Na poti ob polni luni se srečajo Modri, ki sledijo zvezdi. Nezaupljivost hitro skopni, ko ugotovijo, da imajo isto pot. Veliko ljudi je na poti v dneh popisovanja. Nekje, kak dan pred njimi, jezdi na osliču mlada, noseča žena. Morda vsi zrejo v luno ob istem času. Modri iščejo sledi zvezde, ženi je noč predolga… Le še nekaj dni je do trenutka, ko se ji bo dopolnil čas.
Pastirji na vzpetinah varujejo drobnico. Kurijo ognje, ker se temperatura precej spusti, ko ni sonca. Čez nekaj dni bodo tisti, ki jim bo prvim sporočena radostna novica. Spokojni mrak je in tudi mi smo še na poti. Skupaj z materjo še nerojenega potujemo skozi čas adventa. Tudi naše steze so kamnite in vijugaste, krušljivo kamenje ne da, da bi stopili hitreje. Včasih se je treba ustaviti in odpočiti, včasih samo premisliti. Kam gremo? Je pot prava?
Naj nas obilica luči ne zmoti. V tihoti in miru človeškega srca se bo rodil Odrešenik. Ali pa se ne bo…

Tole ni zraslo na mojem zelniku, mi je bilo pa zelo všeč, ko sem prebral. Mislim, da bo še komu...

Tudi to je advent

Nekdo prihaja
- ti ga spregledaš!
Nekdo se je namenil k tebi
– ti se mu zapreš!
Nekdo potrka pri tebi
- ti si zamašiš ušesa!
Nekdo vstopi k tebi
- tebe ni doma!
Nekdo stanuje pri tebi
- ti ga vržeš ven!
Nekdo bi te rad nagovoril
- ti ga prekineš!
Nekdo čaka nate
- ti mu obrneš hrbet!
Nekdo pusti zate darila
- ti se ne zmeniš zanje!
Nekdo ima
neskončno časa zate
- ti si vedno zaseden!
Nekdo prinaša mir
– ti si vedno raztresen!
Nekdo prihaja
- ti vidiš le sebe!

Dokler ta Nekdo še prihaja
- imaš še vedno čas, da postaneš drugačen.

Sinoči sem kopiral letošnjo zbirko fotografij. To počnem občasno, nekajkrat na leto. Kopije hranim na zunanjem disku (pravzaprav dveh) in del še na DVD medijih. Ob kopiranju me vedno malo stisne pri srcu, saj se spomnim, kako mi je pred nekaj meseci skorajda »odneslo« štiri leta dela in shranjevanja. Uporabil sem napačen adapter, malo je zasmrdelo in… odprla so se računalniška »večna lovišča«.
Kopiranje je torej nujnost, če hočeš ohraniti svoje delo, spomine, zgodovino.
Vsako leto naredim več fotografij. Lani 16 tisoč, letos do zdajle že skoraj 17 tisoč. Samo letos se je s fotografijami nabralo za več kot 60 GB podatkov. To niti ni veliko za nekoga, ki se s fotografijo ukvarja samo ljubiteljsko, a vendar zahteva prostor in čas. Kolegi mi pravijo, da lahko brez težav brišem vse, kar ni dobro in prav imajo. A vendar jaz nikoli ne brišem.
Občasno natisnem kakšno foto knjigo, sicer pa slike uporabljam večinoma za ilustracije na spletu, za dokumentacijo (npr pri zidavi) ali arhiviranje zanimivosti. Pred seboj imam še veliko nalogo preslikavo diapozitivov in starih negativov, ki jih hranim. Vse to je lastna zgodovina, ki dokaj natančno odslikava, kaj vse se je zgodilo, kje vse so tekla pota in koliko smo se v teh letih spremenili.
Vedno me najbolj presune, da o svojih prednikih ne vem prav veliko, morda o nekaterih samo imena na nagrobniku, njihova življenja pa so zame skrivnost. A vendar so bila. Verjetno večinoma lepa, na trenutke lahko tudi grenka, danes pozabljena. Spomin je tako krhek, fotografije pa nudijo oprijemljive točke, kjer se lahko ustavim in podoživim nek trenutek, čeprav sem že marsikaj ob njem pozabil.

