Post
„Pretrgajte svoja srca ne oblačil!“
Srce kot nekaj notranjega, nekaj intimnega, samo mojega, me opozarja, da je v postu treba odpluti na globoko. Pretrgati je treba z življenjem, kot sem ga živel do danes in začeti znova. Spoznati moram svoje napake in se jih iz ljubezni do Jezusa odpovedati.
Kakšno zasluženje imaš, če se odločiš, da je zdaj v postu čas, da izgubiš nekaj kilogramov, da boš poleti v kopalkah bolje izgledal? Odpoved hrani v tem primeru pomeni lepotno dieto in ne krščanskega posta. Ali nisi pretrgal le svojih oblačil, mislil nase in ne na bistvo posta, ki je daleč od tvoje telesne postave.
Post je poglabljanje notranje moči. Le človek, ki je pripravljen priznati, da je krhek in grešen, se lahko povzpne na postno pot. Ta je težka in strma, a cilj blagohoten, vreden truda.
Postni čas nam tudi letos ponuja možnost čas intenzivne duhovnosti. Papež Leon Veliki ga je poimenoval kar velike duhovne vaje vse Cerkve. Pokora, ki nam jo Cerkev v postnem času še posebno priporoča, je po svojem bistvu spreobrnjenje, duhovna prenova, obrat človeka od ničevosti in obrnitev k Bogu. Zato je pokora težka, boleča, a hkrati tudi lepa, plodovita in vesela. Torej pokora ne pomeni nekaj mučnega, morečega. Po svojem bistvu je nekaj veselega, osrečujočega, saj nas združuje z Bogom. In tega pristnega združenja vam želim v prihodnjih dneh.
3 komentarjev
Komentar from: bogdana [Obiskovalec]
Tudi zame je postni čas kot duhovne vaje, ki me naravnajo na bistvo življenja.
Danes ob materinskem dnevu, nas je župnik pri maši vzpodbudil k razmisleku o naših mamah.
Zelo sem hvaležna svoji mami, da me je rodila. Ko je bila noseča z menoj, niso bili ravno rožnati časi. Osnovna živila (sladkor, moka, sol...) so se dobile le na karte, a teh ni bilo dovolj, ker ni bila prave "barve", tako je prodajala jajca, da je lahko kupila moko. Živeli so v majni čuvajnici s tremi majhnimi otroki. Deležna je bila pritiska z mnogih strani, da se znebi otroka, ki se je napovedal. Toda moji mami - verni ženi, na kraj pameti ni prišlo kaj takega. Takrat sta z očetom gradila tudi hišo in vselili smo se vanjo oktobra (brez vhodnih vrat, jaz rojena maja)in sledila je mrzla zima.
Ja tudi to je bila Jugoslavija, ki piše mnogo zgodb. Toda moja mama je presojala ljudi po njihovem poštenju ne glede na to kašne "barve" je bil.
In kaj si želim jaz kot mama, babica - da bi bili moji otroci, vnuki pošteni,iskreni, da bi si prizadevali za krščanske vrednote in seveda zdravja tako na duši kot telesu.
Komentar from: jozeb [Član]
Hvala obema za odziv.
Majda, Vam pa še posebno za razmišljanje o starših in nekdanjih časih.
Form is loading...
trudim se, vendar vsako leto na koncu posta sprevidim, da so bili nameni večji od realizacije. A Gospod, ki vidi v skrite kotičke srca, bo v svoji neskončni Ljubezni, upam, milostljiv!