Rojeno nam je Dete. To je bil začetek nove zgodovine, vse niti se spletajo okoli tega dogodka. Staro se je dovršilo, nastopilo je Novo. Preprostost pastirjev nam lahko pomaga razumeti to skrivnost. So skrivnosti, ki jih razumemo samo s srcem. Pastirji so ga razumeli in sprejeli medse.
Ni naključje, da se je Jezus rodil v hlevu med takrat odrinjenimi pastirji, ubog med ubogimi, med malimi in zapostavljenimi. Nam to kaj sporoča?
Da smo vsi enaki, da smo si med seboj bratje in sestre in da imamo vsi isto obvezo: ljubezen!

Čas se izteka adventu in božič trka na vrata. Zavestno sem se odločil, da bom v zadnjih dneh svojo pozornost posvetil le temu dogodku. Politika in družba tako ostajata v drugem planu, jaz pa razmišljam o jaslicah in svetonočnemu programu, kajti letos sem takrat na programu. Sveti večer je pravzaprav edini dan v letu, ko nikakor ne bi želel biti v službi, kajti to je čas za družino, a pride tudi tako leto…

Tako sem za gosta povabil frančiškana p. Pashala Gorjupa, ki je zadnja leta v Kamniku. Z njim bova na sveti večer kramljala o božiču nekoč, pa o postavljanju jaslic, o iskanju pravega mahu, o koreninah in vodi v jaslicah, skratka zelo praktična bova. Predvsem pa bova skušala sveti večer približati vsem tistim, ki bodo sami ob radijskemu sprejemniku hoteli ujeti nekaj praznične topline.
Klepet bova prepletla z veliko božične glasbe, ki bo božala in grela naša srca. Verjamem da bo čas do polnočnice kar švignil in da nikomur ne bo žal, če bo v najini družbi.
P. Pashal je bil sicer dolga leta voditelj ministrantov, njihov duhovni vodja, ki je začel kot samostanski brat, bil dolga leta diakon, že na starost pa je postal tudi duhovnik. Iz njega govori življenjsko izkustvo, ki ga je priboril v letih odkar je leta 1949 vstopil k frančiškanom. Tako je doživel še tista svinčena leta, ko je nahujskana množica na demonstracijah od škofije proti Prešernovemu (takrat še Marijinemu) trgu, izganjala »frančiškane ven 'z Ljubljane«.
Vendar pa nas bo p. Pashal navdušil predvsem s pripovedjo o jaslicah, na katere se frančiškani posebej dobro spoznajo. Spomnimo se samo na vrste pred ljubljansko frančiškansko cerkvijo na Tromostovju, ko ljudje stojijo v vrstah, da bi si lahko ogledali njihove jaslice. Naj še enkrat povabim k poslušanju svetonočnega programa, ki ga bomo začeli ob 19.h in končali po polnočnici.

Jesen se je končala in prišla je zima... Vetrovi so shladili deželo, zagrinjajo jo megle, kakor da bi hotele prekriti njeno goloto. Noči so že prav mrzle. Veje se ponekod upogibajo pod težo ivja, kakor da bi bile potresene s sladkorjem. Videti je, kakor da bi narava hotela priznati, da je omagala pred naravnimi silami.
Ivje pa ni tako grobo in ostro, kot se zdi. Je le odeja, ki varuje lubje in popje, da se lahko v bližnji pomladi spet prebudi in razbohoti v novo življenje...
PS Nič politike danes

V Kinodvoru je bila predpremiera dokumentarnega filma Jožeta Možine z zgodnjim naslovom. Na božič bo na ogled na TV Slovenija. Dokumentarec v slabih dveh urah predstavi življenje lazarista Opeka med smetiščarji na Madagaskarju. To je film, ki te pretrese do solz. Predvsem zaradi prizorov otrok, ki brez prihodnosti in upanja, iščejo uporabne stvari na smeteh glavnega mesta Antananarivo.

