Prebiram poročilo o predavanju zgodovinarja Jožeta Pirjevca, ki ga je imel pod naslovom „Temelji samostojne Slovenije v obdobju delovanja Tita in njegovih sodelavcev“ 15. junija. Ne morem se znebiti vtisa, da gre pri Pirjevcu za namensko poliranje zgodovine, za hoteno zavajanje in neupoštevanje osnovnih civilizacijskih norm pri objektivnemu presojanju zgodovinske vloge nekega samodržca. Pirjevec pravi, da smo Titu za samostojnost in neodvisnost lahko hvaležni. Pa bi mu morali biti res? Je zbir njegovih dejanj in odločitev tak, da je njegova vloga pozitivna? Je sploh mogoča taka vloga nekoga, ki se z ovajanjem sotovarišev povzpne na vrh jugoslovanske partije in potem na krvi in kosteh pobitih nasprotnikov ustvari socialistični geto in vlada z represijo in močno tajno policijo? Zelo dvomim?
Tito samodržec, klavec in tajkun

Danes smo tako občutljivi na državljanske pravice. Če nekdo brcne psa na cesti, kličemo policijo in zagovornike živali, če pa je dal nekdo brez sodnih procesov pobiti toliko nasprotnikov, je še vedno heroj? Kako je to mogoče? Smo Slovenci res totalitarno poškodovani?
Kako to, da smo tako občutljivi na veliko finančno razslojevanje, ko pa smo imeli ljubljenega vodjo, ki je imel v posesti več kot odstotek celotnega jugoslovanskega ozemlja? Smo pozabili, kako se je z Galebom prevažal po svetu in užival na Brionih? Je to vzor levičarske enakosti?
Pirjevčeva teza, da brez upora 1941 ne bi bilo osamosvojitve leta 1991, je smešna. Če bi bila želja komunistov osamosvojitev, bi jo lahko izvedli leta 1945. Pa je niso. Še več, razpustili so celo ti. „narodno vlado“, ki so jo sami ustanovili v Ajdovščini. Zakaj se je to zgodilo in kakšna je bila pri tem Titova vloga, na to vprašanje naj odgovori Jože Pirjevec. In patetično vpraševanje, ali bi slovenski narod sploh preživel burno 20. stoletje brez komunistov in Tita? Spraševanje v smislu kaj bi bilo, če bi bilo, še nikoli ni bilo konstruktivno, posebno ne za zgodovinarja. Zato mu lahko odgovorimo v njegovem duhu, da bi preživel. In to s precej manj žrtvami!
Žrtve morajo biti

Nedvomno pa lahko Pirjevcu pritrdimo, pri tezi, da so bili komunisti fanatični in nevarni. Celo tako, da so upor zunaj fronte, ki so jo sami obvladovali, enostavno prepovedali. Tudi Pirjevčeva misel, da brez komunistov odpora sploh ne bi bilo ni resna. Ob tem se je treba spomniti samo na Tigrovce, ki so se fašizmu upirali že davno pred komunisti in so 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici, dejansko začeli z oboroženim uporom. Odpremo pa lahko tudi knjigo Bermanov dosje Aleksandra Bajta, kjer je več kot dovolj podatkov o drugih skupinah, ki so se okupatorju upirale zunaj OF. Zanimivo, da jih večinoma niso uničili okupatorji, ampak partizani... In kdo je bil njihov vodja? Tito, ki mu moramo biti hvaležni?
Pirjevec postavlja tudi tezo, da bi Slovenci na morje gledali iz Nanosa, če ne bi bilo partizanov. To je spet eno od miselnih preigravanj, ki ne drži vode. Lahko ga tudi preoblikujemo. Slovenci bi brez Tita, lahko na morje gledali iz svojega balkona v Trstu, odkoder so se partizani morali umakniti. Če bi Trst osvobodila vojska, ki ne bi bila komunistična in potem tam ne bi izvajala čistk, bi tega pristaniškega mesta morda ne izgubili.
Spomenik ali opomnik?

