Tretjega marca je Študijski center za narodno spravo, pripravil mednarodno srečanje ob drugi obletnici vstopa v Hudo jamo pri Laškem, kjer še vedno potekajo priprave na izkop vseh tam najdenih žrtev povojnih pobojev. Med ostalimi govorci je na njem sodelovala tudi docentka dr. Lia Katarina Kompan Erzar z referatom »Družina v primežu generacij«. Ker gre za razmislek o naši skupni preteklosti, ki se dotika tudi slovenske stvarnosti in prihodnosti, je njeno razmišljanje več kot aktualno.
Pokopati in odžalovati
Družine, ki so se znašle v primežu med in povojnih travm, pravi dr. Erzarjeva, morajo najprej pokopati svoje mrtve in odžalovati izgubo svojcev. Ker se v velikem delu naroda to ni zgodilo, se travme, ki so jih svojci doživljali, v veliki meri prenašajo na potomce. Zato je prvi korak k narodni ozdravitvi, pietetni pokop vseh umrlih. Dr. Erzarjeva poudarja, da je to šele prvi korak, kajti takrat, ko svojca pokopljemo, se travma šele začne zdraviti.
Tiste družine, ki svojcev niso pokopale, svojih travm niso imeli možnosti ozdraviti. Ker o tem niso smeli niti govoriti, so se travme poglabljale in veliko ljudi je doživelo psihične zlome, zašli so v alkoholizem, živeli so pod stresom, v stiski in strahu. Kadar pa je navzoč strah, poudarja dr. Erzarjeva, je travme res težko prebroditi, kajti strah onemogoča normalno življenje. Po njenem mnenju je na poti ozdravljenja, potrebno poiskati nove poti in vzpostaviti novo zaupanje. Do tega pa je treba prehoditi nekaj korakov.
Prenašanje travm na naslednje generacije
Prvi korak, funkcionalne obrambe, ki osebi pomaga prebroditi travmatično izgubo svojca je zanikanje v smislu, zgodilo se je, gremo naprej in poskušajmo svet narediti boljnprijazen. Vendar pa ta proces ne sme trajati predolgo, v nasprotnem primeru se prenaša tudi na naslednjo generacijo. To vidimo predvsem v tem, da so otroci v teh družinah živeli v nekem zelo okrnjenem okolju. Starši so namreč tisti, ki morajo otroke v stiski tolažiti, opogumljati, razumeti, jim skratka ponuditi vzorce reševanja stisk. Tega pa tisti odrasli, ki so zaznamovani s strahom, da nekih stvari ne smejo povedati, ker lahko v nasprotnem primeru, podobno kot njihovi svojci, izgubijo imetje, pridejo v zapor ali celo izgubijo življenje, ne zmorejo. Strah se v tem primeru prenaša na naslednjo generacijo.
Zanimivo je, da prihaja do tega na obeh straneh, na strani žrtev in strani rabljev. Ne eni ne drugi ne morejo svojim potomcem povedati vsega. Eni zaradi strahu, drugi iz sramu. Na strani žrtev imamo tako potomce, ki so pretirano potisnjeni v ozadje, ki se ne upajo izpostaviti, ker so jim straši pokazali, da je to zanje nevarno. V družinah rabljev je stanje drugačno, saj so potomci navadno pretirano eksponirani, da bi prikrili tisto, kar je travma povzročila staršem. Ti so svojim otrokom nudili boljše pogoje, otroci pa so morali biti zelo uspešni, da so lahko blažili krivdo svojih staršev.
Priznanje in poimenovanje zločina
Rešitev za vse bi bila po mnenju dr. Kompan Erzarjeve, priznanje zločina, priznanje žrtev in njihovo poimenovanje. Jasno je treba povedati, da niso umrli sami od sebe, ampak so bili umorjeni. Prav tako je potrebno povedati, da so bili, kajti v premnogih družinah zaznamovanih s temi travmami, živijo kot da jih sploh ne bi bilo. Na nek način so jih izključili iz družinskega spomina, kjer so obsojeni na molk in tišino. Tisti pa, ki je tiho, je vedno kriv. S tem pristajamo na preverzno logiko, snovalcev teh zločinov, ki so jim njihovo vlogo in krivdo določili (in nikoli dokazali).
Vse to po mnenju referentke jasno priča o tem, da je o teh stvareh treba govoriti. Še pred nekaj več kot dvajsetimi leti se o tem ni smelo govoriti, ker so nam tako povedali starši. Danes morajo o tem govoriti otroci in na nek način pomagati generaciji, ki je to doživljala. Travma se mora ubesediti.
Tudi travma rabljev, ki so bili prisiljeni v ubijanje, zlorabljeni do te mere, da se niso spraševali zakaj morajo ubijati, ampak so vzeli orožje in sejali smrt, je velika. Oni so prav tako žrtve in ko bo spregovoril prvi, ki si je umazal roke s krvjo, ter rekel, da ga je sram, ker je to storil, da so njegova dejanja gnusna in skregana s civilizacijskimi normami, se bo lahko začel proces zdravljenja. Človek pa, ki tega ni opravil težko vzgaja svoje otroke. Ker mora o svojih najglobljih skrivnostih molčati.
Simptomi bolne družbe
Prva povojna generacija v sedemdesetih je imela tako glede na starše veliko več ločitev, afer, splavov. To je način kako se izogibamo notranji tesnobi, občutek nevrednosti, stiske… In kako je z vnuki, se sprašuje dr. Erzarjeva? Neizprosno se kažejo posledice nevzgoje, vse je »brez zveze«, nimajo delavnih navad, zveze jim razpadajo, šolski in delavni sistem sta v krizi. Tožimo, da ni dovolj otrok. Erzarjeva tukaj pripominja, da bi vsak nasilno umorjeni, s pokopom in odžalovano travmo, dal prostor novemu življenju. V narodu bi bilo spet več veselja do otrok. In to je izjemno zanimiva teza, vredna razmisleka.
Našemu narodu se je s poboji zgodila največja groza, ki je povezana z zlorabami, izdajstvom, prikrivanjem, manipulacijo, zanikanjem in sramotenjem. In o tem je treba govoriti. Ko bo rabelj priznal, kako težko je (bilo) živeti s krivdo pobijanja na svojih plečih, se bo končal njen molk. Vodje, ki so pokole načrtovali, ga ne bodo prekinili, lahko pa ga prekinejo zlorabljeni posamezniki in si s tem olajšajo vest. Če se to ne bo zgodilo, se nam po mnenju dr. Katarine Kompan Erzar, travmatično družinsko ozdravljenje ne bo zgodilo še tri do štiri generacije.
Iz travme v novo življenje
Vse mrtve je torej treba pokopati, jim postaviti spomenik, kjer je zapisno njihovo ime in izjokati bolečino ob njihovi izgubi. Le tako bo lahko Huda jama postala simbol in spomenik (novega) življenja, naši umrli se ne bodo več vsiljeno delili na žrtve in rablje in nacionalne travme pa se bodo začele celiti.