Za vse starosti je primerno pohajkovanje po Veliki planini. Nobenih velikih vzponov, samo zložna pot med pašniki in hišicami, ki so kot iz kakšne fantazijske knjige. Mi smo se tja odpravili čez Kranjski Rak. Avto smo pustili na Marijaninih njivah, pri tamkajšnjem kamnolomu in se nato čez Gojško odpravili na Malo in Veliko planino. Vzpona je za dobrih 30 minut, potem pa se nam pred očmi izriše planina s kravami in planšarskimi kočami, ki so marsikje že spremenjene v počitniška domovanja. Izlet lahko traja nekaj ur ali pa cel dan, kot se pač odločimo. Na vzpetinici Velike planine kraljuje kapelica Marije Snežne, ki od daleč spominja na kakšno skandinavsko leseno arhitekturo. Pogumno moli svoj zvonik v nebo in zaradi oblakov se je zdelo, da ga predira. Pripenjam nekaj fotografij in pripominjam, da tokrat ni bilo potrebno veliko, da si lahko ujel izjemne motive.

Nebo se je odslikovalo v vodi, kjer se poji živina.

Ljubke pastirske koče so zaščitene kot kulturni spomenik.

Kapela Marije Snežne nas navdihne s svojsko gorsko podobo.

Pokrajina je tako slikovita, da bi tam brez težav posneli kakšnega Gospodarja prstanov.

In še tile mladi lepotci, ki so se nastavili kot za reklamo...

10. avgust je zaključil dve zgodbi. Že zjutraj so bagerji sklenili predolgo trajajočo sago o ljubljanskem Kolizeju, popoldne pa je odstopila notranja ministrica Katarina Kresal. Imata ti dve zgodbi kaj skupnega?
Kolizej je bil spomeniško zavarovan objekt s častitljivo starostjo, ki so ga odkupili zato, ker so v Ljubljani potrebovali gradbeno parcelo. Spomenik so nato prepustili neslavnemu propadu in ko se je zgodba zaključila imamo občutek, da sta nad vsemi besedami in pobudami o zaščiti in pomenu Kolizeja, zmagala vplivni posameznik in njegov denar.
Katarina Kresal se s častitljivimi leti ne (še) more ponašati je pa predsednica nekdaj najmočnejše parlamentarne stranke, notranja ministrica in celo za Slovenka leta. Njen življenjski slog in vrsta afer, ki so se ob njenem imenu pojavljale so njeno zunanjo podobo dodobra umazale, celo tako, da so jo nekateri poimenovali „gospa polomija“. In zdaj smo že bližje primerjavi med prosulo ljubljansko stavbo, kjer so se v zadnjih letih zbirali klošarji in narkomani ter zdaj že nekdanjo notranjo ministrico.
Kakorkoli že, tako za Kolizejem kot za Kresalovo bo ostala podrtija. Ljubljana bo ostala brez spomenika, Slovenija pa najverjetneje brez vlade.

Poletje ima letos muhe. Zjutraj greš v službo pri 12. stopinjah in ne moreš verjeti, da je 9. avgust. Premrle roke na kolesu iščejo vir toplote. Videl sem kolesarko s kapo in šalom, zavito kot da je že oktober. Megla ob jutrih sredi poletja, v času, ko so običajno dnevi »pasje vročine«, je res nekaj posebnega. Kot bi se poletje navzelo viroze in zdaj kiha. Pravijo, da če po 15. avgustu dež pada, je konec poletja, toda 15. smo šele drugi teden.
In če je vreme bolj kislo, smo nehote taki tudi ljudje. »Kisloba« se nam zaje v kosti in namesto, da bi v poletju uživali, slabo voljo sejemo naokoli. Brez potrebe, kakopak. Prav bi nam prišli kakšni vitamini za dobro voljo in optimizem. S samodisciplino se lahko tudi prepričamo, da vreme ni in ne more biti vzrok za naše počutje. Vreme pač je kakršno je, slabo ali dobro voljo pa si vedno lahko izberemo sami!

Ko ena slika pove več kot 1000 besed.

Zato, da je človek srečen, je včasih potrebno nekaj sreče.

Otroci že ves teden trenirajo hojo v hribe, ker hočejo konec meseca na Triglav. Lepo zlogoma. Začeli so s Šmarno goro, nadaljevali s Toškim čelom, Osolnikom in Jeterbenkom, danes pa smo se odpravili na Trdinov vrh, ki bi ga zlahka poimenovali tudi dolenjski Triglav. Visok 1178 metrov nas je kar malo presenetil s konkretnimi vzponi.
Na pot smo se odpravili čez Vahto, tam zavili na levo in nato 10 kilometrov po makadamu do Gospodične. Od tam vodi pot po gozdu. Da je mladina že dobro pripravljena in ima kar nekaj kondicije (več kot jaz, ki sem sopihal v ozadju) pove tudi to, da smo razdaljo, za katero je treba po kažipotu 50 minut, prehodili v 30-tih.
Na vrhu so: televizijski oddajnik, ruševini dveh cerkva (Jere in Elija), vojaški objekt naše vojske in seveda državna meja. Ta je odprta in prosta, meja pa kot vemo še ni čisto določena, saj naj bi bila vojašnica na hrvaški strani, cerkvici pa sta ena na slovenski in druga na hrvaški. Z mejo se nismo veliko ukvarjali, so pa otroci z zanimanjem prisluhnili Trdinovi bajki o grajski gospodični, ki se je pozdravila z vodo iz studenca, ki se zdaj imenuje po njej. Priporočam kot izlet za vse generacije.

Pot poteka večinoma po gozdu

Na vrhu pri informacijski tabli. Levo cerkev sv. Jere, desno za vejami sv. Ilija.