Naš gost na radiu tik pred slovenskim kulturnim praznikom bo akademik, pisatelj, pesnik in dramatik, publicist in esejist, zdomec, Prešernov nagrajenec, 90-letnik, Zorko Simčič. Želim si, da bi bil ta intervju drugačen od doslej objavljenih. Morda boste lahko slišali nekatere manj znane podrobnosti iz njegovega življenja…

Zorko je po rodu iz Biljane v Goriških Brdih, Mariborčan po kraju bivanja v mladosti, Slovenec - emigrant na poti v drugo domovino po tragediji druge svetovne vojne in končno svetovljan doma na več koncih zemeljske oble.

Zorko je tudi Prešernov nagrajenec. Prav se mi zdi, da poudarim ekskluzivnost tega termina v njegovem primeru, je namreč edini živeči avtor, ki je Prešernovo nagrado mesta Ljubljana dobil še pred »revolucionarnimi novimi časi« (za Prebujenje 1943) in tudi po njih (za Človeka na obeh straneh stene 1993).

Kaj druži dr. Janeza Janeža, Pedra Opeka, Vladimirja Kosa, Alojzija Ambrožiča, Andreja Bajuka, Marka Finka in Zorka Simčiča? Neka izjemna zgodovinska okoliščina, temna lisa zgodovine, tujstvo, ki so ga vsi premagali na drugem koncu sveta in se iz praznine, niča, skrajno tragične usode, dvignili visoko nad povprečnost. Ob teh primerih bi lahko sklepali kaj tudi o slovenskem narodnem značaju, ki so ga revolucionarji tako vneto spreminjali že od časov med drugo svetovno vojno…

Naj si dovolim nekaj hitrih tez… Človek na obeh straneh stene je kot danes vemo prvi slovenski eksistencialistični roman, vrhunsko delo, najpomembnejše literarno delo slovenske emigracije. Zgodaj dopolnjena mladost, je samo enkrat uprizorjeni misterij, vendar nikoli v domovini, ki pa je bila že nekajkrat ponatisnjena. Za Slovenijo je očitno še vedno »presodobna«. Njen čas še ni prišel, je torej pred časom… Po drugi strani pa nosi Zorko Simčič še vedno z nalepko emigranta, ki bi rad opral krivde domobranstvo, ki ga slovenski narod ne more priznati tako kot npr, še enega častitljivega že skoraj 100-letnika, Borisa Pahorja…