„Ob 100. obletnici rojstva partizana, vojaškega stratega in narodnega heroja Franca Rozmana - Staneta je Slovenija izdala spominski kovanec nominalne vrednosti dveh evrov z njegovo podobo. Skovanih je milijon kovancev, ki so že v obtoku in bodo krožili tudi po Evropi, saj ne gre za zbirateljske ampak spominske kovance.“ Tako pravi suhoparna novica, ki smo jo v medijih zasledili te dni. Morda bo kdo zamahnil z roko in rekel, saj gre samo za novec, nič tragičnega. A ni tako preprosto. V resnici gre za mnogo več, kot zgolj za numizmatiko.
Simbolna vrednost nekega dogodka
Letos praznujemo 20 letnico slovenske samostojnosti. Leta 1991 smo prvič v svoji zgodovini zaživeli samostojno, postali smo gospodarji na svojem. Brez dvoma gre za največji dosežek slovenske zgodovine, njen zenit. Ob tem smo za nekaj časa ob stran porinili tudi tisto, kar nas deli. Enotno, skorajda v en glas, smo se na plebiscitu odločili ZA. Ko je čez noč zapokalo in so se na ulicah pojavili tanki, se nismo predali, še več, odločeni smo bili braniti novo državo. Ker smo bili enotni in prepričani, da imamo prav, smo jo ubranili.
Če obstaja lista primernih dogodkov, ki bi jih bilo mogoče obeležiti na evrskem kovancu, je zgoraj opisani, daleč na prvem mestu. Ima globok simbolični pomen, predstavlja našo mlado državo, poudarja enotnost, ki nam je vzor, prikazuje tisto kar nas druži, tisto s čimer se lahko vsi identificiramo. Levi in desni!
Nelagodje ob osamosvojitvenih temah
Da pa so pri nas tudi taki, ki tako ne čutijo, postaja vse bolj jasno. Osamosvojitev je zanje breme in njeno poudarjanje je le »zaslugarsko prerivanje«, zato so 20-letnici samostojnosti prilepili še 70-letnico Osvobodilne fronte. To se jim je zdelo prav, ker zaslug za samostojnost nimajo, ali pa jih vsaj nimajo dovolj, zato so morali njen pomen zmanjšati, kolikor se le da. To bolj ali manj prikrito počnejo že ves čas, odkar so na oblasti, zadnje mesece pa odkrito, brezsramno in vsem na očeh.
Pri tem prednjači naš svetovljanski predsednik, ki je morda iz belega sveta prinesel svoje manire, nikakor pa se tam ni navzel duha svobode. Deluje namreč še vedno tako kot kak politkomisar Centralnega komiteja, v skladu z Orwelovo tezo, da »kdor nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost. Kdor pa nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost.«
Prvorazredni naši
Verjetno se je vse začelo z njegovo izjavo o drugorazrednih temah, ko na praznik žena ni hotel govoriti od odkritju množičnega grobišča v Hudi jami. Kasneje se je nesrečno zagovarjal, da je bil narobe razumljen. Morda je bil, vendar mi dopustite dvom, kajti stvari gredo naprej v isti smeri. Nadaljevalo se je namreč z njegovim odlikovanjem šefa nekdanje tajne policije Tomaža Ertla. Ta je bil na čelu službe, ki je v imenu prosule ideologije, dokazano kršila človekove pravice. In tu ne gre več za pomoto, saj je predsednik pred kratkim dejal, da bi Ertla odlikoval še enkrat.
Potem postane jasno tudi, zakaj je sodnik Branko Masleša, ki se je navduševal nad ostrostrelskimi sposobnostmi jugoslovanskih graničarjev, postal predsednik vrhovnega sodišča in zakaj bo Zvonko Fišer, ki je tožil duhovnika, ker sta postavila križ pred brezno na Lajšah, kjer ležijo nedolžne partizanske žrtve, najverjetneje postal generalni državni tožilec.
Selektivnost zgodovinskih dejstev
Da bo šla bitka za interpretacijo zgodovine naprej, je postalo jasno že ob poimenovanju ljubljanske vpadnice po diktatorju Titu. Ta je odgovoren za povojne poboje, kar je benevolentno priznal celo predsednik Zveze borcev Stanovnik. Zamolčal pa je, da je Broz leta dušil tudi demokratične procese v nekdanji državi, sam pa živel kot kak arabski šejk v nepopisnem razkošju, daleč od idealov komunizma in socializma, na katera je prisegal.
O tem obdobju in pa o partizanih se danes v Sloveniji ne sme reči nič slabega ali kritičnega, ne da bi bil označen za klerofašista. Iskrena želja po pokopu umrlih se takoj prepozna kot »nabiranje političnih točk« in »kopanje po kosteh«. Še več, izgubiš lahko tudi zaposlitev vodje službe za vojna grobišča, ker si preveč prizadevaš za preiskavo novoodkritega množičnega grobišča, ki so ga povzročili partizani. V marcu 2011 pomočnikom ravnateljev na strokovnem srečanju, namesto o slovenski samostojnosti, predavajo o ustanovitvi Osvobodilne fronte. Pri nas le 9 % dijakov ve, kdo je vodil prvo osamosvojitveno vlado. Naši dijaki do zdaj niso pisali niti ena maturitetne naloge, ki bi obravnavala čas slovenskega osamosvajanja, zato pa še vedno vedo, koliko je bilo okupatorjevih ofenziv in kaj se je zgodilo v bosanskem Jajcu.
Kulturni boj na nož
Franc Rozman Stane na kovancu za dva evra, je torej znak, da se kulturni boj zaostruje. Kaže brutalno nepripravljenost aktualne oblasti po dialogu. Vse zgoraj omenjene odločitve so bile namreč sprejete s preglasovanjem, tako rekoč zanalašč. Tudi za eno ni bilo širšega družbenega konsenza. Namesto, da bi skušali poiskati sprejemljivejše rešitve za širši krog, trmasto vztrajajo na kulturnobojnih okopih. Ali mislite, da se zdajšnja Titova cesta ne bi mogla imenovati kako drugače? Naprimer Cesta slovenske osamosvojitve (namenoma nisem zapisal Demosa), pa bi bilo vsem (veliki večini) prav? In ali res nimamo nobenega sodnika, ki ne bi bil kompromitiran z dejanji iz preteklosti, da bi lahko postal bolj verodostojen varuh pravice? V luči vsega zapisanega, je novec z podobo partizana na evrskem kovancu, bolj znamenje izdaje svojih državljanov ter njihovih demokratičnih in kulturnih načel, kot pa promocija in uveljavitev Slovenije v Evropi.
