To jutro smo se nekaj razpisali o premagovanju in soočanju s problemi. Tako med vodenjem programa, preko Facebooka. Šlo je nekako takole:

„Kadar se skušamo izogniti življenjskim zapletom, se zdi, kot bi iz jase bežali v trnovo goščavo. Beg pred problemi ni rešitev! Treba je ostati in se z njimi spoprijeti.“

In je takoj prišla nova ideja:

„Problemi so varnostni signali, ki kažejo da smo na narobnem pasu. Ustavi in zamenjaj smer.“

Pa še naprej:

„Včasih problemi še niso zreli za reševanje in takrat nima smisla riniti z glavo skozi zid. Vsaka situacija mora najprej dozoreti. Moj mož, izkušen človek, celo trdi, da se vsak problem, če dovolj dolgo počakaš, reši sam od sebe.“

Z ugovorom:

„Ma, ne vem... bi se pokvarjen avto sam popravil? Včasih je kar treba ukrepati.“

In dvojnim sklepom:

„Itak, vsak problem je treba gledat sam zase - pri nekaterih pomaga samo hitra akcija, pri nekaterih počasna in vztrajna akcija, pri nekaterih pa potrpežljivost.“

„Ne razmišljaj o problemu. Poskušaj odpravit vzrok. Razmišljaj o zmagi, uspehu in cilju.“

Hvala za sodelovanje in iskrice, ki razveseljujejo in krepijo!

Tretjega marca je Študijski center za narodno spravo, pripravil mednarodno srečanje ob drugi obletnici vstopa v Hudo jamo pri Laškem, kjer še vedno potekajo priprave na izkop vseh tam najdenih žrtev povojnih pobojev. Med ostalimi govorci je na njem sodelovala tudi docentka dr. Lia Katarina Kompan Erzar z referatom »Družina v primežu generacij«. Ker gre za razmislek o naši skupni preteklosti, ki se dotika tudi slovenske stvarnosti in prihodnosti, je njeno razmišljanje več kot aktualno.
Pokopati in odžalovati
Družine, ki so se znašle v primežu med in povojnih travm, pravi dr. Erzarjeva, morajo najprej pokopati svoje mrtve in odžalovati izgubo svojcev. Ker se v velikem delu naroda to ni zgodilo, se travme, ki so jih svojci doživljali, v veliki meri prenašajo na potomce. Zato je prvi korak k narodni ozdravitvi, pietetni pokop vseh umrlih. Dr. Erzarjeva poudarja, da je to šele prvi korak, kajti takrat, ko svojca pokopljemo, se travma šele začne zdraviti.
Tiste družine, ki svojcev niso pokopale, svojih travm niso imeli možnosti ozdraviti. Ker o tem niso smeli niti govoriti, so se travme poglabljale in veliko ljudi je doživelo psihične zlome, zašli so v alkoholizem, živeli so pod stresom, v stiski in strahu. Kadar pa je navzoč strah, poudarja dr. Erzarjeva, je travme res težko prebroditi, kajti strah onemogoča normalno življenje. Po njenem mnenju je na poti ozdravljenja, potrebno poiskati nove poti in vzpostaviti novo zaupanje. Do tega pa je treba prehoditi nekaj korakov.
Prenašanje travm na naslednje generacije
Prvi korak, funkcionalne obrambe, ki osebi pomaga prebroditi travmatično izgubo svojca je zanikanje v smislu, zgodilo se je, gremo naprej in poskušajmo svet narediti boljnprijazen. Vendar pa ta proces ne sme trajati predolgo, v nasprotnem primeru se prenaša tudi na naslednjo generacijo. To vidimo predvsem v tem, da so otroci v teh družinah živeli v nekem zelo okrnjenem okolju. Starši so namreč tisti, ki morajo otroke v stiski tolažiti, opogumljati, razumeti, jim skratka ponuditi vzorce reševanja stisk. Tega pa tisti odrasli, ki so zaznamovani s strahom, da nekih stvari ne smejo povedati, ker lahko v nasprotnem primeru, podobno kot njihovi svojci, izgubijo imetje, pridejo v zapor ali celo izgubijo življenje, ne zmorejo. Strah se v tem primeru prenaša na naslednjo generacijo.