Po začetni evforiji se situacija umirja. Šampanjec je stekel, kozarci so prazni in pred nami je nov dan. To je ugotovil tudi absolutni zmagovalec teh volitev Milan Kučan. Preprečil je volilni fiasko levice in zdaj je treba le še združiti tisto, kar povezuje stari kader z novim vodjem. Da čisto gladko ne bo šlo, je nakazal Pahor, ki se mu ne gre z Jankovićem… Nista kompatibilna, njuna principa vodenja sta preveč… različna... Janković tudi ni čisto tak, kot se kaže… Ampak to so le pravljice za male otroke. Če je Milan Kučan uspel prepričati 300 tisoč volivcev, da so podprli Jankovića, bo prepričal tudi Pahorjeve (lahko tudi brez Pahorja), da bodo pristali v naročju ljubljanskega šefa.
Po drugi strani pa so sedli tudi nekdanji »večni« parlamentarni kadri: Tone Anderlič, Jožef Školč, Aleš Gulič, Franko Juri, Pavel Gantar, Majda Širca, … kaj bo z njimi? Predsednika, kaj bosta storila? Bosta odstopila? Bo boter Kučan poskrbel tudi za njih? Dokaj zanesljivo lahko napovemo, da bodo v doglednem času vsi omenjeni kadri (in še več) pristali ne daleč od jasli, kjer so začeli svojo politično pot. Zdaj bodo lahko svetovali »novim ljudem«, ki bodo zasedli pomembne položaje. Si lahko predstavljate Toneta Anderliča v Litostroju za stružnico? Jaz si ga ne morem.
Kaj čaka Nacionalno stranko zdaj, ko je izgubila pozicijo v parlamentu? Penzija jasno. Zmago jo je zaslužil v teh letih in ker je bila to stranka enega človeka, smo lahko dokaj prepričani, da ta ne bo preživela štirih let izven parlamenta…
Trenutek resnice je napočil tudi za Janeza Janšo. Dobljena igra se je končala s porazom. Ponujen odstop ni bil sprejet, ampak stranka bo vseeno morala premisliti, kako naprej. Očitno je to vse, kar trenutno lahko dobi Janša. Obstajata samo dve poti, navzgor ali navzdol. Z Janšo navzgor bržčas ne bo šlo več. Podobno se je na predsedniških volitvah »stehtal« Peterle. Kot so ljudje volili Türka zato, da ne bi bil predsednik Peterle, tako so zdaj strnili vrste proti Janši. Zato je še kako važno, ali se bosta Janković in Janša vendarle uspela kaj domeniti. Morda velika koalicija niti ne bi bila tako slaba rešitev.
In mi? Smo modrejši? Nam je trenutek resnice povedal več? Smo se pripravljeni iz teh volitev kaj naučiti? Morda to, kako nepredvidljivo je volilno telo in kako se lahko vse spremeni v nekaj urah? Še prej pa se lahko spremenijo politični scenariji…

Danes je vse pospravljeno. Domače naloge so opravili brez pritoževanja, celo instrumente so zvadili brez pripomb. Nihče ne govori preveč na glas. Otroci se igrajo s pogledom na vrata. Diši po pecivu in bližajočih praznikih. Nocoj pride sv. Miklavž. Pričakovanje je v zraku. Kje se mudi dobri škof iz Mire? Krožniki so pripravljeni. Bo prišel pri zaprtih vratih ali skozi dimnik, sprašujejo otroci. »Ga bomo videli?« »Kaj bo imel oblečeno?« »Tisto veliko kapo?« »Seveda, škof nosi mitro in palico,« odgovarjamo starejši. »Pa zakaj ga še ni?« »Morda se je zamudil pri kakšni drugi družini ali pa je moral na stranišče!« »Ali gre Miklavž tudi na stranišče?« V zadregi malo pomolčim, ne vem kako imajo to urejeno nebeščani.
Končno pozvoni. Na vratih najprej zarožlja in nato se sliši petje angelov. Otroci se prestrašeno skrivajo za starejšimi. In potem ga zagledajo, dobrotnika Nikolaja. Veliko knjigo nosi v roki in ljubeznivo gleda. Njegov glas je mehak in božajoč, najmlajšega poboža po laseh in temu gre na jok. Zatem se usede in kliče enega za drugim. Vsakemu pusti zavoj, ta dobri mož. Otroci mu še zapojejo in že mora naprej. Obiskati mora še sosede in sploh ga nocoj čaka še veliko otrok.
Sredi sobe je velik kup ovojnega papirja. Otroci se igrajo, staršem pa je toplo pri srcu.