so stara ljudska navada, brez katere si božiča skoraj ne moremo predstavljati. Pred dnevi sem dobil besedilo Jožice Koder v katerem se Vinko, Mari in Silva spominjajo svojega očeta Joža Ribnikarja – Tekca, znanega ljudskega umetnika iz Tržiča. Besedilo se mi zdi zanimivo tudi zato, ker na odkriva domačo navezanost ljudi s starim izročilom in njegovo predajanje naslednikom…
Vinko je najprej povedal, da se dobro spominja jasličarskih skupin v Tržiču, prvo so sestavljali Böhm, Klofutar in Joža Gros (že dolgo so pokojni); drug k drugemu so hodili gledat jaslice.
»Moj oče in Janez Smolej (prav tako pokojna) sta tudi razmišljala, kako bi izdelala jaslice. Začela sta jih oblikovati z glino, a ni šlo. Domislila sta se, da bi figurice za jaslice naredila iz lesa. Oba sta bila čevljarja, vajena rezanja z noži, zato se nista bala zarezati v les. Vzor za izgled figuric so jima bili dogodki iz Svetega pisma, stremela sta za stilom podob v Sv. pismu, skušala sta jih prenesti v les, kakor sta jih videla s svojimi očmi. Smolej je bil dober risar, med sabo sta se kosala, kdo bo naredil boljše. Začelo se je v letu 1935. Star sem bil komaj pet let, ko sem šel Za farovž po lipovo vejo, iz njenega lesa je oče napravil navadnega pastirja, ki vriska vrh planin, to je bil 12 cm visok kipec, naslednji so rasli po milimeter za milimetrom, počasi so se jaslice večale. Očetova šola je bila prava, še danes se me drži znanje, ki mi ga je dal oče, samouk, delali smo doma, v naši kuhinji so nastajale figurice.«
»Oče je jaslice izpopolnjeval, nazadnje so bile figurice visoke že 24 cm. Očeta sem občudoval, ustvarjal je drugače, bolj originalno kot jaz, ker sem bil kasneje pod vplivom akademskega znanja. Rad se spominjam svojega očeta. Vedno je bil dobre volje, ki jo je dajal vsej družini; bil je veren in deloven. Rad je poslušal božične pesmi, toda brez ženskih visokih sopranov. Kadar se je ob nedeljah po maši zadržal v Damulnekovi gostilni, je našo mamo potolažil z besedami: "Peli smo kot zvonovi!"
Naše domače ime pr' Tekc’ je že staro, v hišo je najprej iz Seničnega prišel moj praded, s priimkom Ribnikar. Moj oče se je leta 1902 že rodil v tej hiši in mi smo domače ime obdržali.«
Še isto dopoldne sem se oglasila pri njegovi sestri Mari, ki je znana po svojih številnih lepih in prijaznih slikah, veliko jih je ustvarila za domačine, marsikatera pa je šla v druge kraje in tudi v domove zunaj naše domovine. Tudi njo sem povprašala, kako se spominja časa otroštva in časa okrog Božiča, povezanega z očetom, mamo, z bratom Vinkom in sestro Silvo:
»Pred Božičem je mama zmeraj imela dosti opravkov (kot vse matere in gospodinje tistega časa), oče je imel drugo delo. Mama je navdušila devet družin, da so v času Božične devetdnevnice nosili Marijo od hiše do hiše in molili k njej. Kipec Marije, bil je kar težak, je naredil moj oče. Izrezljal je kar dva Marijina kipca. Vsaka družina je že vnaprej vedela, kdaj bodo dobili Marijo na dom. Pripravili so ji oltarček, navadno je Marijo spremljalo več odraslih in otrok, s svečkami v rokah. Otroci so zraven peli. Res je bilo lepo. Zadnji dan devetdnevnice leta 1943 je bil za našo družino nekaj posebnega. Že zjutraj se je rodila sestra Silva. Ljudje so hodili gledat naše jaslice, imeli smo jih v kuhinji, in rekli, da imamo dvojne jaslice, ker smo dobili Silvo. Od Božiča do svečnice je bila naša hiša polna obiskovalcev, hodili so gledat jaslice, ne le iz Tržiča, tudi iz okoliških krajev. Posebno otroci so se navduševali nad gibljivimi figuricami.