S pojmoma farška zatohlost in zaplankani klerikalizem, o katerih nadalje govori Jože Pirjevec, je Tito res dobro opravil. O tem priča več kot 600 prikritih grobišč po vsej Sloveniji. O tem pričajo številni posamezniki in družine, ki so ostale brez družinskih članov in imetja, na robu preživetja in pravic. Njihove zgodbe v zadnjih letih spoznavamo. O tem posredno govori tudi Pirjevec, ko omenja temne plati Tita in njegove diktature. Jože Pirjevec se tukaj podaja na spolzek teren. Zanj je Tito heroj, vodja neuvrščenih, ki ga je poslušal ves svet, je pa tudi obsojanja vreden klavec, ki si je izmislil koncentracijsko taborišče na Golem otoku. Ali je mogoče deliti osebnost, da je nekdo do neke meje dober, od nje naprej pa slab? Bi lahko Tita primerjali z volkodlakom, ki se spremeni v zver, ko ga obsije luna, sicer pa je bil dober, heroj in človekoljub?
Osebe je vedno treba presojati celostno. Priljubljeni in uspešni človekoljub, ki v navalu besa ubije ženo, je kljub dobrim lastnostim še vedno zločinec. Zločincem pa se ne postavlja spomenikov, ampak se obžaluje njihova zavržena dejanja. Tega pa Pirjevec več ne zmore. On bi rad ločil Titovo dobro od slabega. Za dobro bi mu postavil spomenik, slabo pa bi opravičil z argumentom, da so bili na svetu še hujši od njega. Kam nas vodi tako sprenevedanje?
Josip Broz Tito je umrl sam brez prijateljev, ugotavlja Pirjevec ob koncu, potem ko je odžagal vse svoje mogoče sovražnike. In te je videl povsod. Kljub temu je uspel za seboj pustiti kult osebnosti, ki ga nekateri častijo še po vseh teh osamosvojitvenih letih. Eden od Titovih zvestih apologetov je tudi zgodovinar Jože Pirjevec. Kljub vsemu, kar je zapisal v knjigi Tito in tovariši, še ostaja na njegovi liniji. Zakaj, kakšni so njegovi motivi, pa ostaja (povprečnemu bralcu) neznanka.

Neka pobožna legenda pravi:“
Ko je Bog ustvarjal gore so ga angeli vprašali: „Gospod ali je v tvojem stvarstvu še kaj močnejšega, kot so gore?“
Gospod je odgovoril: „Da železo, ki jih drobi.“
„Ali je še kaj močnejšega, kot je železo?“ so spet vprašali angeli.
„Da, ogenj, ki ga stali.“
„Ali je še kaj močnejšega od ognja?“
„Da, voda, ki ogenj pogasi.“
„Kaj pa je na svetu najmočnejše?“ je zanimalo angele.
„In Gospod je odgovoril:“ Močnejša od vsega je ljubezen, ki premaga vse...“

Začelo se je s slovensko himno, ki jo je zapela Tina Gačnik Tiana. Sledila je predstavitev delovanja Civilne iniciative za družino in pravice otrok, ki je omenjeni shod organizirala. Zgodovino je predstavila podpredsednica Andreja Hergold. Civilna Iniciativa danes šteje 65 377 članov, delovati pa je začela v septembru 2009, ko so na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve predstavili predlog novega družinskega zakonika, ki jemlje temeljno naravno in človekovo pravico otroka, da ima mamo in očeta. Na shode je bilo tudi več poslank in poslancev slovenskega parlamenta, seveda iz opozicijskih strank.
Vrhunec shoda je bil nagovor predsednika Civilne iniciative Aleša Primca, ki je med drugim povedal, da je družina naravna pravica, ki je ni dala država, zato je država tudi ne more redefinirati. Primc je na koncu pozval poslanke in poslance naj v četrtek glasujejo proti novemu zakoniku, sicer naj sami prevzamejo odgovornost za novi referendum, ki nedvomno bo. Po Primčevem mnenju je prav, da poslanci tudi plačajo referendum, ki je v nasprotju z večinsko voljo ljudi.
Pred parlamentom so se zbrali tudi podporniki družin v narodnih nošah, ki so pred parlament prinesli 90 rdečih nageljnov, za vsakega poslanca po enega. Nageljne skupaj s simbolom Civilne iniciative za družino in pravice otrok, ki je rumeni srček s podobami mame, očeta in otroka, so odnesli pred vhod parlamenta.
Vzdušje na shodu je bilo simbolično, slavnostno, brez vpitja in žvižgov. Ljudi je bilo med 3000 in 4000, veliko družin z otroki, plapolale so slovenske zastave.
Slovenski katoličani so se prvič zbrali pred parlamentom na shodu za vrednote. Danes ko toliko govorimo o vrednotah, se je pred hramom slovenske demokracije zbralo ogromno ljudi, ki niso protestirali proti nekomu ali nečemu, ampak so želeli dati svoj glas za vrednoto družine in pravico otrok do očeta in mame.

