Naš gost na radiu tik pred slovenskim kulturnim praznikom bo akademik, pisatelj, pesnik in dramatik, publicist in esejist, zdomec, Prešernov nagrajenec, 90-letnik, Zorko Simčič. Želim si, da bi bil ta intervju drugačen od doslej objavljenih. Morda boste lahko slišali nekatere manj znane podrobnosti iz njegovega življenja…

Zorko je po rodu iz Biljane v Goriških Brdih, Mariborčan po kraju bivanja v mladosti, Slovenec - emigrant na poti v drugo domovino po tragediji druge svetovne vojne in končno svetovljan doma na več koncih zemeljske oble.

Zorko je tudi Prešernov nagrajenec. Prav se mi zdi, da poudarim ekskluzivnost tega termina v njegovem primeru, je namreč edini živeči avtor, ki je Prešernovo nagrado mesta Ljubljana dobil še pred »revolucionarnimi novimi časi« (za Prebujenje 1943) in tudi po njih (za Človeka na obeh straneh stene 1993).

Kaj druži dr. Janeza Janeža, Pedra Opeka, Vladimirja Kosa, Alojzija Ambrožiča, Andreja Bajuka, Marka Finka in Zorka Simčiča? Neka izjemna zgodovinska okoliščina, temna lisa zgodovine, tujstvo, ki so ga vsi premagali na drugem koncu sveta in se iz praznine, niča, skrajno tragične usode, dvignili visoko nad povprečnost. Ob teh primerih bi lahko sklepali kaj tudi o slovenskem narodnem značaju, ki so ga revolucionarji tako vneto spreminjali že od časov med drugo svetovno vojno…

Naj si dovolim nekaj hitrih tez… Človek na obeh straneh stene je kot danes vemo prvi slovenski eksistencialistični roman, vrhunsko delo, najpomembnejše literarno delo slovenske emigracije. Zgodaj dopolnjena mladost, je samo enkrat uprizorjeni misterij, vendar nikoli v domovini, ki pa je bila že nekajkrat ponatisnjena. Za Slovenijo je očitno še vedno »presodobna«. Njen čas še ni prišel, je torej pred časom… Po drugi strani pa nosi Zorko Simčič še vedno z nalepko emigranta, ki bi rad opral krivde domobranstvo, ki ga slovenski narod ne more priznati tako kot npr, še enega častitljivega že skoraj 100-letnika, Borisa Pahorja…

Gordijski vozel je presekan. Poslanci so izvolili novega mandatarja. Kar na silo ni uspelo Jankoviću, je zdaj s pogodbo uspelo Janši. Če bo šlo vse po predvidevanjih, bomo vlado dobili v tednu dni. Koalicija ni monolitna, zato bo potrebno sprejemati kompromise. Osebno bi vlado, ki jo bomo dobili, poimenoval kar kompromisarska. Ukrepi torej ne bodo nikomur čisto po volji, še sploh v teh težkih časih. Glede na koalicijsko raznorodnost lahko predvidevamo tudi trenja. Upam, da jih bodo znali reševati dogovorno, brez tega bomo imeli v Sloveniji bržčas spet predčasne volitve.

…ugotavlja v Slovenskem času, prilogi Družine, frančiškan pater Bogdan Knavs, ki je napisal odprto pismo Komisiji pravičnost in mir Slovenske škofovske konference. In res. O Mariboru se je veliko govorilo, zdaj pa so stvari kar nekoliko potihnile, o nekih jasnih ukrepih in sankcijah ni bilo govora. Težko je soliti pamet drugim, težko je tudi, da bi gordijski vozel cerkvenih financ lahko rešili laiki, dokler na vrhu za to ni prave pripravljenosti. Zato smatram pismo p. Bogdana za odločen in odkrit poziv k razrešitvi. Njegova velika vrednost je ta, da ga je napisal klerik, frančiškan, ki tudi v duhu uboštva svojega reda, prosi za nekatere odgovore. Kako bi sicer lahko duhovniki verodostojno govorili o »letu pravičnosti« v luči cerkvenega socialnega nauka?

P. Bogdan se obrača na Komisijo in pričakuje, da krivci osebno priznajo krivdo in jo tudi obžalujejo, da prevzamejo odgovornost in posledice za svoja dejanja, kajti sramežljive upokojitve, premestitve in menjave služb, pač niso jasno izražena odgovornost za hud finančni in predvsem moralni polom. P. Bogdan tudi apelira naj se vendar sproži veriga nekih dejanj, ki bodo začetki povračila sredstev najmanjšim delničarjem, ki tudi najtežje živijo in sicer tudi za ceno osebnih žrtev odgovornih. In končno vsa nadaljnja poslovanja je treba izvajati transparentno in verodostojno.

Omenjenim besedam ni kaj dodati. Očitno nekatere duhovnike resnično bremeni moralna skrb za dejanja, ki so bila storjena v okviru institucije, ki ji z ljubeznijo pripadajo, a ob tem ne nosijo nobene objektivne krivde, nekateri drugi, pa se za njo skrivajo. Ni torej težava v tem, da so grešili, težava je v tem, da še niso vstali, se spokorili in naravnali na pravo pot.