Jasličarstvo je bogatilo življenje mojega očeta. Bil je čevljar v Peku. Lahko rečem, da je zaradi svoje trdne vere v tovarni opravljal težja dela. Skrbel je za petčlansko družino, matere so bile doma. Po 'šihtu’ je oče rezljal figurice, oblikoval razpela... tudi za druge ljudi in tako primaknil kak dinar k družinskemu proračunu. Ni bilo lahko, brat Vinko je študiral v Ljubljani na akademiji brez vsake štipendije. Po očetu je podedoval umetniško žilico, veliko sta v naši kuhinji delala skupaj. Oče je ure in ure vrtel majhen motorček, da so se figurice v jaslicah premikale.
Rada se spominjam svetih večerov, ko so v našo hišo prihajali otroci, oblečeni v pastirje, pokleknili pred jaslice in peli. Za Svete Tri kralje pa so bili oblečeni v kralje, hodili od hiše do hiše in voščili srečo. Peli so tisto znano: Ena zvezda gori gre ...«
Silva Zupan – Tekčeva je prav tako navdušeno pripovedovala spomine na očeta kot brat Vinko in sestra Mari:
»Za Miklavža je bil oder za jaslice že postavljen. Do leta 1943 smo jaslice imeli v kuhinji, kasneje pa v prostoru nasproti kuhinje. Vsa naša družina je živela z jaslicami, vežna vrata so bila stalno odprta za obiskovalce, dostikrat so vsi sneženi stopali v vežo, da so na tleh stale cele luže. V času takoj po vojni jaslic ni bilo mogoče dobiti, zato je bilo pri očetu veliko prošenj zanje. Vinko in Mari sta mu pri delu pomagala, barvala sta figurice. Zaslužili smo za en radijski aparat. Jaslice je oče naredil za cerkev v Križah, v Kovorju in za cerkev v Lešah. Komaj pet let mi je bilo, ko sem hodila z očetom, kamor je šel postavljat jaslice. To so bili lepi dnevi, vso pot mi je kaj razlagal, vso pot sva se pogovarjala. S svojim delom je skrbmi za družino je dajal otrokom lep zgled.
Jaslice je več kot trideset let postavljal v tržiški cerkvi, ostali člani družine smo poskrbeli za mah, za skalice, slamice... Za vso našo družino je bil Božič nekaj čarobnega. V naši hiši je bila vera doma. Tudi po očetovi smrti leta 1970 je Božič za vse nas in naše družine nekaj svetega, velik praznik, ki ga je treba spoštovati.
Jaslice, ki jim rečemo Tekčeve jaslice, je leta 1956 prišel k očetu pogledat akademik dr. Emilijan Cevc (1920 do 2006), umetnostni zgodovinar iz Ljubljane. Pohvalil je očeta za jaslice in mu rekel, da so njegove jaslice zrasle iz globoke srčne kulture in globoke vere, da dajejo občutek zamrznjenega gledališča in da so narejene z veliko mero dobrega okusa. Da bi bilo škoda, če bi jih prodal, češ da so tako lepe, da si zaslužijo mesto v Etnografskem muzeju v Ljubljani, kjer bi bile na ogled veliko ljudem.«
»Sedanje Tekčeve jaslice imajo poleg očetove tudi Vinkovo podobo. Originalnim očetovim figuricam je brat Vinko dodal Beg v Egipt, Iskanje prenočišča, Trije kralji pri Herodu. Pripravlja pa še Potovanje iz Nazareta v Betlehem. Sestra Mari pa ima v prostoru, ki smo mu dali ime Galerija Ribnikar – Tekčeve jaslice, več oljnih slik. V tržiški cerkvi v Božičnem času postavijo jaslice, ki so delo brata Vinka.«
Za sedanje jaslice v galerijskem prostoru že od leta 2000 skrbita Silva Zupan, Tekčeva, in njen mož Dani Zupan. Na ogled pridejo posamezniki in skupine z vse Slovenije, tudi iz drugih držav; celo iz Kanade, Islandije...
Galerija je odprta od božiča do svečnice vsak dan od 9. do 19. ure, tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih. Po svečnici pa za vnaprej najavljene skupine. Naj tale zapis zaključim z mislijo, ki jo je ob zaključku srečanja povedala Silva:
»Očetovo navdušenje in ljubezen do jasličarstva in jaslic pa njegova trdna vera je prešla na vse nas, živi v nas, prenašamo jo tudi na svoje otroke in vnuke.«
Hvala Vinku, Mari, Silvi in njenemu možu Daniju za pogovor, ki ga je v adventu 2011 zapisala Jožica Koder.
