…ugotavlja v Slovenskem času, prilogi Družine, frančiškan pater Bogdan Knavs, ki je napisal odprto pismo Komisiji pravičnost in mir Slovenske škofovske konference. In res. O Mariboru se je veliko govorilo, zdaj pa so stvari kar nekoliko potihnile, o nekih jasnih ukrepih in sankcijah ni bilo govora. Težko je soliti pamet drugim, težko je tudi, da bi gordijski vozel cerkvenih financ lahko rešili laiki, dokler na vrhu za to ni prave pripravljenosti. Zato smatram pismo p. Bogdana za odločen in odkrit poziv k razrešitvi. Njegova velika vrednost je ta, da ga je napisal klerik, frančiškan, ki tudi v duhu uboštva svojega reda, prosi za nekatere odgovore. Kako bi sicer lahko duhovniki verodostojno govorili o »letu pravičnosti« v luči cerkvenega socialnega nauka?

P. Bogdan se obrača na Komisijo in pričakuje, da krivci osebno priznajo krivdo in jo tudi obžalujejo, da prevzamejo odgovornost in posledice za svoja dejanja, kajti sramežljive upokojitve, premestitve in menjave služb, pač niso jasno izražena odgovornost za hud finančni in predvsem moralni polom. P. Bogdan tudi apelira naj se vendar sproži veriga nekih dejanj, ki bodo začetki povračila sredstev najmanjšim delničarjem, ki tudi najtežje živijo in sicer tudi za ceno osebnih žrtev odgovornih. In končno vsa nadaljnja poslovanja je treba izvajati transparentno in verodostojno.

Omenjenim besedam ni kaj dodati. Očitno nekatere duhovnike resnično bremeni moralna skrb za dejanja, ki so bila storjena v okviru institucije, ki ji z ljubeznijo pripadajo, a ob tem ne nosijo nobene objektivne krivde, nekateri drugi, pa se za njo skrivajo. Ni torej težava v tem, da so grešili, težava je v tem, da še niso vstali, se spokorili in naravnali na pravo pot.

In verniki? Kar stojimo in čakamo, da se življenje vrti mimo nas. Moja certifikatska sredstva, ki sem jih imel v obeh Zvonih, sem tja prenesel z zavestjo, da bodo služila za nekaj dobrega. Nikoli se nisem obremenjeval s tem, ali bom nekaj od tega imel. Zato verjetno tudi ne protestiram in iz tega ne delam tragedije. Vendar pa mi ni vseeno, da so ta sredstva izpuhtela v zrak zato, ker se je z njimi nekdo nespametno, celo hazardersko igral. In če so nekateri gospodje »pogrnili« na materialnih problemih, se skupaj s p. Bogdanom sprašujem, kako se bodo lotili šele moralnih in pastoralnih. Je torej ugled katolikov na psu tudi zaradi javne podobe, za katero so krivi nekateri, ki ne zmorejo začetka sprememb? Ne zmorejo, ali pravzaprav nočejo?

Kdaj bomo vstali iz megle?