In verniki? Kar stojimo in čakamo, da se življenje vrti mimo nas. Moja certifikatska sredstva, ki sem jih imel v obeh Zvonih, sem tja prenesel z zavestjo, da bodo služila za nekaj dobrega. Nikoli se nisem obremenjeval s tem, ali bom nekaj od tega imel. Zato verjetno tudi ne protestiram in iz tega ne delam tragedije. Vendar pa mi ni vseeno, da so ta sredstva izpuhtela v zrak zato, ker se je z njimi nekdo nespametno, celo hazardersko igral. In če so nekateri gospodje »pogrnili« na materialnih problemih, se skupaj s p. Bogdanom sprašujem, kako se bodo lotili šele moralnih in pastoralnih. Je torej ugled katolikov na psu tudi zaradi javne podobe, za katero so krivi nekateri, ki ne zmorejo začetka sprememb? Ne zmorejo, ali pravzaprav nočejo?

Kdaj bomo vstali iz megle?

Ni kaj, stvari so se obrnile za 100 odstotkov. Takoj po volitvah je kazalo čisto drugače, kot kaže danes 25. januarja. Če je še pred tedni kazalo, da je Kučan genialec, ki je izgubljeno politično situacijo levice obrnil v presenetljivo zmago, se danes kaže kot grobar levičarskih kapitalistov. Uspelo mu je uničiti dve stranki, katerih politični kapital je preložil v na hitro skonstruirano novo levo stranko. Ta pa dobljenega kapitala ni znala vnovčiti.

Za mojo dobro voljo je seveda kriv tudi nesojeni mandatar, ki je mislil, da se za oblikovanje vlade sestankuje tako, kot z dobavitelji v Mercatorju, ali z direktorji, ki hočejo dobiti posel v Ljubljani… Žal ne gre. Zoran Janković je tako kljub relativni zmagi na volitvah končal, kot ni hotel. Namreč ni mandatar, niti ljubljanski župan ni več, je samo predsednik največje opozicijske stranke. In očitno bo naslednja leta počel tisto, kar ne mara, namreč poslušal razprave v parlamentu…

Malo mi gre na smeh tudi, ko pomislim, da je za situacijo, ki smo ji priča, nekoliko kriv tudi »dražgoški kavboj« z ameriško pokojnino. Malo se je spozabil in srečanje neke veteranske organizacije na kraju tragične morije, spremenil v politični govor, ki bi ga bili veseli v njegovih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Nehote je tudi javno mnenje toliko ohladil, da ga danes le še redki jemljejo resno.

In končno ima pri obratu svoj pomen tudi predsednik države, ki je namesto nepristranskega modreca, odigral vlogo prepirljivega politkomisarja in zaščitnika svoje politične opcije. Danes je svoj poraz okronal s tiskovno konferenco, na kateri za mandatarja ni predlagal nikogar. Kot bi ne bilo dovolj vsebine v opcijah in kandidatih, ki bi mu bili po volji.

Ko so se vloge vseh štirih zaščitnikov »tekovin revolucije« sestavile skupaj, je nastopil čas za drugi politični pol. Bila je akcija in sledila je reakcija.

Pravkar sklenjeni koaliciji seveda ne bo lahko. Voz je v blatu in izvleči ga je treba. Kdo so konji, ki bodo vanj vpreženi še ne vemo. Upam pa, da so žilavi, kajti polena za pod njihove noge so že pripravljena…

Takole na prst bi rekel, da se je diesel v zadnjih petih letih podražil za kakih 20 € pri 70 litrskem tanku. Nič nisem preračunaval, ocenjujem glede na to, da sem pred leti avto napolnil za okoli 60 €, zdaj pa se počasi pomikamo proti 80 €. Bog ne daj, da bi šel ceno goriva preračunavati v nekdanje tolarje. Potem bi me verjetno kap…

Tako pa kar tankamo in nič ne rečemo. Morda se malo pridušamo in stisnemo zobe, sicer pa pridno plačamo in gremo. Denar za avto pač mora biti. Včasih so rekli delu čast in oblast, mi pravimo, ljudem prevoz tudi do stranišča!

Sprašujem se, pri kateri številki evrov za tank bencina se bomo ustavili? Koliko smo še pripravljeni žrtvovati za svojo komodnost? 100, 120€ pri enem tanku?

Mesečno pri nas, glede na približno tisoč 500 prevoženih kilometrov, porabimo približno dva tanka goriva, kar bo torej vsak hip naneslo 160 €, to pa je že letni strošek skoraj 2000 €! Opa! To pa je že podatek. In če računamo, kako je pri nas s plačami in brezposelnimi in minimalnimi prejemki, je jasno, da tega tempa ne bomo zdržali. Bencinski konji pa so pobezljali in pravijo, da jih še nekaj časa ne bomo ustavili. Kaj storiti? Kdaj se odločiti za kolo in pešačenje? Kako uskladiti vrtce in šole in popoldansko taksi službo z razvozom otrok na dejavnosti? Ne vem… Vem pa, da drži tisto, kar je povedal novo izvoljeni šef evropskega parlamenta. Namreč, da bomo morali svojim otrokom povedati, da ne morejo toliko zapraviti, kot smo zapravljali mi… In bencin tukaj sploh ni na prvem mestu.