Zanimivo je, da prihaja do tega na obeh straneh, na strani žrtev in strani rabljev. Ne eni ne drugi ne morejo svojim potomcem povedati vsega. Eni zaradi strahu, drugi iz sramu. Na strani žrtev imamo tako potomce, ki so pretirano potisnjeni v ozadje, ki se ne upajo izpostaviti, ker so jim straši pokazali, da je to zanje nevarno. V družinah rabljev je stanje drugačno, saj so potomci navadno pretirano eksponirani, da bi prikrili tisto, kar je travma povzročila staršem. Ti so svojim otrokom nudili boljše pogoje, otroci pa so morali biti zelo uspešni, da so lahko blažili krivdo svojih staršev.
Priznanje in poimenovanje zločina
Rešitev za vse bi bila po mnenju dr. Kompan Erzarjeve, priznanje zločina, priznanje žrtev in njihovo poimenovanje. Jasno je treba povedati, da niso umrli sami od sebe, ampak so bili umorjeni. Prav tako je potrebno povedati, da so bili, kajti v premnogih družinah zaznamovanih s temi travmami, živijo kot da jih sploh ne bi bilo. Na nek način so jih izključili iz družinskega spomina, kjer so obsojeni na molk in tišino. Tisti pa, ki je tiho, je vedno kriv. S tem pristajamo na preverzno logiko, snovalcev teh zločinov, ki so jim njihovo vlogo in krivdo določili (in nikoli dokazali).
Vse to po mnenju referentke jasno priča o tem, da je o teh stvareh treba govoriti. Še pred nekaj več kot dvajsetimi leti se o tem ni smelo govoriti, ker so nam tako povedali starši. Danes morajo o tem govoriti otroci in na nek način pomagati generaciji, ki je to doživljala. Travma se mora ubesediti.
Tudi travma rabljev, ki so bili prisiljeni v ubijanje, zlorabljeni do te mere, da se niso spraševali zakaj morajo ubijati, ampak so vzeli orožje in sejali smrt, je velika. Oni so prav tako žrtve in ko bo spregovoril prvi, ki si je umazal roke s krvjo, ter rekel, da ga je sram, ker je to storil, da so njegova dejanja gnusna in skregana s civilizacijskimi normami, se bo lahko začel proces zdravljenja. Človek pa, ki tega ni opravil težko vzgaja svoje otroke. Ker mora o svojih najglobljih skrivnostih molčati.
Simptomi bolne družbe
Prva povojna generacija v sedemdesetih je imela tako glede na starše veliko več ločitev, afer, splavov. To je način kako se izogibamo notranji tesnobi, občutek nevrednosti, stiske… In kako je z vnuki, se sprašuje dr. Erzarjeva? Neizprosno se kažejo posledice nevzgoje, vse je »brez zveze«, nimajo delavnih navad, zveze jim razpadajo, šolski in delavni sistem sta v krizi. Tožimo, da ni dovolj otrok. Erzarjeva tukaj pripominja, da bi vsak nasilno umorjeni, s pokopom in odžalovano travmo, dal prostor novemu življenju. V narodu bi bilo spet več veselja do otrok. In to je izjemno zanimiva teza, vredna razmisleka.
Našemu narodu se je s poboji zgodila največja groza, ki je povezana z zlorabami, izdajstvom, prikrivanjem, manipulacijo, zanikanjem in sramotenjem. In o tem je treba govoriti. Ko bo rabelj priznal, kako težko je (bilo) živeti s krivdo pobijanja na svojih plečih, se bo končal njen molk. Vodje, ki so pokole načrtovali, ga ne bodo prekinili, lahko pa ga prekinejo zlorabljeni posamezniki in si s tem olajšajo vest. Če se to ne bo zgodilo, se nam po mnenju dr. Katarine Kompan Erzar, travmatično družinsko ozdravljenje ne bo zgodilo še tri do štiri generacije.
Iz travme v novo življenje
Vse mrtve je torej treba pokopati, jim postaviti spomenik, kjer je zapisno njihovo ime in izjokati bolečino ob njihovi izgubi. Le tako bo lahko Huda jama postala simbol in spomenik (novega) življenja, naši umrli se ne bodo več vsiljeno delili na žrtve in rablje in nacionalne travme pa se bodo začele celiti.

