September je mesec obilja, čas zrelosti.
Ob tipičnem zgledu rodovitnosti narave nas lahko pripelje k premišljevanju o smislu življenja.
Popolnoma od nas pa odvisno, kako si razlagamo obilna znamenja stvarstva.

Pesimist vidi v znamenjih narave napoved nesreče, pomanjkanja, ki prihaja z zimo.
Pa mu te slabe napovedi kaj koristijo? Velikokrat lahko samo z močjo domišljije nase prikliče slab razplet.

Optimist pa nasprotno, vse razlaga v dobrem pomenu. Enako znamenje, kot pesimistu nesrečo, bo njemu prineslo blagoslov.

Danes namenimo nekaj naših misli za vse tiste, ki:

iščejo pravo pot, pa se to bojijo pokazati – naj dobijo več poguma,
iščejo resnico, a ne čakajo na odgovor – naj jim posveti več luči,
se zapirajo pred stisko revnih – naj jim srce pokaže več sočutja,
se zadovoljijo le z zunanjim videzom – naj pogledajo v globino,
verjamejo samo v to, kar vidijo – naj občutijo, kaj je vera,
obračajo hrbet bolečini – naj jih razsvetli ljubezen,
se umikajo poklicanosti – naj bodo na razpolago,
v imenu pravice sodijo le po črki zakona – naj v obzirnosti vidijo več človeka,
so žejni pravice – naj jih oblije voda milosti,
nepreudarno zakopali svoje talente – naj jih v odgovornosti spet najdejo.

Jesen razgrinja sive pajčolane,
poslednji listi padajo s platane,
in koder vodi te samotna pot,
srečavaš starko smrt povsod, povsod...

Zamisli se popotnik, nem obstane,
pogled čez trudne plazi se poljane -
požel je kmetič in pospravil plod,
a kod, mladenič, kod gre tvoja pot?

Kaj si sejal, mladenič, kaj boš žel?
Odgovoriti sebi sam ne more,
in žalost pala v srce je njegovo.

In tih in nem je v mesto belo šel
in celo dolgo noč ihtel do zore,
a z jutrom prišlo je življenje novo.

Oton Župančič

Jesen spominja pesnika na smrt. Listje pada z dreves, megle se zbirajo nad pokrajino. Narava in človek morata opraviti svojo nalogo. Kmetje pospravljajo svoj pridelek.
In mi? Kako orjemo in sejemo njivo svojega duha, da bo v naši jeseni obilno obrodila?

Verjetno se nam je že vsem zgodilo, da se nam je ustavila ura.
Morda smo imeli zato težave. Zamudili smo. Morda nam je ušel avtobus ali vlak. Morda se je brez nas začel pomemben sestanek.
Koliko usodnejše so posledice, če pozabimo na našo življenjsko uro …

Na zvoniku božjepotne cerkve pri Gospe Sveti na Koroškem stoji pomenljivo vprašanje: „Katera ura bo tvoja?“
„Srečen in moder je, kdor si prizadeva biti danes tak, kot bi želel biti ob zadnji uri.“ (Tomaž Kempčan 1380 – 1471)

Zdravniki ugotavljajo, da sodobni človek zelo trpi zaradi osamljenosti.
Občutek osamljenosti se lahko pojavi v vseh obdobjih življenja.
Otroci so nesrečni, če se jim starši premalo posvečajo.
Pubertetniki zelo potrebujejo razumevanje in sprejetost.
Osamljenost čutijo zakonci, ki ne živijo drug z drugim ampak drug poleg drugega.
Največkrat trpijo zaradi osamljenosti stari ljudje, ki mislijo da so nepotrebni in da zanje ni nikomur mar.

Osamljenosti se ne smemo predajati. Rajši jo premagajmo. Iščimo povezanost z ljudmi tudi tako, da jim pomagamo.
Nikjer pa ne bomo našli večje tolažbe v osamljenosti, kot v Gospodovih besedah: „Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.“ (Mt 28, 20)