V 20. letih je uspel iz smetišča povleči na tisoče otroke, jim zagotoviti šolsko izobrazbo, obrok hrane na dan, zgraditi 3000 stavb za najrevnejše, kjer danes prebiva 23 tisoč ljudi, predvsem pa četrt milijona ljudem z dna, dati življenjski smisel.
Čudna so pota Gospodova. Pedrov oče se je rešil iz morišča pri Hrastniškem rudniku in odšel v Argentino. Njegova mati je že od mladih nog molila za misijone. Pedro se je odločil za študij teologije in končal v misijonih na Madagaskarju.
O majhna slovenska zemlja, polna bolečine in trpljenja, a vendar velika, mogočna pričevalka ljudi, ki spreminjajo svet. Pedro je že eden izmed takih. Kot bi čutil usodo, ki je obvarovala njegovega očeta gotove smrti, se da popolnoma na razpolago drugim. Nič ne zahteva zase, vse deli z najbolj revnimi s smetiščarji. Ve, da njegovo delo ne bo rešilo vseh tegob najrevnejših Malgašev, a tudi morje se napolni s kapljami. Koliko energije in volje veje iz njega.
Stisk njegove roke je močan in pogled iskren. Vedno postane malo slabe volje, ko beseda nanese na politiko. Politike ima v želodcu. Njegov nazor je striktno levičarski, Pedro je po duhu komunist. Dokler bogati ne bodo spoznali, da je imeti več kot potrebujejo nemoralno, ne bo pravice na svetu! Po drugi strani pa ni zagovornik tega, da bi revnim vse servirali na pladnju. Nikakor, treba jih je usposobiti za delo, jih naučiti delovnih navad in jim preskrbeti delo. Človek, ki ima delo, ima lastno dostojanstvo in s tem svobodo.
Po drugi strani pa je Pedro globoko duhoven človek. Prepričan sem, da se brez te globoke vere ne bi mogel tako darovati za druge. Vsak dan začne in zaključi z mašo in molitvijo.
Še veliko je povedal. Odločne in navdušujoče so njegove besede, a hkrati neizprosne. Kako lahko Evropska unija pomaga z rižem njegovim šolarjem, samo med šolskim letom? Ali ti visoko izobraženi ljudje ne vedo, da morajo otroci jesti tudi med počitnicami? Tako morajo za čas med počitnicami sami preskrbeti hrano. Vsak dan tono in pol riža… S pomočjo dobrotnikov jim to zaenkrat uspeva. Morda bo k temu pripomogel tudi omenjeni dokumentarec.

voščilnic smo danes napisali. Pravzaprav smo narezali podlago,vpisali besedilo, nanjo prilepili letošnjo fotografijo in nato vse skupaj podpisali. To sploh ni enostavno, saj je naš petletnik to množino voščil podpisoval dvakrat po 45 minut… Sledilo je še pisanje naslovov in zapiranje ovojnic. Kljub delu smo zadovoljni. Letos smo za vse delo porabili natanko pol manj časa kot lani in to je razlog za optimizem in olje na ogenj skupinskega duha.
Ja, 106… Kako smo prišli do te številke?
Vsaj enkrat letno pišemo prijateljem in znancem s katerimi se čutimo povezane. Vsako leto pišemo tudi nekaterim, ki jih s tem presenetimo in morda polepšamo praznični trenutek. Številka se zato vsako leto malo poveča.
Prav tako pa smo veseli vsake pošte, ki jo dobimo. Ob jedilni mizi imamo veliko površino oblepljeno s pluto, kamor skrbno pripnemo vsako voščilnico, ki jo prejmemo. Tam ostanejo vse do svečnice, kdaj morda celo dlje.
Lepo je nekoga razveseliti, lepo je, če te nekdo razveseli. Ali nismo ravno v pravem času? In za veselje ne potrebuješ veliko, včasih le dobro misel in spomin na nekoga, ki ti je blizu.