Hiša v kateri živim, je stara že sto let. Pred leti smo prenavljali stanovanje in takrat naleteli tudi na vprašanje dveh lončenih peči, ki sta bili v dveh sobah. Ker smo podrli vmesno steno, sta stali vsaka k sebi, vendar ne na sredini, bili pa sta tudi že dokaj „utrujeni“, zato smo se odločili, da ju podremo. Pečnice sem shranil v upanju, da eno peč nekoč postavimo nazaj, saj gre za lepa primerka. Ena peč je zelene barve, druga roza, nekatere pečnice so okrušene, nekatere ohranjene samo v eni barvi, skratka kar nekaj vprašanj se mi poraja. Ker pa imam rad staro in mi za dediščino ni vseeno, bi rad rešil vsaj tisto, kar se rešiti da. Se priporočam za kak namig, če ga kdo ima.

Ravno sem prebral nekaj o filmu, ki je bil posnet. In ker sem tudi sam pred časom nekaj pisal na to temo, besedilo prilagam. Morda bo komu zanimivo…

»Bistvena značilnost duha Opus Dei je, da nikogar ne jemlje z mesta, ki ga zaseda; še več, zahteva naj vsakdo izpolnjuje naloge in poslanstva svojega stanu ter lastnega poslanstva v Cerkvi in civilni družbi s kar največjo možno popolnostjo.« To so besede svetega Josemaria Escrivá de Belaguerja (1902 – 1975), španskega duhovnika ustanovitelja Gospodovega dela, ki že od leta 1928 širi sporočilo, da so vsi krščeni poklicani k svetosti in apostolatu.
Josemaria je leta 1927, dve leti po duhovniškem posvečenju, v Madridu doktoriral iz prava. Svoj apostolat je v tem času opravljal med revnimi, bolnimi in otroci. Sebe in številno družino je vzdrževal s predavanji in inštrukcijami. To je bilo obdobje precejšnje ekonomske stiske zanj in družino. Ko je 2. oktobra leta 1928 na duhovni obnovi po navdihu dobil idejo o ustanovitvi gibanja Božje delo (Opus Dei), se je tej ideji posvetil v celoti. Njen namen je uresničevanje poklicanosti, ki so jo kristjani prejeli ob krstu, namreč poklicanosti k apostolatu in svetosti. Tega dela se je lotil s spodbujanjem mož in žena na vseh področjih družbenega življenja, kajti vsak lahko doseže svoj cilj - svetost, na svojem področju delovanja, v svojem poklicu, med svojimi ljudmi. Ker se je že od začetka obračal predvsem na laike, je bil pravzaprav vizionar, ki je za kakih 40 let prehitel smernice, ki jih je kasneje potrdil 2. vatikanski koncil. Že leta 1930 je v Božje delo vključil tudi ženske v prepričanju, da so tudi one enakopravno odgovorne za izgradnjo civilne družbe in Cerkve kot moški, kar je bilo v tistem času prej izjema kot pravilo. Leta 1934 je izdal knjigo »Pot« (Il Camino), ki je do zdaj izšla že v več kot štirih milijonih izvodov. Španska državljanska vojna je dodobra zavrla širjenje Balaguerovega gibanja po Španiji, kajti to je bil čas preganjanja Cerkve, hkrati pa je bila čas zorenja in rasti v veri. Zato se je gibanje že med 2. svetovno vojno, še bolj pa po njej hitro razširilo po Evropi in Južni Ameriki. Leta 1943 je Josemaria laikom pridružil še Duhovniško družbo svetega križa, kjer delujejo duhovniki, ki so člani Božjega dela. V letih 1946 – 1950 je Božje delo pridobilo vsa papeška dovoljenja, ki mu omogočajo sodelovati pri poslanstvu Cerkve. Od leta 1948 so lahko člani tudi poročeni možje in žene, ki iščejo svetost v svojem stanu. Leta 1950 je Sveti sedež dovolil, da lahko z Božjim delom sodelujejo tudi nekatoličani, kar je odprlo poti za plodno sodelovanje med to ustanovo in številnimi predstavniki drugih nekatoliških cerkva in tudi drugih verstev. V petdesetih letih je bil pobudnik ustanovitve več poklicnih šol, višjih šol in univerz, pa tudi več bolnišnic in zdravstvenih domov. Kot je zapisal nekdanji tiskovni predstavnik Svetega sedeža dr. Joaquin Navarro Valls, je sv. Josemaria Escrivá de Balaguer »…svetost živel in ne o njej le govoril…« Način življenja, ki si ga je zamislil za Božje delo, je zato odgovor na razkristjanjeno družbo na začetku tretjega tisočletja, kjer so vrednote pojmovane kot nekaj konzervativnega, kjer marginalne skupine vdirajo v sredo družbenega dogajanja, kjer so modeli obnašanja in delovanja sprevrženi, kjer velja grdo za lepo, kjer prevladuje nihilizem v vseh oblikah in je narobe prav. Biti »svet« je v takem svetu opredeljeno kot »…neproduktivno in nevarno gorečništvo…«
Opus Dei deluje kot osebna papeževa prelatura, kot jo je predvidel Drugi vatikanski koncil. Ta je ponudil možnost ustanovitve prilagodljivih, elastičnih ustanov, ki naj bi prispevale k širjenju krščanskega sporočila in življenja. Gospodovo delo tako danes deluje v več kot šestdesetih državah sveta in šteje nad 85.000 članov. Ti so večinoma laiki, le dva odstotka je duhovnikov. Nekaj več odstotkov je laikov, ki se v celoti posvetijo delovanju v prelaturi. Imenujejo se numerariji živijo apostolski celibat, ter so Božjemu delu popolnoma na razpolago. Od leta 2003 deluje približno dvajset članov tudi v Sloveniji.

Slušatelji Socialne akademije so zaključili modul Komuniciranje. Kot človek iz medija, sem pomagal pri pripravi zaključne naloge, radijske oddaje. Srečali smo se že v začetku marca in takrat razmišljali o tem, kakšen je dober novinarski prispevek, na kaj je potrebno biti pazljiv pri pripravi novice, kako nastopiš v mediju in podobno.

Vesel sem, da sta bili skupini slušateljev uspešni in da bomo verjetno izvedli kar dve radijski oddaji. Ena skupina se je ogrela za socialno tematiko, druga pa je razmišljala o evroskepticizmu. Slušatelji morajo sami pripraviti scenarij za eno uro programa, naštudirati podatke, izbrati goste, jih poklicati in prositi za sodelovanje, nato pa izvesti projekt. Radio Ognjišče nudi vso podporo od studia do moderatorja, če ga skupina potrebuje. Tudi to je način da ljudi izobrazimo za udejstvovanje v javnosti, kajti dejstvo je, da smo na tem področju podhranjeni.