V soboto 11. junija je bil naš gost dr. Miha Pintarič. Predavatelj francoske srednjeveške književnosti na Filozofski fakulteti, esejist, pesnik in pisatelj je v sproščenem pogovoru spregovoril o sebi, svojem odnosu do jezika in literaturi. Dr. Pintarič je avtor meditativne literarne zbirke Molitve, kjer na subtilen in humoren način razmišlja o različnih karakterjih, ki jih postavlja v vlogo molivcev. Knjiga Molitve je sicer izšla že pred dobrim letom, a je še vedno sveža in iskriva.
Kaj nagovori mladega človeka, da se odloči za študij francoske viteške literature, me je zanimalo? Kaj od tistega časa še nagovarja današnjega človeka in kaj ga pušča hladnega? Dr. Miha Pintarič ima na vsako vprašanje pripravljen tehten odgovor znanstvenika in oseben pogled literata, ki ga je literatura prevzela šele v zrelih letih, a ga je pretresla do obisti! V predalu ima shranjenih več pesniških zbirk, ki še čakajo na izid. Časi pesnikom niso najbolj naklonjeni, a kaj preostane človeku, ki noče živeti samo od kruha?
Vabljeni, k prebiranju njegovih pesmi (spodaj je ena za pokušino) ter da prisluhnete pogovoru, ki ga najdete tudi v našem spletnem arhivu, pod naslovom: ng 2011 06 11 dr Miha Pintaric

Molitev nedeljskega kristjana

Oprosti, spet sem zamudil.
Žena je bila pred ogledalom skoraj do desetih,
mulca razganja in je natepaval žogo ob steno,
namesto da bi si očistil čevlje,
frklja pa je gledala tiste bedaste japonske risanke.
Jaz sem čakal in bral časopis.
Nato ni vžgal avto, seveda,
žena je pustila prižgane luči,
smo morali porivati do hriba,
navzdol je vžgal in smo, k sreči,
zamudili samo četrt ure…
Oh, glej, sosedovi so prišli šele zdaj,
torej le nismo najslabši…
Kako naklada… Že deset minut…
Prava postna pridiga, za pokoro.
… To je nemogoče. Kdo ga bo poslušal?
A teologijo zdaj študirajo samo taki,
ki jih drugje ne marajo?
… Končno. Verujem…
Uf, je dolga, ta vera. Lahko bi jo
malo skrajšali. Človeka pusti brez sape.
… Pa te prošnje… Ne, kaj, jaz te prosim
za tisto povišico, ki bi jo že zdavnaj zaslužil.
Pa da bi mulc jutri popravil tisti cvek,
da ne bom imel še s tem sitnosti,
inštrukcije stanejo, vsa plača gre lahko zanje.
Evo, to te prosim, saj ni veliko,
če mi to daš, bom zadovoljen,
pa se naslednjo nedeljo spet vidiva.
Molimo. A? Saj tole je bilo pa hitro.
Pojdite v miru.

Hvala Bogu.

Sivka v teh dneh omamno diši. Na njenih cvetovih se pasejo metulji. Dva, pet, dvajset jih lahko uloviš na enem grmu. Največ je rumenih citrončkov, najdejo pa se tudi druge vrste. Z dolgim rilčkom spretno srkajo nektar iz cvetov in se sploh ne menijo za okolico. Ko opravijo svoje na enem cvetu, rilček zavihajo in odletijo na drugega.
To je čudež življenja, kjer lahko prepoznamo roko Velikega arhitekta. Ta je vse tako modro uredil, da ima svoj vzrok in svojo posledico. Rastlina diši in ponuja, metulj se hrani in oprašuje. Drug drugemu sta potrebna. Drug drugega dopolnjujeta. Krog življenja se sklepa.