Jesen razgrinja sive pajčolane,
poslednji listi padajo s platane,
in koder vodi te samotna pot,
srečavaš starko smrt povsod, povsod...

Zamisli se popotnik, nem obstane,
pogled čez trudne plazi se poljane -
požel je kmetič in pospravil plod,
a kod, mladenič, kod gre tvoja pot?

Kaj si sejal, mladenič, kaj boš žel?
Odgovoriti sebi sam ne more,
in žalost pala v srce je njegovo.

In tih in nem je v mesto belo šel
in celo dolgo noč ihtel do zore,
a z jutrom prišlo je življenje novo.

Oton Župančič

Jesen spominja pesnika na smrt. Listje pada z dreves, megle se zbirajo nad pokrajino. Narava in človek morata opraviti svojo nalogo. Kmetje pospravljajo svoj pridelek.
In mi? Kako orjemo in sejemo njivo svojega duha, da bo v naši jeseni obilno obrodila?