Danes je vse pospravljeno. Domače naloge so opravili brez pritoževanja, celo instrumente so zvadili brez pripomb. Nihče ne govori preveč na glas. Otroci se igrajo s pogledom na vrata. Diši po pecivu in bližajočih praznikih. Nocoj pride sv. Miklavž. Pričakovanje je v zraku. Kje se mudi dobri škof iz Mire? Krožniki so pripravljeni. Bo prišel pri zaprtih vratih ali skozi dimnik, sprašujejo otroci. »Ga bomo videli?« »Kaj bo imel oblečeno?« »Tisto veliko kapo?« »Seveda, škof nosi mitro in palico,« odgovarjamo starejši. »Pa zakaj ga še ni?« »Morda se je zamudil pri kakšni drugi družini ali pa je moral na stranišče!« »Ali gre Miklavž tudi na stranišče?« V zadregi malo pomolčim, ne vem kako imajo to urejeno nebeščani.
Končno pozvoni. Na vratih najprej zarožlja in nato se sliši petje angelov. Otroci se prestrašeno skrivajo za starejšimi. In potem ga zagledajo, dobrotnika Nikolaja. Veliko knjigo nosi v roki in ljubeznivo gleda. Njegov glas je mehak in božajoč, najmlajšega poboža po laseh in temu gre na jok. Zatem se usede in kliče enega za drugim. Vsakemu pusti zavoj, ta dobri mož. Otroci mu še zapojejo in že mora naprej. Obiskati mora še sosede in sploh ga nocoj čaka še veliko otrok.
Sredi sobe je velik kup ovojnega papirja. Otroci se igrajo, staršem pa je toplo pri srcu.