kaj so pri izbiri te besede mislili v njihovem marketingu in resno dvomim, če je vodstvo iz Slovenije tujim lastnikom razložilo vse podtone, ki jih Slovenci lahko ob tej besedi slišimo. Mene ta beseda tišči, ni mi prijazna, prej zmerjajoča, zato se tudi izogibam tistim, ki so jo »izvalili«.